Lajšanje stiske terja sodelovanje in povezovanje sil

Teolog in filozof Janez Juhant. (Foto: STA)

Kar nekaj ljudi mi je izrazilo olajšanje, da so se stranke dogovorile za Janševo Vlado, ker se v krizi z njo počutijo bolj varne. Naj zavidam ljudem, pripravljenim spoprijeti se s krizo, kdaj tudi žal še ob za lase privlečenih izpadih političnih poražencev in novinarjev, v zahtevnih časih solidarnosti za vse, za narod in državo.

Človeške vezi se tudi ob fizični ločenosti krepijo s sočutjem in skrbjo za stisko bližnjega. Kritično ukrepanje lahko poraja dvome, a če se ljudje domnevno upirajo v Velenju, kaj bi rekli v Ljubljani, kjer so vsi na kupu z največjo bolnišnico vred? Lažje je pametovati iz Berlina ali iz studia POP, kako testirati, priti do opreme na kriznem trgu in vse druge urgentne zadeve, kot pa se odgovorno spoprijemati pogosto na robu zmogljivosti in še potrpežljivo odgovarjati včasih tudi neumna vprašanja novinarjev.

Občudujem smelost ministrov, sekretarjev in tiskovnih predstavnikov, ki jim prekomerno in stresno delo odseva iz utrujenih obrazov. Vsaj mladi zdravniki iz stroke vedo, koliko je ura, in se ne morem znebiti vtisa, da jih kdo izkorišča za politične spletke. Čudim se pa neobčutljivosti novinarjev, ki gre včasih že v navijaštvo in vnaša nemir in paniko v že tako pregrete razmere.

Vpogled v stanje v Italiji, Španiji in drugod vendar lahko nudi realen pristop, na kar opozarjajo strokovnjaki, npr. dr. Eržen, dr. Voljča in še kdo. Sprejeti resnost položaja vključuje ne le izolirati se, pač pa tudi samo-omejiti. Vsi smo ranljivi, nepopolni, smrtni ljudje, ne bogovi, ki vse vemo in znamo, kot nas je v petek opozoril tudi papež Frančišek. Če se tega zavedamo, bomo lahko sprejeli drug drugega in složno premagovali krizo, če to res hočemo! Človeške vezi se tudi ob fizični ločenosti krepijo s sočutjem in skrbjo za stisko bližnjega, z voljo po sodelovanju, medsebojnem zaupanju in opogumljanju.

Foto: epa

Drugod se zavedajo, da je treba v krizi in izrednih razmerah vključiti tudi vojake, da nadomestijo preobremenjene in utrujene policiste, civilno zaščito in olajšajo delo zdravstvenim delavcem. Očitno se najde kdo, ki vztraja pri Leninovi devizi: Vseeno je, koliko jih propade.

Lajšanje stiske terja sodelovanje in povezovanje sil
To predpostavlja svetnike, a smo pogosto le kratkovidni, omejeni, zahtevni in sebični smrtniki. Zdravnik je zapisal, da se je na eni zabavi v Sloveniji v treh urah okužilo vseh 21 ljudi. Lahkomiselna neodgovornost državljanov včasih preseneča, kot je potrdil tudi zavzeti gospod Šter?

Kitajska je z uvedbo “vojnega stanja” zajezila tok okužb. Zdravstveni delavci z najzahtevnejšo izobrazbo in težkimi pogoji dela delujejo vestno in zavzeto in Vlada je pravilno to ovrednotila, saj celo v tej krizi v drugih panogah ljudje z manj truda zaslužijo bolje kot oni. Preseneča odziv sodnikov in tožilcev na zmanjšanje plač, saj težko trdijo, da delajo več kot vsi odgovorni. Kot pravi Janša, je “vsak izmed nas del problema in del rešitve“.

Foto: STA

Ne le za (samo)izolacijo, gre tudi za drugo ravnanje, najbolj pa za: biti človek na mestu. A celo stisko bližnjih kdo izkorišča za bogatenje z “vodnimi napitki”, dragimi zaščitnimi sredstvi itd. Poleg denarne pomoči pa je treba spodbujati k ustvarjalnosti in samoorganiziranju, na domu, na vrtu, kmetiji, delavnici, k izdelovanju  zaščitnih mask in drugih potrebnih stvari. Gospa Aleksandra Pivec spodbuja k pridelavi lastne hrane. Se kak travni del lahko spremeni v vrt?

V mislih in molitvah s tistimi, ki so zboleli, in s tistimi, ki varujejo njihova življenja
Virus terja spremembe navad, tudi k preprečevanju korupcije, opustitvi ukvarjanja s “praznimi stvarmi”. Nevladne, raziskovalne in druge organizacije naj se posvetijo nacionalnim izzivom: kaj so predniki počeli v krizah, kako je z domoljubjem, socialno pravičnostjo, enakopravnostjo, popravo krivic iz polpreteklosti … Gre za večjo učinkovitost in zavzetost služb za državljane, za preseganje samovšečnosti in napuha, ki včasih celo prek medijev udarja v javnost, namesto krepitve kulture vzajemnih medčloveških odnosov.

Celovita in verodostojna informacija o stanju naj se povezuje s pošteno, dialoško in za človeka v stiski zavzeto držo.

Cerkev na Slovenskem je in zdaj v kriznih časih opravlja to nalogo. Spomnimo na vojno in revolucijo, ko so duhovniki za ceno življenja stopili v bran ubogega in sebi prepuščenega ljudstva, ki so ga uničevali domači in tuji tlačitelji ali na osamosvojitev Slovenije. Zdaj se zdi sicer operativna možnost Cerkve majhna, saj se moramo duhovniki, ki nam to pomeni še dodatno osamitev, izolirati. A duhovno sporočilo, ki ga nudijo škofje in duhovniki prek medijskih sredstev s sv. mašo, molitvijo in drugimi duhovnimi spodbudami upanja, odmeva v srcih. Tako v času življenja in smrti duhovno poglabljamo vsakdanjost, iščemo nevidne človeške vezi in se odpiramo večnim razsežnostim, saj smo v Božjih rokah.

V Romuniji patriarh Daniel kljub ukrepom verne vabi k bogoslužju in prejemu obhajila. Nekateri tudi pri nas. V Braziliji vodja večmilijonske protestantske ločine poziva k izganjanju virus-a, hudiča. Papež in naši škofje pa utemeljeno pozivajo, da se osamimo, a toliko bolj duhovno povežemo.

Če kdaj, zdaj velja: “Delaj tako kot da boš večno živel in moli tako kot da boš jutri umrl.” V tej zavesti odgovornosti tudi sam želim biti “v mislih in molitvah s tistimi, ki so zboleli in s tistimi, ki varujejo njihova življenja.”

dr. Janez Juhant, Časnik