Lažni car Aleksander Mali

Datum:

Ni nepričakovano, da je dogajanje ob rusko- in belorusko-ukrajinski meji tudi v Sloveniji podobno kot pred osmimi leti naplavilo precej različna stališča o tem, kaj je na kocki in kakšna je pri vsem skupaj vloga Rusije in Putinovega režima. Če se nekateri, s podpisanim vred, morda pretirano oklepamo evroatlantskih sanjarij iz minulih desetletij, drugi glasovi prepoznavajo v ruskem predsedniku Vladimirju Putinu nič manj in nič več kot obnovitelja “ravnotežja sil” iz časa po dunajskem kongresu. Prikazuje se jim kot novi car Aleksander I. ali, ker na zahodu menda sploh nima enakovrednega sogovornika, kar kot knez Metternich osebno.

Ob tem si nisem mogel kaj, da se ne bi spomnil črnogorskega vladike Radeta in njegove dramske pesnitve Lažni car Šćepan Mali o samozvancu, ki se je Črnogorcem predstavljal kot ubiti ruski car Peter III.

Seveda je res, da v sedanjem gospodarju Kremlja mnogi vidijo geopolitičnega genija, ki svoje poteze vleče iz čiste skrbi za novi ustroj mednarodnih odnosov, menda po meri vseh. Takšen vtis prizadevno gojijo tudi njegovi dvorjani, poosebljeni v rasputinovski figuri evrazijskega guruja Aleksandra Dugina. Hkrati je res, da je največji srednjeročni izziv za Rusijo in Evropo Kitajska in da se njeni interesi v tej perspektivi nikakor ne ujemajo s tistimi največje svetovne države. Njena umestitev v sistem evropskih držav je torej prejkone nujnost za obe strani. Mogoče je res Putinova zasluga, da smo zaljubljenci v evroatlantski okvir s konca hladne vojne sploh pomislili na kaj tako bogokletnega. Vendar ali je omenjeno hkrati že dovolj, da okronamo ruskega samodržca za novega carja Aleksandra? Je on tisti, ki bo s svojo domnevno geopolitično genialnostjo izpeljal za soočenje z velesilo z Daljnega vzhoda nujno zbližanje Rusije in Evrope, ali pa je za ta proces velika, morda poglavitna cokla?

Noli tangere Iosephum meum
Pri svojem odgovoru na to spraševanje bom še enkrat posegel po tistih izhodiščih, s katerimi sem tukajšnje občestvo utrujal že pred osmimi leti, nato pa tu in tam vedno znova. Mislim, da je za presojo o “aleksandrovstvu” Vladimirja Putina ključno domisliti, kakšni so temelji njegovega sistema v Rusiji. Nikoli nisem skrival svojega mnenja, da vsi tisti, ki Putinu pripisujejo neposredno navezavo na carsko Rusijo, močno podcenjujejo globino kulturnega in civilizacijskega padca, nastalega kot posledica oktobrske revolucije in sedemdesetletne boljševiške oblasti. Dediščina stare Rusije je bila po njej približno v takem stanju kot mogočne pravoslavne cerkve, ki so jih v Sovjetski zvezi kot po tekočem traku spuščali v zrak ali jih, če so imele srečo, spreminjali v skladišča ali muzeje ateizma. Verjeti, da bo lahko kagebejevec iz tretje lige to popravil, je, milo rečeno, dokaj drzno in optimistično. Morda bi bil v boljšem položaju kdo, ki bi se v začetku zavestno odločil za prelom s sovjetsko dediščino.

S čim se je ukvarjal Putin v Vzhodni Nemčiji? - Russia Beyond Slovenija
Sovjetoid in tretjerazredni KGB-jevec Vladimir Putin

Pri Putinu kaj takega nikoli ni bilo realno. Res je veliko žongliral s predrevolucionarnimi vsebinami, toda danes je povsem jasno, da je najprej Sovjet(oid) in šele nato predstavnik Rusije. Povedano drugače, usoda njegove osebne oblasti je zanj bistveno pomembnejša kot usoda Rusije kot pomembne sile ali prizadevanje za njeno uveljavitev v mednarodni politiki. Edino idejno stalnico njegovega režima bi bilo moč opisati s predelavo Arhimedu pripisanih zadnjih besed, Noli tangere Iosephum meum, Ne dotikaj se mojega Josifa (kajpak Džugašvilija). Kakršno koli pravoslavje je ob tem velikem svetilniku lahko zgolj statist.

Nenaravna avtokratska internacionala
Opisana načelna odločitev je dosegla simbolno izpolnitev s prepovedjo z legendarnim Andrejem Saharovom povezane organizacije Memorial ob koncu lanskega leta. Njen vpliv v Rusiji res ni bil tako velik, da bi morala predsednika skrbeti. Toda Putin je želel z utemeljitvijo, češ da skuša organizacija “prikazati Sovjetsko zvezo kot državo terorja” poudariti svojo željo po odmiku od zadnjih pridobitev obdobja demokratične odjuge v Rusiji in Sovjetski zvezi ob koncu osemdesetih let. K temu sta ga dodatno spodbudila sodobno demokratično gibanje v sosednji Belorusiji in “nespoštljivo početje” Alekseja Navalnega, ki je sicer popolnoma narobe ocenil, da bi bilo moč beloruskega duha (že?) prenesti v Rusijo.

Z odločitvijo za sovjetoidnost namesto ruskih predrevolucionarnih izročil si je predsednik morda podaljšal mandat, hkrati pa je zožil manevrski prostor svoje države. Po eni strani se je znašla v nekakšnem prisilnem jopiču avtokratske internacionale, kjer je Putin trenutno resda eden glavnih zvezdnikov in vzornikov, a se mora zanašati na srednjeročno le malo smiselno zavezništvo s Kitajsko.

Neprožnost kot načelo
Po drugi strani kult sovjetoidnega osebnega režima pomeni tudi za Sovjetsko zvezo značilen neprožni odnos do “podanikov”. Ne Sovjeti ne Putin jim drugače kot Američani na eni in arhitekti zunanje politike carske Rusije na drugi strani ne puščajo nikakršne možnosti izbire niti navznoter. Sovjeti so to dokazali na Poljskem (prvič pravzaprav že leta 1957), na Madžarskem, na Češkoslovaškem in drugod. Strah, da bi kakršna koli notranja demokracija preskočila na satelitski sistem v celoti, je povsod narekovala vsiljevanje enakega monolitnega družbenega modela.

Enak strah je Putina pograbil vsaj že konec leta 2004, ko je s svojo povsem nepotrebno enostransko podporo Viktorju Janukoviču prispeval pomemben kamenček k tako imenovani oranžni revoluciji. Njegove nadaljnje poteze, za katere je bila značilna nerodna brutalnost v vsiljevanju nedemokratičnih rešitev, so od Rusije za rodove odbile Ukrajince, Gruzijce, menim, da nazadnje tudi Beloruse, čeprav bo Putinu po vsej verjetnosti s pomočjo večnih “vojaških vaj” in Lukašenkove obsedenosti  z oblastjo, ki ni manjša od Putinove, uspelo vsaj trenutno zatreti že tako šibko belorusko nacionalno gibanje in Belorusijo spremeniti v rusko gubernijo. Njegovo lomastenje po Ukrajini ni v bistvu nič drugega kot poskus, da bi na silo popravil vtis o tebi kot tistem, ki je Ukrajince usodno odtujil Rusiji. Težko je verjeti, da bodo njegove akcije njegov in ruski ugled pri sosedih izboljšale.

Vse navedeno vsaj meni zadostuje za sklep, da je, če kdo že jemlje za vzor niti ne neproblematičnega vladarja z začetka 19. stoletja, ruski predsednik s svojo sovjetoidno politiko v najboljšem primeru lažni car Aleksander.

dr. Aleš Maver, Časnik

Sorodno

Zadnji prispevki

Ironija: Ruski hekerji napadli rusofilni portal MMC

Domnevni ruski hakerji so zopet na delu. Pred kratkim...

[Video] Evropska komisija predlaga ustanovitev ministrstva za demografijo, ne le urada

Medtem ko v Evropi narašča kakovost življenja, se soočamo...

Ubila je tjulnja, ki ga je poskušala rešiti

Na spletu je zaokrožil žalosten posnetek poskusa reševanja tjulnja,...

ISIS med ramazanom napoveduje teroristične napade po Evropi

Samooklicana Islamska država je ponovno prevzela odgovornost za napad...