Če želimo postati nova Švica, potrebujemo najprej novo vlado. Kapitalistično. Podjetniško. Slovensko.

Mitja Iršič (Foto: osebni arhiv)

Danes, ko se formira leva 5 + 1 (inkognito 6 + Ljudmila Novak) koalicija, se razkrivajo prvi obrisi skrajnosti, v katere se bo prisiljena pogrezati, če bo hotela sodelovati z Levico. Cena udobnih stolčkov, medijskega inženiringa in Šarčevega častihlepja se bo izstavila kaj kmalu. Račun bomo poravnali davkoplačevalci. Povsem možno je, da Šarčeva prazna Janše-nikar druščina kruhoborskih oportunistov ni mislila povsem resno z brihtno domislico, da bi dohodke iz kapitala in rent vključila v dohodnino. Saj je v stranki, kjer ni načel, in v programu, kjer ni konkretnih obljub, mogoče vse. Pač, po političnem barometru, v stilu “a se je kdo razjezil? A jeznemu mediji sledijo? Potem pa raje opustimo ta ukrep”. Po tem načelu so se globoki ustvarjalci javnega mnenja tako zbali za koalicijskega novorojenca, da so morali iz naftalina potegniti leto dni staro zgodbo o Šiškovih vaških stražah, ter jo pospremiti z raznimi subtilnimi namigi na tisočkrat ovrženo desno-politično nagnjenost k neonacizmu, nato pa jo še zabeliti z intervjujem Jožeta P. Varufakisa … pardon Damijana, ki so ga predstavili kot “znanega ekonomista”, da je lahko razložil, kako je odziv gospodarstvenikov na napovedane davčne ukrepe bodoče vlade le razkazovanje mišic in da koalicijske pogodbe itak ne pomenijo nič drugega kot prazen list papirja. Tudi bodoči minister za finance je ogorčeno javnost in gospodarstvenike poučil, češ ta vlada je preveč progresivna, da bi sledila starim šablonam, ko so vlade delovale v skladu z smernicami prej dogovorjenega programa. Preostalo so opravili Mladinini Nobelovi nagrajenci za ekonomijo in Maks Tajnikar, ki so »kapitalistom« dopovedali, da je kapitalske dobičke pač treba pravično porazdeliti med ljudstvom in brž na plan priklicali še belega medveda nizke obdavčite na kapitalske dobičke (za katerega vsi podjetniki vedo, da ne pomeni prav nič, ko se upoštevajo vse dajatve in stroški dela, kjer se Slovenija izstreli v top 10 svetovnih davčnih tiranov). Morda bo brezprogramska koalicija vendarle popustila, kljub nasprotovanju njihovih izvenkoalicjsko-koalicijskih partnerjev v državnem zboru.

A bolj pomenljivo je to, da se nihče ne upa odločno zoperstaviti skoraj komično skrajnim stališčem stranke Levica. Ko želi inkognito-koalicijska stranka nacionalizirati premoženje podjetnikom in jih z bajoneti nagnati v morje, je to pač trenutek, ko bi morala vsaka načelom demokratične države zvesta koalicija prekiniti sodelovanje z njo. Tisti LMŠ-jev “ne bi komentirali” odmeva. Grozljivo odmeva. Levica pa se je očitno pozicionirala kot ključni akter, ki bo odločno, a subtilno soodločal o usmeritvah izvršilne veje oblasti. Ko je bila ta skupina iz javnih sredstev napajajočih se umetnikov, poklicnih aktivistov, večnih študentov in filozofskih demagogov še nepomemben klovnovski intermezzo na parlamentarnem parketu, smo se še smejali. Smejali smo se ob Meščevi Ahilovi tetivi. Smejali smo se, ko je kot Nostradamus predvidel, da bo zaradi privatizacije letališče Jožeta Pučnika postalo periferno letališče brez regionalnega vpliva, kar bo uničilo tako gospodarstvo kot turizem. Smejali smo se, ko so njihovi komunistični podporniki na zboru stranke skoraj pretepli predsednika stranke. Ko je Kordiš modroval, da je problem Venezuele premalo socializma in preveč kapitalizma. Ko je njihov predstavnik Grega Ciglar na povabilo brutalnega tiranskega režima šel na brezplačen izlet v Venezuelo in nevede parafraziral Marijo Antoaneto z legendarnim stavkom, da ko Venezuelcem zmanjka jajc, pač skuhajo kaj drugega. Ko je Violeta Tomič pred hramom slovenske demokracije samodržcu Maduru v španščini izrazila podporo v njegovem socialističnem boju proti svetovnim imperialistom.

Zdaj ko so postali king-maker te vlade in se brez njih praktično ne bo mogla izvršiti nobena postavka koalicijske pogodbe, pa nas je smeh minil. Zdaj je jasno: naslednja 4 leta vam bo vladala skrajna levica – na videz sredinske stranke jo bodo le legitimizirale. Tudi kot koalicijski partner niso spremenili  pristopa, ki jih je tako bogato obdaril na volitvah. Spretno krmarijo skozi morje enovrstičnih nacional-socialističnih parol v upanju, da bodo njihove ovčke prezrle nekoherentnost in se osredotočile na lažno pravičništvo povedanega. AmCham, zbornico slovenskih in tujih podjetij so prekrstili v izpostavo ameriške trgovinske zbornice in s tem izhodiščem zapeli antiameriško balado, ki bi jim jo zavidali še prvi Molotov-Ribbentrop anti-imperialistični borci. In uspelo je – njihova ciljna publika naseda. Volilno telo, ki so si ga v tem desetletju prilastili (kar desetina ga je), grmi proti izkoriščevalskim kapitalistom, kot so Batagelj, Akrapović in Boscarol ter seveda proti jenkijem, ki delujejo v interesu multikorporacij z jasnim ciljem, da zasužnjijo slovenski proletariat. Ker Levica tako uspešno animira množice, bo hočeš nočeš morala slediti še prazna Janše-nikoli koalicija. Če Mesec meni, da Igor Akrapovič z izplačilom bilančnega dobička utaja davke, se bo treba o tem pod prisilo znotraj vlade pogovarjati. Morda bodo sledili zakonski ukrepi, ki bodo takšne manevre preprečevali? Če želi komunist Kordiš nacionalizirati zasebno lastnino, stranka, ki ji pripada, pa ga v tem brezpogojno podpre, bo tudi to del medresorskih pogovorov – saj brez Levice vendar ni vlade? Ni pomembno, da je zasebna lastnina ustavno zaščitena – slovenski socialisti so zmeraj našli smele obvode, da jo nevtralizirajo (spomnite se financiranja zasebnih šol).

Bolne ideje Levice imajo v koaliciji polno somišljenikov
Morda vlada ne bo nacionalizirala – vsekakor pa bo takšno retoriko naredila za del mainstreama. Nekaj, o čemer se znotraj vladnih krogov legitimno pogovarja. Ostalo bodo naredili prihodnji rodovi revolucionarjev. Za zdaj je dovolj že, če bodo s pomočjo gromovnikov spravili skozi davčno reformo, za katero se danes še vsi pretvarjajo, da je ne bo, in če konsolidirajo sovjetizacijo zdravstva po Kolar Celarčevi. Ter seveda, raison d’etre te koalicije – da speljejo več infrastrukturnih projektov, začenši z drugim tirom, in hkrati skušajo čim bolj subtilno v neskončnost zadrževati privatizacijo – iz te panoge je bivša vlada bodočega ministra za zunanje zadeve skoraj diplomirala.

Konec koncev, saj Levica ni sama. Ima skoraj enako skrajno sestrično, ki pa je tudi de iure v koaliciji. Visoki funkcionarji SD, ki so bili nekaj časa tudi kandidati za ministre, na Twitter pišejo strah vzbujajoče pamflete o tem, kako bi bilo treba podjetjem diktirati, kaj lahko vložijo v razvoj in kako morajo nagrajevati zaposlene, saj si ekonomski analfabeti tako interpretirajo določbo ustave, da gospodarska dejavnost ne sme biti v nasprotju z javno koristjo (hvala bogu, da je večina avtorjev le-te že pokojna, da jim ni hudo, ko vidijo, kako jo za dnevnopolitične provokacije levičarji posiljujejo). Tudi LMŠ-jeva Tina Heferle ne vidi razloga, zakaj bi bili davki na kapital in rente nižji od davkov na dohodek od dela (očitno še nikoli nikomur ni sama nudila zaposlitve, da bi vedela, da podjetnika – še bolj pa delavca – butneta po glavi oba davka). Tisto pomirjanje pred ekscesi levice je bilo povsem odveč. Koalicija BO nacionalizirala. Le da po tiho. Tako, da bodo uspešni šli, neuspešne pa bo “rešila” država.

Kaj za hudiča se je zgodilo? Kako smo prišli iz ene najnaprednejših, najbolj zahodno usmerjenih svetlih zvezd postkomunistične Evrope v državo, kjer se legitimno pogovarjamo o odvzemu premoženja uspešnih podjetnikov in javno razmišljamo o tem, ali je bolj ustrezen Chavezov model ali ekonomske smernice italijanskega komunista Gramscija?
Slovenci smo posebne vrste narod. Okužba z virusom komunističnega kolektivizma v povezavi s stoletno tradicijo zavisti je naredila eksplozivno kombinacijo družbe, ki je bolestno obsedena z enakostjo. Čeprav smo med najbolj enakimi narodi na svetu, očitno ne bomo srečni, dokler se ne izpolni sveti gral Levice, da se bosta povprečna in minimalna plača izenačili, bogatašem pa zarile “vile v vamp”, nato pa se bomo skupaj zabavali z redistribucijo njihovega premoženja, kot da smo leta 1945. Velik del volilnega telesa ima za sabo 46 let življenja v družbi, v kateri je bilo vse urejeno tako, da so bili ljudje tiho, niso govorili čez partijo, politično dogmo in lik velikega vodje, zaključili so delo v Ljudski tovarni motokultivatorjev št. 17 točno ob dveh popoldne, šli še na pivo s prijatelji, nato pa domov, da so lahko v miru razmišljali o dveh tednih, ki jih bodo poleti ob zamrznjenih zrezkih in domačem krompirju preživeli na Kornatih, v bungalovu, ki je last ljudskega podjetja, za katerega so delali. Za vse je bilo poskrbljeno, kot v Trumanovem šovu. Veliki brat je bil tako vseobsegajoč, da se je o krivicah, sistemski revščini in pomanjkanju redko govorilo. Tako kot se ne govori o potresih, požarih in cunamijih. Država je bila kot višja sila, ki daje in odvzema, kot nek alter-ego matere narave. Država kot vis major (višja sila). Takšno življenje pahne ljudi v letargijo in pusti posledice. Na njih in njihovih potomcih. Ljudje niso ambiciozni. Ljudje niso inovativni. Ni tiste energije, zaradi katere smo bili nekoč pionirji modnih izložbenih trgovin, izdelave motornih koles, letal, avtomobilov … Danes velika skupina ljudi le čaka, da jim kak dober stric na pomembnem položaju “zrihta” administrativno službo v javni upravi ali kakšni paradržavni gospodarski družbi, in življenje preživijo iščoč načine, kako bi se čimprej upokojili, zraven pa konzumirali čim več socialnih transferjev. Seveda ne vsi, vsekakor pa dovolj veliko število, da se pozna na volilnem telesu. Takšni ljudje so najbolj dovzetni za utopije butlsocializma, ki ga prodajata Levica in (zmeraj bolj tudi) Socialni demokrati. Ker so največji prejemniki drobtinic, ki popadajo z velike mize slovenskih koruptivnih plenilskih nacional-kapitalistov, ki skozi medije prodajajo (nacional)socializem, so povsem odvisni od državnega aparata in njegovih podsistemov, zato si želijo, da bi bil ta čim mogočnejši. Ker nagonsko vedo, da se ta napaja iz prihodkovnih predpostavk proračuna, ki ga polnijo premožnejši od njih, so tudi zagovorniki radikalno visokih davčnih bremen za podjetnike, ki jih slabšalno imenujejo »kapitalisti«. Ker ne razumejo ekonomije, razmišljajo, da je na svetu omejena količina denarja v nekakšnih platonskih nebesih. Verjamejo, da so kapitalisti tisti, ki so večino tega denarja pobrali zase in tudi zaradi tega ni ostalo nič zanje. Redistribucija je zato njihov naravni nagon. Zato bosta Levica in radikalna struja znotraj Socialnih demokratov med sabo zmeraj žonglirali s temi 10 odstotki glasov, ki so kot nekakšne relikvije komunistične diktature, s čimer se bomo morali sprijazniti vsaj še generacijo.

Jože P. Damijan (Foto: STA)

Težava je, ker se je le-tem pridružil novi val nezadovoljne aktivistično razpoložene mladine – takšne, ki je mentaliteto uvozila iz ameriških študentskih naselij. Fantje z diplomo iz sodobne umetnosti in diplomskim delom a la “Kosovelova Ekstaza smrti kot kritika potrošniške družbe”, ki so izredno užaljeni, da jih nihče na trgu dela ne potrebuje, hkrati pa jim je pod častjo, da bi se prekvalificirali v – morebiti varilce in se pustili izkoriščati kapitalistu Akrapoviču za 1.500 evrov na mesec. Ravno ti so tisti, ki danes uspešne podjetnike pošiljajo na Goli otok. Gromovniško jih napumpa Kordiš, kvazi-intelektualno Repovž, kvazi-znanstveno pa Kovač, Damijan in Mencinger. Ti fantje živijo v popolnem inkubatorju za bodoče socialistične gromovnike. Skupaj s prej omenjenimi jugonostalgiki, nepotistično zaposlenimi javnimi uslužbenci in rentniki predstavljajo mogočno manjšino našega naroda.

Zato je tako pomembno, da so se v tem trenutku končno oglasili še gospodarstveniki. Morda dva meseca prepozno. Če bi tako odločno zagovarjali prosto podjetniško pobudo, meritokracijo in ustrezno davčno zakonodajo junija, bi bil morda danes državni zbor, kljub aktivističnim poskusom medijev, danes dovolj drugačen, da koalicija 6+ ne bi mogla obstajati. Kljub temu pozdravljam odločen odziv. Na populizme in provokacije Kordiša, Mesca, Trčka, Tomičeve, Štromajerja in podobnih niti ni treba odgovarjati, ker niso vredni resne diskusije. Vsak uraden odziv na politično demagogijo bi le nahranil farmo socialističnih trolov. Stranka Levica to obrt zelo dobro obvlada. Zanje je najhujši odziv molk. Ko nimajo priložnosti, da bi grmeli proti izkoriščevalskim kapitalistom, se hitro pokaže, kako brezidejni so v resnici.

Bolj pomembno je, da se z argumenti prestreže vsak poskus vlade, da bi vse fiskalne težave nevzdržnega sistema javne porabe celili izključno z izčrpavanjem zasebnega gospodarstva. Pomembno je, da je javnost te dni slišala, koliko za plače bruto-bruto odštejejo Akrapović, Boscarol in Batagelj in koliko na tekoči račun dobijo delavci. Pomembno je, da smo lahko brali daljše sestavke o tem, kako odločilna so uspešna podjetja pri zagotavljanju življenjskega standarda mest, občin in regij. Nikoli ne bomo prepričali razočarane diplomantke Janeza (v skladu s sodobnimi spolno-lingvističnimi smernicami), ki je pravkar prejela svežo diplomo na FDV, zdaj pa razočarano ugotavlja, da ji realni sektor ne dopušča plačila za njeno ekspertizo iz feminističnega antropocentrizma. Niti njenega jugonostalgičnega starša 1. Taki so za zmeraj izgubljeni in obsojeni na večno iskanje popolnega socializma. Utegnemo pa prepričati tiste, ki so volili SAB, LMŠ ali SMC v upanju na Drnovškov gradualizem, dobili pa politično reinkarniranega Staneta Dolanca. Ti ljudje v povprečju nimajo povsem jasno izdelanih mnenj o tem, kakšne posledice ima davčna politika in na kakšen način lahko država legitimno participira v gospodarstvu. Zdaj, ko so grmeli revolucionarji Levice, imamo izvrstno priložnost, da skrajneže zaobidemo in se dotaknemo volivcev “leve sredine”.

Poročevalec Žitnik in njegove laži iz Amerike
ZDA je izvrsten laboratorij, iz katerega se lahko učimo. Še pred nekaj meseci je Edvard Žitnik s tresočim glasom poročal, kako analitiki opozarjajo, da bo nova davčna reforma Američane na spodnji polovici srednjega sloja pahnila v eksistencialno krizo. The Tax Cuts and Jobs Act je zdaj v veljavi skoraj leto dni in gospodarstvu še nikoli ni šlo bolje. Brezposelnost je na rekordno nizkih ravneh. Plače se realno zvišujejo (brez federalnih intervencionističnih posegov v minimalno plačo). Rekordna je zaposlitev mladih – tudi za delovna mesta, ki plačujejo nadpovprečne plače. Konjuktura, ki je pljusknila tudi k nam na drugo stran oceana, pa je najdaljša v zgodovini finančnih trgov. Zaradi  repatriacijskih davčnih vzpodbud bo Apple nazaj v ZDA prenesel kar 253 milijard ameriških dolarjev denarja. Podobno bodo naredile tudi nekatere druge multinacionalke in tako skupno v državo repatriirale za skoraj 2 trilijona kapitala (približno 10 odstotkov zunanjega dolga države). V zameno bodo plačale le 8 odstotkov namesto 35 odstotkov davka. Država bo zaradi tega neposredno zaslužila vsaj 200 milijard (200.000.000.000!) ameriških dolarjev, posredno pa bo pridobila vsa družba z reinvesticijami na domačem trgu. Brez reforme davčnega sistema ne bi dobila niti centa, denar pa bi se valjal po irskih, kajmanskih in bermudskih računih. Pohlepni kapitalisti so se odločili vrniti denar nazaj v matično državo, kljub temu, da določene davčne oaze še zmeraj omogočajo efektivno stopnjo 0 odstotka. Pa ne samo to – ugodna davčna in poslovna klima (ne pozabimo na zmanjšanje birokratizacije pod Trumpovo administracijo) sta ponovno vzpodbudili celo proizvodne dejavnosti, čeprav so ZDA manufakturno dokaj neugodne zaradi visokih cen delovne sile. Samsung je v Kaliforniji že zgradil ogromen razvojni center, ki zaposluje 2.000 dobro plačanih inženirjev, zdaj pa razmišlja tudi o tem, da bi v ZDA še sestavljali elektronske komponente. Tudi tajvanski Foxcon, znan po izdelavi pametnih telefonov na Kitajskem, bo zgradil tovarno LCD-zaslonov, vredno 10 milijard ameriških dolarjev, v Wisconsinu. Evropski proizvajalec Airbus, naveličan sindikalnih prepiranj in državnih intervencij v matični Franciji in Nemčiji, je zgradil novo proizvodno halo v Alabami, kjer proizvajajo model A320, v prihodnosti pa jo bo še razširil, za izdelavo manjšega modela. Apple tudi ne bo sedel na kupu repatriiranega denarja, ampak ga bo kar 350 milijard vložil v razvoj in nova delovna mesta.

Edvard Žitnik in njegove zgrešene analize. (Foto: STA)

Davčne reforme, ki znižujejo davčna bremena in poenostavljajo birokracijo, so lahko zmaga za bogate, revne in tiste nekje vmes. Kapital bo poskrbel za razvoj, a le ob predpogoju, da mu bo država zagotovila čim manj nepotrebne birokracije, predvidljivo in robustno vladavino prava ter predvsem ugodno davčno okolje. Kapital ne potrebuje nas. Mi potrebujemo kapital. Etatisti, ki se ravno te dni pripravljajo za naskok na Gregorčičevo, se tega ne zavedajo in posledice so lahko katastrofalne. Uspešni podjetniki lahko jutri gredo drugam. Veseli jih bodo, tako kot je bila Nizozemska vesela pohištvenega giganta IKEA, ki je pribežal pred švedskimi socialisti.

Če želimo postati nova Švica, potrebujemo najprej novo vlado. Kapitalistično. Podjetniško. Slovensko.
Živimo v zelo pomembnem času v zgodovini našega naroda. Morda najpomembnejšem po letu 1991. Ko je Brglez vodji opozicije neustavno odrekel mandat poslanca, Cerar v ustavo kot pravni analfabet vpisal vodo in razmišljal o ad hoc načinih, kako bi pri nas obdržal sirskega brivca Ahmada, je bila napadena pravna država. Zdaj gre za nekaj več – napaden je naš način življenja. Slovenci nismo postali kapitalisti, ko je deželo zapustil zadnji vojak JLA. Kapitalisti smo že, odkar obstajamo – duh meritokracije, svobodnega podjetništva in trdega dela preveva našo kulturo že, odkar vemo zase. Nismo bili le izumitelji – izume smo znali že pred čisto pravo industrijsko revolucijo prav sodobno monetizirati. Peter Kozina je izdeloval visokokakovostno obutev – in jo s profitom prodajal, tako uspešno, da je med prvo in drugo svetovno odprl 50 trgovin, ki so bile predhodnice sodobnih butikov s čevlji. France Rode je v šestdesetih bežal pred sivino komunizma, prodal svojo elektrotehnično znanje v ZDA in za podjetje Hewlett Packard izumil serijo legendarnih žepnih računalnikov, z revolucionarnimi koncepti, ki so v uporabi vse do danes. Janez Puh je razvil serijo koles – ki so bila takrat sama po sebi dokaj radikalna tehnologija –, kasneje še motociklov in oboje uspešno tržil. Tako uspešno, da je današnja tovarna Magna International naslednica njegovih obratov v Gradcu, kjer so izvirno izdelovali kolesa. Vsesplošni podjetniški revolt ni bil noben vihar v kozarcu vode. To je bil vihar tistega dela slovenskega naroda, ki si je denar prislužil na lastnih žuljih, z odrekanjem, hipotekami, krediti in večletnim garanjem. Menim, da v srcu naše družbe še zmeraj vlada ta zdrava sredica in da so jo razni Kordiši, Repovži, Stepišniki in drugi etatisti pošteno podkurili. Dovolj, da dokončno spregledamo in spoznamo, da je tudi leva sredina le slabo preoblečena socialistična internacionala? Dovolj, da se končno znebimo okovov preteklosti in zaživimo življenje, kakršnega si naš podjetni in pregovorno priden narod zasluži?

Ne pozabite. Tudi vladavina Huga Chaveza se ni začela s takojšnjim totalitarnim prevzemom oblasti in vsesplošno nacionalizacijo. Najprej so prišle davčne reforme, nacionalizacija naftne industrije, nacionalizacija drugih strateških naložb, potem pa logične posledice: korupcija, nepotizem, davljenje podjetništva, vseobsegajoča odvisnost ljudi od socialne države, beg kapitala v tujino – od tam do vrst pred pekarnami je trajalo manj kot dve desetletji. Ne smemo dopustiti, da bi tako tragično končali še mi. Če želimo biti nova Švica, moramo najprej postati pravi kapitalisti, točno taki, kot so Švicarji. Če želimo postati nova Švica, potrebujemo najprej novo vlado. Kapitalistično. Podjetniško. Slovensko.

Mitja Iršič