Lepi, odločni in nesposobni

Fotografija je simbolična (Foto: STA)

Pred mnogimi leti sem se zapletel v silno zabaven pogovor z gospo, ki je iskreno verjela, da je voditelj popularnega kviza Oliver Mlakar eden najpametnejših ljudi na svetu. Če pri tem izpustimo, da so ji bili glas, stas in modni slog markantnega televizijskega voditelja močno pri srcu, si starejša gospa nikakor ni dala dopovedati, da njen vitez znanja napisane odgovore na zapletena vprašanja zgolj bere.

Podoben vtis na množice televizijskih gledalcev, če gledamo lestvice medijske popularnosti, še danes dajejo voditelji glavnih večernih novic. Ko dramatično interpretirajo šokatne podrobnosti, kot da so se sami pravkar vrnili s terena, kjer so pri dejanju zalotili največje zlikovce, se jim nehote pripiše bistveno več sposobnosti, zaslug in pomena, kot bi bilo primerno.

Ko je znameniti nemški fizik Max Planck leta 1919 prejel Nobelovo nagrado, so sledila številna povabila na srečanja s strokovno javnostjo po vsej Nemčiji. Šofer, ki ga je na poteh zvesto spremljal, je nastop slišal že tolikokrat, da ga je znal na pamet. Ob neki priložnosti mu je v šali pripomnil, da bi si ga upal tudi sam odpredavati. Plancku je bila ideja tako všeč, da je pristal na duhovit, a tvegan poskus. Po pričakovanju je šofer nastop opravil z odliko in prevara je brezhibno delovala do trenutka, ko je nastopil čas za vprašanja. Že prvo je bilo seveda prezahtevno, da bi “predavatelj” lahko nanj odgovoril, a se je izvrstno znašel. “Zelo me preseneča,” je dejal po zastavljenem vprašanju, “da se na tako visokem zboru fizikov v mestu, kot je Munchen, postavljajo takšna preprosta vprašanja. Zato bom poprosil kar mojega šoferja, da odgovori nanje!”

O nesposobnih ljudeh
Psihologa David Dunning in Justin Kruger z ameriške Univerze Cornell sta v svoji raziskavi leta 1999 predpostavila, da bodo nesposobni ljudje:

1. precenili svoje sposobnosti in uspešnost;
2. nezmožni prepoznave pravega znanja pri drugih;
3. nezmožni prepoznati napačne predstave o lastni zmogljivosti;
4. prepoznali in priznali svoje prejšnje pomanjkanje znanja, če bodo izpostavljeni usposabljanju za to spretnost.

Avtorja sta opisane hipoteze testirala na študentih psihologije iste univerze. V seriji raziskav so udeleženci opravili teste logičnega sklepanja, poznavanja slovnice itd. Ob koncu so morali še sami oceniti, kako dobro jim je šlo na testih. Tisti, ki so imeli najslabše rezultate testov, so lastne sposobnosti močno precenili. Bili so namreč prepričani, da je kar 62 odstotkov ljudi doseglo slabše rezultate od njih. V resnici je slabše rezultate od njih doseglo le 12 odstotkov vseh udeležencev. Najbolj sposobni udeleženci pa so večinoma podcenili lastne sposobnosti. Po objavljenih rezultatih so bile njune ugotovitve, poimenovane Dunning-Krugerjev efekt. Poenostavljeno povedano – ljudje z najslabšimi rezultati se najmanj zavedajo svoje nesposobnosti.

Obstajata dve vrsti znanj
Način učenja nas spremlja od najranejšega otroštva in zgodaj določi naš odnos do znanja. Obstajata dve vrsti znanj! Poglobljeno in pridobljeno na podlagi sposobnosti ter resničnega poznavanja materije. Še več pa obstaja površinskega, na pamet naučenega in zaradi brezštevilnih ponavljanj memoriranega kvazi znanja. Čeprav imamo privlačen glas in markantno postavo ter z artikuliranim nastopom pustimo  pri poslušalcih dober vtis, vse povedano v ničemer ne spremeni problema, kadar pravzaprav ne vemo, o čem govorimo. “Šofersko znanje” vedno zdrži le do prvega resnega preizkusa. Pa naj bo to srečanje z resničnim strokovnjakom ali pa, kar je bolj verjetno – do trenutka, ko je potrebno sprejeti rešitev v težki življenjski situaciji.

Zahtevno obdobje, v katerega prehajamo in bo žal trajalo še vrsto let, dnevno odstira vedno nove plasti neznanja na najvišjih nivojih. Hkrati nazorno kaže, da so sodobni Cezarji, ko gre za vodenje in sprejemanje strateških odločitev, le goli vladarji, odeti v namišljene “cesarske” rešitve. Tako je mojstrom političnega marketinga v Sloveniji uspeli osvojiti dvojni sveti gral: na sama vrhova postaviti všečno oblikovan in lepo zapakiran – vakum.

Kot je temeljni problem današnjega sveta videl že Bertrand Russell: bedaki so praviloma samozavestni, pametni pa so vedno v dvomu in zato neodločni.

Edvard Ofentavšek