Vročina iz dolin je napovedovala deževno in nevihtno nedeljo, a vreme je kljub drugačni napovedi zdržalo do poznega popoldneva in nagradilo množico romarjev na 29. srečanje treh Slovenij na Svetih Višarjah. Eni smo se na skoraj 1770 metrov visoko svetišče na tromeji med Slovenijo, Italijo in Avstrijo podali peš ob kapelicah s poslikavami Toneta Kralja, drugi s pomočjo smučarske žičnice.
Ljubezen do slovenstva, planin in zvestoba katoliški veri me že vrsto let »izvabljajo iz nizkih ravan« zagledanosti v lastni popek in ujetosti v (ne)potrebne skrbi. S praznovanja goda Marije Snežne na Kredarici se tako vsako leto odpravim še na romanje treh Slovenij na Svete Višarje. Letošnje je bilo, podobno kot lani, zaznamovano s prvovrstnim predavateljem in močnim duhovnim sporočilom. Prva nedelja velikega srpana je že 29 let priča posebnemu dogajanju v nasilno razseljeni, kulturno opustošeni in duhovno ranjeni Sloveniji. Zdravo jedro matične, zamejske in zdomske Slovenije se ob duhovnem izvoru slovenstva na Svetih Višarjah že tradicionalno napaja pri izvirih božje in s slovenstvom prepojene človeške besede.
Romanja z duhovnim in narodno povezovalnim pomenom ohranjajo upanje v večno Slovenijo
Dr. Andrej Fink, argentinski Slovenec, rojen v italijanskem begunskem taborišču, je na predavanju z naslovom Upanje v večno Slovenijo dejal, da se z romanji treh Slovenij že vrsto let tudi na zunaj kaže tisto, “kar se je sicer dogajalo skozi stoletja, le da je prej naša navzočnost bila bolj tiha.”
Dr. Fink, izjemen poznavalec slovenske duše, je takole opisal od fašistov, nacistov in komunistov zatiranega, a po svobodi hrepenečega slovenskega duha: »Nismo se srečavali tako suvereno, ker nismo bili mednarodno prepoznavni. Naša definitivna navzočnost je bila še v pripravljanju, v snovanju, v zorenju, naša psiha se je morala dokončno izoblikovati. Skozi stoletja smo se krepili predvsem duhovno, ob spremljanju, ki nam ga je nudila krščanska vera in pripadnost krščanskemu svetovnonazorskemu in civilizacijskemu okviru, v katerem smo ohranjali in dopolnjevali svojo identiteto. To se je dogajalo v naši notranjosti, s komaj prepoznavnimi zunanjimi znaki našega obstoja. Pred 26. leti je pa vsa zbrana energija skoraj nepričakovano stopila na dan in nam zagotovila mesto v posvetu narodov. Če smo lani proslavljali srebrni jubilej naše države, pa letos nastopamo prvo leto do naslednje srebrne obletnice. Odgovorni smo zanjo, da jo bodo naši nasledniki, tedaj ob zlatu, še lepše in veselejše proslavljali.«
Za boljšo prihodnost Slovenije bo potrebno na novo povezati preteklost s sedanjostjo
Dr. Fink meni, da je na novo treba povezati preteklost s sedanjostjo, ki je uprta v prihodnost. Njegova misel še posebej velja za današnji zgodovinski trenutek, ki je z izzivi referenduma, predsedniških in skorajšnjih parlamentarnih volitev pred nami. Od vsakogar izmed nas bo ponovno terjal vso prisebnost in ljubezen do lastnih ljudi in domovine.
»Če nam pa Slovenija, taka, kot je danes, ni všeč, je naša naloga, da jo dokončno spremenimo!”
Dr. Fink meni, da so dolga desetletja uradnega domačega enoumja povzročila, da so meddržavne meje postale tudi notranje meje v narodu. Po njegovih besedah je za matično Slovenijo velika priložnost tesnejše sodelovanje z zamejsko Slovenijo, obe pa sta ena sama Slovenija, med njima ne sme biti duhovnih meja. Le tako Slovenijo bomo sposobni ohraniti našim otrokom in vnukom.
Nevaren zgled Evrope, ki želi v prihodnost brez priznanja in zavedanja lastnih, krščanskih korenin, naj nam bo v opomin in opozorilo, da z rezanjem lastnih korenin rasti ne bo in ne more biti.
Dr. Fink je svoj preroški govor zaključil z mislijo, da smo Slovenci na Svetih Višarjah zbrani “v duhu zvestega slovenstva, nekdaj imenovanega višarskega slovenstva, in v duhu pristnega evropejstva. Naj bo trojna Slovenija vsem in za vse, kjerkoli nam je dano živeti, primeren in prijeten krov in zatočišče. V Karantaniji in današnjem trenutku imamo dve točki, ki omogočajo, da začrtamo premico v prihodnost. Danes smo tukaj zbrani Slovenci iz te, po duhu, umu in srcu, velike Slovenije. Za večno Slovenijo torej gre, za katero z božjo pomočjo še naprej delajmo z močno vero, z veliko ljubeznijo in z neomajnim upanjem!«
Da se bodo te poetične in preroške besede iz samega jedra slovenskega duha lahko uresničile, pa mora vsak izmed nas dodati tisti en procent lastnih moči in zavzemanja za boljšo, v sebi pomirjeno in trdno Slovenijo. Milost od zgoraj in zgodovina sta nam leta 1991 dali lastno, samostojno domovino. Sedaj smo na vrsti mi, slovenske hčere in sinovi. Od treh totalitrizmov duhovno osiromašena in ozemeljsko prikrajšana dežela še kako potrebuje voditelje z veliko ljubeznijo in neomajnim upanjem v matere, očete in otroke tega naroda. Dajmo vse od sebe! Tako nam Bog pomagaj.
Franci Donko