Izrojeni feminizem

Datum:

Na Kitajskem imajo ženske takšne poglede na to kaj pomeni biti ženska, da bi Barbaro Rajgelj in njeno armado radikalnih feministk od vsega hudega začelo metati božje. Večina deklet misli, da ženski možgani “niso narejeni za politiko” in da se je za damo nedostojno pogovarjati o politiki. Zdi se jim, da je primarno poslanstvo ženske, da je dobra mati in žena. Kariera je postranska stvar. Prav tako se jim zdi, da je enakost spolov neumnost – rade poudarijo, da imajo moški in ženske že po naravi ločene vloge in da svojo neenakost rade s pridom izkoriščajo – moški mora tam tradicionalno poskrbeti za hišo ali stanovanje, prav tako mora materi neveste mora plačati “denar za srečo”, ki znaša (odvisno od dogovora) od 5000 pa do krepko če 100000 (preračunanih) evrov. Takšni neenakost se ne bi rade odpovedale in to tudi glasno povedo. Kar ne pomeni, da tam ni karieristk. Le da je večini vloga matere pač veliko bolj pomembna in se zato bolj ambiciozni karieri zavestno odpovedo. Tudi zaradi tega na Kitajskem ne potekajo bedaste diskusije o plačni enakosti med spoloma, s katerimi smo očitno v EU in ZDA povem obsedeni. Moški delajo več, nimajo porodniških, več časa že zaradi narave svojega spola preživijo v službi in  zato – v povprečju – zaslužijo več. Ženske zaslužijo primerljivo manj, a se tako moški kot ženske intrinzično zavedajo, da je vloga ženske pri vzgoji bodočih rodov ključna. Tako zdravo-razumsko se da doumeti vlogo obeh spolov. Pa ni za to potrebna nobena izmed različic abrahamske religije – le moški morajo biti moški, ženske pa ženske. Kot smo bili že neskončna tisočletja do zdaj.

Očitno pa je takšna zdrava kmečka pamet za zahodno civilizacijo stvar preteklosti. Sodobna različica feminizma posnema tiranske komunistične režime. Tako kot ti za svoje orodje uporabljajo razredni boj med bogatimi in revnimi tako militantni feminizem umetno ustvarja vtis neprestane napetosti med moškimi in ženskami. Brez tega bi njihovo gibanje hitro uvenelo.

Če so se sufražetke morale krčevito boriti, da so bile sploh upoštevane za človeška bitja, se sodobnim ženskam ni več treba. Lahko pilotirajo jurišna letala, poveljujejo četi vojakov, vodijo projekt razvoja novega reaktivnega motorja, postanejo astronavtke ali predsednice države.

Moderne feministke so sramota gibanja
Zahodna civilizacija, katere naravni del je tudi naša država (vsaj tako se mi je zdelo preden sta Erjavec in Cerar prestolnico na tiho prestavila v Minsk), je že zdavnaj presegla okove resnične ženske represije. Navidezna represija katero napadajo novodobne feministke ni ovira za vztrajne, delavne in talentirane – ženskam, ki resnično zmorejo bo uspelo tudi v moških poklicih. Take ženske bodo preveč zaposlene, da bi kričale o pomanjkanju priložnosti za nežnejši spol. Niti ne potrebujejo umetnih uravnilovk, ki bi gospodarske družbe silila v spolno enakopravnost pri zaposlovanju. Prosti trg bo naredil svoje. Sposobne ženske bodo dobile zaposlitev – konec koncev, kateri zasebni delodajalec se bo odrekel dobičku, ki mu ga bo prinesel sposoben posameznik, ne glede na to katerega spola je?  Glede na to, da je v Sloveniji plačno nesorazmerje med spoloma najmanjše v EU in med najmanjšimi na svetu, očitno malokateri.

Feministke, ki še danes vztrajno ponavljajo, da so sistemsko zatirane so sramota gibanju, ki je nekoč res imelo plemenit namen. Sufražetke so modernim godrnjavim sestram izborile volilno pravico, pravico do dela, pravico do poroke s komerkoli si želijo in enakopravnost pred organi. Moderne feministke so dobile vse te pravice na pladnju in ko jim je zmanjkalo revolucionarnega naboja, so ga morale na novo izumiti. Naenkrat enakopravnost ni bila dovolj. Potrebna je bila enakost! Če jim je kdo povedal, da je pač biološka resnica, da so moški v povprečju boljši v inženirskih dejavnostih, je bil ozmerjan za šovinistično svinjo, ki zatira žensko pravico do dela. Ko je kdo poudaril, da so umetno vsiljene kvote enakega števila žensk in moških nepravične, so ga feministke napadle, da je preveč staromoden.

Koncepta enakopravnosti in enakosti sta se bizarno pomešala, podobno kot v socializmu in najbrž so tudi zato danes feministična gibanja politično tako skrajno levo pozicionirana. Ne velja več stara paradigma, ki jo neumorno ponavljajo zagovorniki politično korektnega feminizma, češ da je vsakdo, ki podpira enakopravnost hkrati feminist. Enakopravnost ni dovolj. Moderni feminizem je tesen  zaveznik socialistične uravnilovke, v slogu “vsi enaki, vsi enako nesrečni”.  Ženske, ki se s takim popačenim dojemanjem feminizma ne strinjajo so označene za izdajalke in sužnje moško-usmerjene družbe.

Zahodne feministke kot zagovornice muslimanskih moških
A svet ni sestavljen le iz belskih zahodno-civilizacijskih žensk. Večina žensk ne živi v oazi miru, ki ga zahodnim ženskam zagotavlja razsvetljena evro-atlantska civilizacija, katero lahko potem v duhu svobode govora po mili volji napadajo in ponižujejo. Dve milijardi žensk živita v resničnem suženjstvu in popolnem zaporniškem patriarhatu, še posebej tiste v islamskem svetu. Tam ženske še niso imele te sreče, da bi jih družba obravnavala kot človeška bitja. Te ženske ne rabijo privilegiranih belih kofetaric, ki pridigajo o enakosti. Rabijo revolucionarke, kot so bile pogumne sufražetke v poznem 19. stoletju in začetku 20. stoletja, ki so se dejansko zavzemale za enakopravnost med spoloma. Tedaj, ko je bilo to še nevarno početje. O svojih mukah, katerim so podvržene pod islamom morajo spregovoriti same, kajti njihove zahodne sestre bodo o tem hinavsko tiho.

Foto: iStock

Zahodne feministke so preveč zaposlene z diskusijami o tem kateri prominenten politik ali pevec je izrekel najbolj seksistični stavek v prejšnjem letu, da bi se zavedale, da je več sto-milijonov njihovih sester vsak dan pretepenih, posiljenih, genitalno pohabljenih in pri 35 stopinjski pripeki prikritih z zadušujočo burko. Še več – zahodne feministke, se bodo ob soočenju s takšnimi pošastnimi dejstvi spremenile v zaveznice muslimanskih moških. V skladu s svojimi regresivno levimi ideali bodo dejale, da je to pač način življenja, kot so si ga te kulture izbrale. Mi zahodnjaki jim pač ne moremo soliti pameti o tem kako naj bodo oblečeni in kakšne ginekološke prakse naj prakticirajo. V sinergiji z v hidžab oblečenimi islamskimi apologetkami se tako zahodne feministke prelevijo v sovražnice resnične ženske emancipacije. Sovražnice svobode. Opravičevalke gnusnega teokratskega šovinizma. Ko so pogumne ženske v Iranu protestirale proti noši hižaba, kot simbola represije žensk, so feministke na zahodu perverzno hidžab povzdigovale v simbol ženske emancipacije.

 Na srečo se ravno v svetu ateistk – bivših muslimank – prebujajo ženske, ki bodo morda v nekaj generacijah izbojevale islamsko emancipacijo. Seveda brez pomoči zahodnih feministk. Ena takšnih je Ayaan Hirsi Ali. Nizozemsko-ameriška islamska reformistka somalijskega rodu, ki vztrajno poziva svet, da se končno prebudi in obsodi nečloveški odnos do žensk, ki ga goji islamska kultura. Še posebej obsoja obrezovanje spolnih organov deklic, kateremu je bila tudi sama podvržena kot 5-letni otrok.

Wafa Sultan je sirska psihiatrinja, katere ni strah islam označiti za barbarstvo, odnos muslimanov do žensk pa človeka nevreden. Iz ZDA, kjer zdaj živi, dela in se skriva pred verskimi blazneži želi zahodno civilizacijo opozoriti na pomanjkanje pravic muslimanskih žensk. Tudi sama je pred leti izgubila nečakinjo, ki je storila samomor, potem ko se je morala kot otroška nevesta poročiti s starcem.

Malala Yousafzai, je bila stara 13 let, ko so jo pakistanski talibani ustrelili v glavo zato ker je hotela iti v šolo. Okrevala je, in kljub temu da so jo rojaki v pakistanskih medijih in celo v parlamentu proglasili za ameriško vohunko in zlobnega demona, je danes aktivistka za pravice deklic do izobrazbe. V nekaterih muslimanskih skupnostih je izobraževanje žensk strogo prepovedano, žensko, ki se na skrivaj izobražuje lahko doleti celo smrtna kazen. Malala danes predava iz varnega zavetja zahodnih učilnic in kongresov, a se ji ni bilo strah zoperstaviti barbarski mentaliteti, ko je živela še v Pakistanu obkrožena z verskimi skrajneži.

Malala Yousafzai (Foto: epa)

Butične zahodne sestre
Ayaan, Wafa in Malala so deležne groženj s smrtjo še danes. Potujejo lahko le oborožene z vojsko telesnih stražarjev – njihovo življenje vsak trenutek visi na nitki. Brez skoraj popolne izolacije bi bile že zdavnaj mrtve. A so se kljub temu zavzele za pravičnost in enakopravnost. V pravem duhu izvirnih sufražetk, ki so svoj čas spreminjale Evropo in Ameriko.  Za razliko od bizarne parodije feminizma, ki ga vzganjajo sodobne zahodne regresivno levičarske feministke. Te so zgolj sramota  upornicam iz 19. stoletja in ovira pogumnim sodobnim muslimanskim reformistkam, ki skušajo spremeniti življenja tistih žensk, ki to najbolj potrebujejo.

Ženske, kot so Ayaan, Wafa in Malala so vredne naziva feministka in revolucionarka. Ženske, ki spreminjajo svet, čeprav jih bo to na koncu morda stalo življenja. Medtem ko bodo njihove privilegirane zahodne sestre posedale po terasah butičnih ljubljanskih lokalov, srebale kavo, se jezile na moške, ki si jih upajo na skrivaj premeriti in bentile nad krivičnostjo neoliberalnega šefa, ki jim ne plačuje dovolj, da bi si privoščile kaj lepega iz kolekcije Louis Vuitton. Te privilegiranke se sploh ne zavedajo, da se nekje na istem planetu neke druge ženske obupno borijo postati glas neslišanih in zatiranih.

Ne pustimo, da zmagajo radikalni levičarji, arabski despoti, verski samodržci in izrojene feministke
Ne razumejo, da z feministično različico razrednega boja skrbijo, da so tako ženske kot moški bolj nesrečni, skupaj pa vzgajajo enako nesrečne otroke. To pa zna biti ključno za potop naše civilizacije. S Kitajsko družbo je marsikaj narobe. Od sistemske korupcije, vladnega vmešavanja v zasebno gospodarstvo, do tiranske represije svobode govora. Eno stvar pa delajo prav in tudi zato jih je več kot milijarda. Spolne vloge so intrinzičen del ustroja družbe. Ne v muslimanskem smislu “ženina nebesa so pod nogami njenega moža”, temveč s tisto pravo emancipacijo. Ko je ženski dovoljeno, da je ženska – sposobna, kvalificirana, a tudi nežna, ranljiva in materinska, moškemu pa da je moški – odločen, nenasilno dominanten prinašalec primarnega kruha; ne da bi se med obema spoloma netilo umetno proizvedeno sovraštvo in tekmovalnost. Tako partnerstvo proizvaja otroke, ki bodo nekoč produktivni členi družbe. Razrednobojni izrojeni feminizem pa proizvaja bodoče volivce Levice, Sirize, Die Linke in Podemosa. Morda si bodo islamske borke res izborile pravico biti človeško bitje in del civilizacije. A kaj jim pomaga, če bodo njihove neumne zahodne kolegice civilizacijo že pred tem uničile.

Zato je borba za obstoj našega načina življenja odločilna. Moštvi pa jasno definirani: na eni strani moški, ženske in otroci, ki bi radi živeli v zdravih družinskih enotah, kot so to počeli že odkar obstajamo kot vrsta. Na drugi strani radikalni levičarji, arabski despoti, verski samodržci in izrojene feministke. Ne pustimo, da zmagajo. To je tekma za naša življenja. Recimo ne izrojenemu feminizmu.

Mitja Iršič 

Sorodno

Zadnji prispevki

Politična analitika: Gre za njeno nesposobnost, ne za to, da je tujka

Včerajšnja interpelacija Emilije Stojmenove Duh ni postregla z njenim...

Na veliki petek se spominjamo Kristusovega trpljenja in križanja

Danes obeležujemo veliki petek, dan ko se spominjamo Jezusovega...

Danes veliko soočenje Tine Gaber in Pavla Ruparja na sodišču

"Dokazovali bomo resničnost trditev, da je imel Rupar utemeljen...