Grožnja ekološke katastrofe zaradi iztirjenja vagonov s kerozinom v predoru pri Dolu nam nalaga odgovornost, da na podlagi poročila Rižanskega vodovoda Koper (RVK) z dne 3. 7. 2019, dostavljenega pristojnim organom, podrobneje predstavimo ljudem dosedanje dosežke, nedokončane dogovorjene projekte, odprte probleme in perspektivo vodne oskrbe Obale. Gradnja rižanskega vodovodnega sistema je nastajala v daljšem obdobju in v več zaporednih presledkih.
Prvo zajetje z zmogljivostjo 90 l/s in z omejenim obsegom omrežja je bilo zgrajeno že pod Italijo leta 1935. Zaradi naraščanja porabe po drugi svetovni vojni je bil povečan odjem vode iz Rižane na 150 l/s (1962). Kmalu zatem je bila zgrajena železnica Koper-Prešnica, ki, kot smo lahko ravnokar videli, predstavlja veliko grožnjo za vodno oskrbo. Zgrajena je bil pod nujno, ker bi brez nje ne bilo Luke, in zraven tega še v veliki finančni stiski, zaradi katere so graditelji posegli po najcenejši, a nevarni rešitvi prek vodovarstvenega območja Rižane. Poleg tega je bila pred pol stoletja ekološka zavest še nerazvita in vodovarstveni zaščitni zakoni blagi.
Nato je bil zgrajen vodovodni sistem Sečovlje-Portorož z zmogljivostjo 100 l/s iz izvira Gabrijeli in podtalnice Bužini. Nakar je bilo v sodelovanju in soinvestiranju s hrvaško Istro zgrajeno še zajetje iz izvira Gradole pri reki Mirni, s pridobljeno pravico do odjema 300 l/s za obdobje 1970-1990, nato znižano na 150 l/s do leta 2005, v obdobju 2005-2013 pa le še na podlagi sprotnih odkupnih pogodb. Leta 1987 je bil zajem vode iz Rižane z novimi črpališči Tomaži in Podračje povečan s 150 na 240 l/s. Vmes so bila vložena občutna sredstva – lokalna, republiška in sredstva Svetovne banke – v izgradnjo višinskega vodovoda, v obnovo obstoječega in razširitev novega vodovodnega omrežja na Obali ter v povezovalni cevovod s kraškim vodovodom Rodik-Rižana. Vendar je poraba vode z večanjem števila prebivalstva, razvojem industrije, turizma, Luke Koper idr. hitreje naraščala od razpoložljivih virov in je predvsem v sušnih mesecih skoraj redno primanjkovalo vode ter je v posameznih primerih prišlo celo do izrednih razmer, dobave vode v cisternah in drastičnih omejitev uporabe vode, celo zdravstvenim zavodom. Tudi letos so v veljavi že prve omejitve, med njimi tudi zaprtje tušev na plažah, kar je udarec za turizem. Poleg tega je s temi rešitvami postala Obala odvisna od dobav sosednih vodovodov, hrvaškega in kraškega, kar je tudi predstavljalo veliko tveganje. Tako je ostal problem zanesljive in dolgoročne oskrbe Obale z vodo nerešen ter je bila dolžnost odgovornih, da čim prej poiščejo in zgradijo nov, izdaten in trajen vir oskrbe z vodo z zadostno zmogljivostjo.
Večdesetletna jalova načrtovanja dodatnega, večjega alternativnega vira vode za Obalo
Leta 1965 je bil s strani slovenske vodnogospodarske stroke pripravljen projekt dolgoročne rešitve vodne oskrbe za celotno južnoprimorsko regijo kot eno najbolj deficitarnih območij Slovenije glede vodne oskrbe, ki pa ni bil izveden do kraja. Vendar je, ob več novih objektih na Krasu, vendarle povezal obalo tudi s kraškim vodovodom z že navedenim 17 km dolgim cevovodom Rodik-Rižana, kar je povečalo varnost oskrbe. Za dolgoročne potrebe pa je projekt predvidel zgraditev akumulacije Padež v Brkinih in vključitev v obalno-kraško vodovodno območje tudi bogatega vira vode Malni pri Postojni, ki pa je dosegel zgolj postojnsko in pivško območje in ni bil povezan z Obalo. Po navedbah iz poročila RVK med drugim tudi zaradi zadržkov ministrstva za okolje in prostor (MOP), ker da “sodijo Malni v področje Črnega in ne Jadranskega morja” (!), kar pa navadnemu državljanu ni razumljivo, zakaj ta vir lahko oskrbuje Postojno in Pivko, Obale pa ne. V obdobju 1978-1998 je Geološki zavod Ljubljana (GZL), v sodelovanju z drugimi institucijami, izvedel množico sondiranj in raziskovalnih vrtin na območju Rižane (38 vrtin in 14 raziskanih vodnjakov), kot tudi na območju Ospa in Dragonje, z namenom ugotovitve možnih odjemov vode iz tamkajšnjih vodonosnikov. Leta 1997 pa je RVK na podlagi ugodnih ugotovitev predhodnih raziskav pripravil idejni projekt za akumulacijo Kubed, a je naknadno leta 1999 MOP ta vir izločil, ker da je za dolgoročne potrebe premajhen in se napaja iz istega vodnega vira kot Rižana. Leta 2003, je bila s strani MOP, ob izdelavi državnega lokacijskega načrta (DLN), spet predvidena akumulacija Padež v Brkinih, ki naj bi zagotavljala zadostne količine vode do leta 2030. Vendar je MOP leta 2006 dela na tem projektu ustavil “brez obrazložitve vzrokov” (!), kljub velikemu obsegu opravljenih raziskav, izdelane dokumentacije in pridobljenem okoljevarstvenem dovoljenju, kar vzbuja sum o nečistem ozadju (pritiski, lobiji ipd.). V obdobju 2013-2019 pa je RVK pri iskanju novih virov vode pripravil še študijo o možnosti “razsoljevanja morske vode” z izdelavo projektne naloge, proučitvijo tehnično-tehnoloških vidikov obdelave morske vode in s postavitvijo poskusne naprave z zmogljivostjo 2 m3/dan. Vrednost projekta naj bi znašala 20 milijonov evrov, a se stvar še nikamor ni premaknila.
Nekaj zaključkov, predlogov in zahtev
V že citiranem poročilu RVK lahko preberemo, “da je po veljavni zakonodaji država zadolžena za upravljanje z vodami in vodnimi viri …, ki pa se že 50 let spreneveda pri reševanju vodnega problema za naše področje”, zlasti z zavrnitvijo prikazanih, že začetih projektov (Padež, Kubed, Malni idr.) in s svojimi neskončnimi jalovimi raziskavami. Strokovnjaki RVK še vedno dokazujejo, da je akumulacija Padež najprimernejša rešitev, ki bi s predvidenim postopnim povečevanjem kapacitet lahko zagotovila okrog 840/s, kar bi v celoti pokrilo naraščajoče potrebe po vodi. Vrednost projekta znaša 70.000.000 evrov, za dosedanje stroške izdelave dokumentacije pa je bilo porabljenih že 2.245.000 evrov. Hkrati opozarjajo, da tudi v primeru takojšnjega nadaljevanja aktivnosti “ni realno pričakovati realizacije projekta pred letom 2030″, kar je resen opomin vsem vpletenim v dosedanje jalovo početje. Naj za nameček še povemo, da se je MOP na priporočilo tujih revizorjev, v zameno za projekt Padež, odločilo za izvedbo projekta Brestovica, po katerem bi povečali odjem vode za potrebe obale iz zajetja Brestovica (Kraški vodovodi) z 210 na 330 l/s in zagotovili dodatnih 70 l/s iz zajetja Bistrica (vodovod Ilirska Bistrica). Za nosilca projekta je bila določena občina Sežana, za koordinatorja pa Kraški vodovodi. Zagotovljena so bila tudi evropska sredstva, vendar projekt zaradi zamud ni bil dokončan v predvidenem roku (2015) in iz poročila ni razvidna njegova nadaljnja usoda.
Občinski sveti štirih obalnih občin pa so na podlagi prikazanega dogajanja v svojem skupnem sporočilu sprejeli med drugim tudi naslednje ugotovitve in zahteve: “da država ni sposobna zagotoviti občankam in občanom ustavne pravice do oskrbe s pitno vodo … da naj MOP najkasneje v enem mesecu predloži oz. predstavi županom občin slovenske Istre terminski načrt aktivnosti za zagotovitev zadostnega in varnega vodnega vira” ter še vrsto drugih zahtev v zvezi z varstvom voda. Če pristojne institucije teh ukrepov ne bi zmogle zagotoviti, “pa naj se prouči možnost prepovedi transporta nevarnih tekočin skozi vodovarstveno območje”. K čemur bi lahko dodali, da se pristojni republiški organi na hrbtu skoraj sto tisočih prebivalcev slovenske Istre dokaj neodgovorno poigravajo z odločitvami, ki lahko postanejo usodne, kot nam to kaže nedavna bridka izkušnja z iztirjenjem vlaka. Kar, žal, spominja na neštete ovire in neodgovorna dejanja republiških (in celo lokalnih) oblasti, ki jih je tudi Luka Koper doslej doživljala pri svojih razvojnih naporih in projektih, ter na dvajsetletno zajemanje vode z rešetom pri izgradnji nesrečnega drugega tira, kar vse je že zavrlo razvoj Luke Koper, ter jo bo, po mnogih znakih sodeč, potisnilo med drugorazredna severnojadranska pristanišča.
Milan Gregorič