Obramba pred obtožbami za rasizem je hoja med kapljami, sem pred skoraj natanko tremi leti zapisal v komentarju z istim naslovom v reviji Reporter. Bil je to čas, ko so trume ilegalnih migrantov teptale ozemeljsko suverenost Slovenije in schengenska pravila. Od takrat sem “napredoval” v nacista (kar je mnogo hujše) in bil “degradiran” nazaj v rasista, ki zagovarja “pravico do rasne diskriminacije”, kot me je opisala Maja Sunčič. Dotična več kot očitno pojmuje rasizem kot iz Sorosovega liberalnodemokratskega učbenika, zato bom skušal še enkrat razložiti rasizem na zelo preprost način, da ga bo (lahko) razumela tudi ona.
Pojem, ki je v uporabi nekaj več kot stoletje, se je v svojem izvornem smislu nanašal na diskriminatorni odnos oblasti do črncev. Torej sta za rasizem potrebna sovraštvo in (politična) moč, se pravi zakonodaja, ki ljudi ločuje (kaj lahko počno in česa ne smejo) na podlagi rase. Takega rasizma v zakonodajah (vsaj razvitih držav) ni, kajti velja eno in edino pravilo enakosti: enakost pred zakonom. Običajen človek pa kot zasebnik lahko diskriminira na katerikoli podlagi. Če ne bi bilo tako, bi lahko denimo rasizma obtožili lastnike trgovin v Harlemu. Zaposleni so namreč izključno črnci; kajti če bi delodajalec zaposlil belca, bi začel izgubljati kupce, a s tem bi ogrozil delovna mesta. Torej, lastnik trgovin v Harlemu zaposluje na podlagi rase. Podobno kot v New Hampshiru, kjer je med prebivalstvom 94 odstotkov belcev (črncev sta dva odstotka). Tam lastniki trgovin zaposlujejo izključno belce, se pravi spet na podlagi rase. Pomislite, so zato lastniki trgovin v Harlemu ali New Hampshiru rasisti?
Kakor za koga. Levičarski aktivisti prvemu primeru pravijo pozitivna, drugemu negativna diskriminacija, torej rasizem. V desetletjih, ko ni bilo več rasističnih zakonodaj, so namreč pojmu dodali nove standarde: belcem ni dovoljeno, da se ne strinjajo ali ne marajo ljudi manjšinskega porekla, ne glede na to, kaj počnejo. Edina izjema je, da je dovoljeno brezkompromisno napadanje črnih konservativcev, kar je na svoji koži občutil v Harlemu rojeni ekonomist Thomas Sowell, ki je vnet zagovornik Donalda Trumpa. Zanj zdaj “liberalci” pravijo, da ni dovolj črn.
Kar je dovoljeno levici, desnici ni
Dvojni standardi so nasploh značilni za levico. Oni dan je New York Times, eden vodilnih svetovnih časopisov, na katerega se rad sklicuje tudi slovenski medijski mainstream, oznanil “veselo” novico, da se je uredništvu pridružila Sarah Jeong, ki naj bi postala prvo pero za področje tehnologije. In kdo je gospodična Jeong? Po levičarskih standardih zagotovo rasistka. Njena pisanja po družbenih omrežjih, da je treba uspešne bele moške postreliti in da so belci predispozicionirani, da se spečejo na soncu, zato je logično, da je njihovo mesto pod zemljo, so precej odmevala. A to lastnikov NYT ne moti. Njena ravnanja opravičujejo, da je “trolala” oziroma namenoma pošiljala “napačna sporočila”. Povedano drugače: kot (tudi slovenski) aktivisti pravijo, da morajo biti nestrpni do nestrpnih, se je Jeongova proti rasizmu očitno borila z rasizmom. Logično, mar ne? Ko sem se dva tedna nazaj na zapis s sliko na Twitterju, ki je Melanio Trump primerjal z neko vesoljsko spako, odzval tako, da sem prilepil sliki Melanie Trump in Michelle Obama ter zapisal, da še vedno bolje, da Melania izgleda kot vesoljček kot pa opica, se je z leve tvitosfere dobesedno usulo po meni. Postal sem rasist na kvadrat, čeprav sem uporabil njihove vatle: proti rasizmu sem se boril z rasizmom.
A če je to dovoljeno levici, desnici ni. Po svoje si razlagajo svobodo (govora). In se pri tem sami navdušujejo nad rasističnimi ukrepi. Saj ste že slišali, da je ena glavnih zahtev Levice Luke Mesca, da se poviša minimalna plača? Ta je za levičarje sploh nekakšen fetiš, ukrep, ki bo odpravil revščino. Toda, ali sploh poznajo zgodovino minimalne plače? Ali vedo, da je bila zakonska določitev minimalne plače eden najbolj rasističnih ukrepov v zgodovini človeštva? Nastala je pred približno 100 leti, njen namen je bil, da se zaščitijo belci pred poceni delovno silo črncev, ki so bili pripravljeni delati za manj denarja.
Kennedy rasist
Ideja o minimalni plači se je rodila v ZDA, predlagatelji so bili sindikati na severu, ki so želeli škoditi konkurenci na jugu, je zapisal profesor ekonomije iz Kalifornije Davir R. Henderson. Ta konkurenca so bili črnci, ki so se zaradi iskanja dela selili na sever. Na neki razpravi o minimalni plači, in to še leta 1957, je nek ameriški senator dejal: “Seveda, če vemo, da ima tržišče izvor poceni delovne sile, potem pride do znižanja plač izven te skupine – plače belega delavca, ki mora tekmovati na trgu. In ko jih delodajalec lahko zamenja z obarvanimi delavci za nižjo plačo, in kot so poudarili, te na stotine ljudi, ki iščejo dostojno delo, to vse vpliva na celotno strukturo plač na nekem področju, mar ne?”
In kdo je bil ta senator? Samo kot opomba: štiri leta kasneje je postal predsednik ZDA. Njegovo ime je John F. Kennedy. Ameriški levičar, kakopak.
Kdo je zdaj nor?
Jože Biščak