Ljubljana si zasluži prihodnost brez korupcije in klientelizma

Aleksander Rant. (Foto: Anja Geč)

Le nekaj dni nas še loči od lokalnih volitev, na katerih se bo na stotine kandidatov potegovalo za županske stolčke v slovenskih občinah. Največje bitke se bodo bíle v večjih mestih – v Kranju, Celju, Mariboru, Novem mestu, na Ptuju … in seveda v Ljubljani. Bitka v prestolnici pa je še toliko pomembnejša, saj je glavno mesto ogledalo države. Nedokončani in nasedli gradbeni projekti, gradbene jame, makadamska parkirišča, dolge kolone avtomobilov, zastoji, propadajoča periferija, neobnovljene ceste. To so prizori, ki se skrivajo za vsem bliščem, s katerim se hvali zdajšnji župan Ljubljane Zoran Janković. A infrastruktura ni vse, mesto samo se utaplja v “balkanski” mentaliteti klientelizma in korupcije. Najbrž ni naključje, da Jankoviću pravijo “gospod 10 odstotkov”. Mesto prav tako ni razvojno usmerjeno, saj se namesto zelenih tehnologij in inovativnih rešitev župan rajši ukvarja s postavljanjem jamborov že četrt stoletja mrtvi ideologiji komunizma. Namesto da bi v mesto privabil mlade podjetnike, izumitelje in obrtnike, se Janković hvali z gejevsko kavarno v Mestni hiši, s parado ponosa in tisočimi nevladnimi organizacijami, ki imajo sedež v Ljubljani.

Sam osebno je prav tako kontaminiran z najrazličnejšimi korupcijskimi zgodbami. Tako dokazanimi kot nedokazanimi. Spomnimo se primerov Electa in Stožice. Seveda pa ne smemo pozabiti niti dna, ki ga je Janković dosegel s primerom farmacevtka. Vsak normalen moški in ženska po takšnem primeru ne voli več takega človeka za župana. Ne gre za to, da je nekdo v osebnem življenju ženskar ali šovinist. Gre za to, da izkoristiš javno službo za spolne usluge. Seveda je zgodba o farmacevtki sodno nedokazljiva, sodišče je uničilo dokaze, a prisluhe smo prebrali vsi in nam je lahko zato jasno, za kakšnega človeka gre. Gre očitno za nekoga, ki je pripravljen lastni interes postaviti pred interes javnosti in osebno dostojanstvo ženske.

Ne samo to, njegov odnos do meščanov je skrajno aroganten, čeprav sam dela napake. Vzemimo za primer kanalizacijski kanal C0. Razkopavanja na terenu se ne ujemajo s potrjenim gradbenim dovoljenjem. Kopljejo tam, kjer ne bi smeli, in tam, kjer občina sploh nima služnosti. In kaj na to poreče župan Janković: “Tam je okoli 10 problematičnih. Bomo uredili. Ta kanal bo in pika.” Tako nekako se je odzval šerif, ki pravico jemlje v svoje roke. Verjeli ali ne, voznik bagra je imel navodila, naj v primeru blokade gradbišča vozi naprej, tudi čez ljudi, če bo treba. To pa ni več le kavbojstvo, ampak umor. Samo zato, ker se županu ne da igrati po pravilih.

Sedaj pa imajo Ljubljančani po 12 letih Jankovićeve vladavine končno možnost izvoliti kandidata, ki obeta, da bo stvari spremenil na bolje. Dr. Anže Logar pozna Ljubljano, pozna ljudi in se je v preteklosti že večkrat izkazal kot pošten in delaven človek. Preiskoval je korupcijo v slovenskem bančništvu in prišel do razburljivih odkritij. Več sto ur je preživel v temni, vlažni kleti in študiral spise. Zakaj? Ker je res predan nalogi, ki si jo zada. V nasprotju z Jankovićem, ki je tipičen župan 20. stoletja (avenije, trgi, drevoredi, ceste), Logar razmišlja o prihodnosti. O tem, kako mesto narediti zeleno, prijazno in vzdržno. Kako urediti promet, kako znižati cene stanovanj, kako spodbuditi zdravstvo na primarni ravni. Če je Janković župan betona, bi lahko rekli, da bo Logar župan storitev in razvoja. Olajšati in izboljšati življenje v mestu je jedro Logarjevega programa. Od tekočega prometa, dostopnosti zdravstvene oskrbe, znižanja izpustov do učinkovitega javnega transporta. Janković vidi mesto kot poligon za nove gradbene podvige, svoje uspehe meri po količini porabljenega betona. Logar pa mesto vidi kot živi organizem, katerega bistvo je zdravje in zadovoljstvo ljudi. Katerega bistvo so ljudje, ne beton.

Ljudje so lahko zadovoljni z novo cesto, a če na njej stojijo v koloni, ni bilo narejenega nič. Cesta je za vožnjo, ne za stanje na mestu. Ljudje so lahko zadovoljni z novo bolnišnico, a če dve leti ne pridejo na vrsto, ni bilo narejenega nič. Bolnišnica je za zdravljenje, ne za gledanje čudovitih čakalnic. Ljudje so lahko zadovoljni z novim mestnim parkom, a če ob zimski inverziji kašljajo zaradi smoga, prav tako ni bilo nič narejenega. Park naj bi bil namenjen zdravemu življenjskemu slogu, a postane njegovo nasprotje, če mimo njega hrumi na tisoče avtomobilov.

Izbira v nedeljo je jasna. Volite beton, 10 odstotkov in moralni propad ali pa volite prihodnost, zdravje in poštenost. Ljubljana ima priložnost, kakršne ne bo imela še kar nekaj let. Čas je za to, da Ljubljana postane prestolnica države ne samo v imenu, ampak tudi v inovativnosti, zelenosti, storilnosti in napredku.

Aleksander Rant