Kakšno desnico potrebujemo?

Bernard Brščič (Foto: Demokracija)

Levičarji in vsegliharji so si podobni. Oboji radi pametujejo. Pametujejo o tem, kakšna bi morala biti slovenska desnica. Ta naj bi po njihovem imela dva problema, Janeza Janšo in radikalnost oziroma ekstremizem hegemonske stranke desnice SDS. JJ naj bi bil tisti, ki naj bi tranzicijski levici zagotavljal abonma izvršne oblasti in hkrati preprečeval razvoj zmerne desnice. Mehanizma, s katerim naj bi mu to uspevalo, ni opisal še nihče. Kako tudi, ko vendarle živimo v svobodni družbi z načeloma prostim vstopom na politični trg.

Če res obstaja tako obetaven tržni segment za antijanšistično, zmerno desnico, bi se verjetno našli takšni politični podjetniki in izvedli podjem prevzema desnice. Resnici na ljubo do poskusov prevzema prevlade vseskozi prihaja. Najbolj je pri tem vztrajna NSi, a po desetletju prizadevanj peterletov, novakovih in toninov ostaja politična opomba pod črto. Strategija žlahtne desnice se je ujela z načrti tranzicijske levice. Po likvidaciji JJ s pravosodnim konstruktom Patria bi svojo tradicionalno bazo ponižanih in razžaljenih katoličanov, žrtev komunizma, razširili z mrhovinarstvom, s prehajanjem volivcev SDS in hkratnim nagovarjanjem liberalnih volivcev nekdanje Državljanske liste. Recept ni deloval, ne deluje in po mojem ne more delovati. JJ ni politično truplo, hkrati si tudi ne predstavljam njegovega zvestega volivca, ki bi volil na primer Tonina. Že misel je stupidna. To ne pomeni, da so volivci SDS častilci lika in dela JJ. Z veseljem bi glasovali za politika, ki bi se bolje od JJ zoperstavljal delovanju globoke države in hkrati zdržal desetletja pritiskov nase in svojo družino. Ga ni, junaka.

Mediji želijo ustvariti 50 odtenkov rdeče
Enako kot problem SDS ni predsedništvo JJ, ni problem niti očitani desni radikalizem. Tisti, ki SDS vidijo kot skrajno desno stranko, o primerjalni politologiji in sodobni desnici ne vedo ničesar ali pa so o tem poučeni iz učbenikov za prašičerejo. SDS je zmerna, če uporabim termin Otta Kirchheimerja, “catch all” stranka desnice. Če bi bila Slovenija normalna evropska država, bi ekonomski program SDS označil celo za blago socialdemokratskega, utemeljenega na rekonstruiranem keynesianizmu in razmeroma močni socialni državi. Ideološki profil stranke še danes izkazuje dediščino združitve dveh tradicij, na eni strani socialdemokratske SDSS in na drugi konservativno republikanske SDZ. Strankin ideološki primanjkljaj in nekoherentnost s svojo karizmo in dosledno držo antikomunista, domoljuba in Evropejca prikriva osebnost JJ. On je SDS. Je hkrati blagoslov in prekletstvo. Blagoslov, ker zelo veliko volivcev voli SDS samo zaradi njega, prekletstvo, ker kot osebnost polarizira. Njegova pojavnost na volišča vabi sicer nezadovoljne volivce levice, ki so pripravljeni glasovati za kravo, osla ali šárca, samo da na oblast ne pride JJ.

Foto: STA

Iz povedanega sledi, da ni težava v tem, da bi bila SDS preveč desna in da bi se morala premakniti v levo. Slovenija potrebuje pravo desnico, ne psevdodesnice po meri levice in vsegliharjev. Medianski volivec je pri nas zaradi dediščine totalitarizma in enoumja dominantnih medijev levo usmerjen, a prilagajanje njegovim preferencam bi se odrazilo samo v petdesetih odtenkih rdeče in vzdihu, sedaj smo vsi socialisti. Socializma in socialistov imamo že tako preveč, ne premalo.

Trije poudarki za normalno Slovenijo
V Evropi prihaja na desnici do velikih sprememb, do idejne in tehnološke prenove. Alt-right desnica, populizem in suverenizem so nove igre v mestu, tradicionalne ljudske in krščanskodemokratske stranke so v zatonu. Konflikt sedanjosti ni več med delom in kapitalom, ampak med nacionalno državo in globalizmom. Ekonomija postaja sekundarna, osrednje mesto prevzemajo vrednotni, kulturni in civilizacijski konflikti. Naša desnica teh trendov ne bi smela prezreti in bi morala izpostaviti naslednje tri poudarke:

    • Zanikanje kulturnega marksizma oziroma agende multikulti & LGBT. Dekonstrukcija spola, družine, naroda in rase, ki jo zagovarja kulturni marksizem, vodi v propad zahodne civilizacije.
    • Proevropskost. Naša domovina je Slovenija, naddomovina Evropa. Želimo si živeti v skupnosti evropskih domovin, ne v EUSSR in ne v Eurabiji. Več Evrope lahko pomeni manj, zlasti pa drugačno EU.
    • Brezkompromisni zagovor svobode govora. Svoboda govora je ena največjih civilizacijskih pridobitev. Politična korektnost in sovražni govor sta simptoma marcusijanske represivne tolerance, ki natika nagobčnike nasprotnikom kulturnega marksizma.

Vsi ti poudarki niso znak skrajnosti, so znak normalnosti. Če ne želimo, da Slovenija postane podalpska Venezuela in/ali multikulti »usrana luknja«™, potrebujemo ravno takšno, normalno desnico. Brez vazelina.

Bernard Brščič