Mizerna bera organov pregona pri odvzemu nezakonito pridobljenega premoženja – namesto jaht in zlatih palic kriminalcev, Kanglerjev 35 let star traktor in Janševa podrtija v Trenti

Fotografija je simbolična. (Foto: STA)

Bilo je nekje leta 2010, ko sem na televiziji v Mariboru sodeloval v oddaji “Na tronu”. Moja sogovorca sta bila tožilec Jože Kozina in šef NPU Robert Črepinko pa mislim, da še nekdo. Tema pogovora se je nanašala na pregon gospodarskega kriminala. Moja sogovorca sta tarnala, kako policija in tožilstvo nimata ustreznih zakonskih podlag, da bi obe instituciji lahko učinkovito preganjali gospodarski kriminal.

Pa sem ju izzval. Povejta že, kakšne zakonske podlage potrebujete, da boste uspešni pri svojem delu. No, in sta povedala, da obe instituciji potrebujeta nekakšen zakon, po katerem bo moral državljan dokazovati, od kod mu premoženje, in ne tožilec, da je državljan premoženje dobil nezakonito. Ne da bi natančno vedel, kakšen zakon naj bi to bil, sem obema pred kamerami zagotovil, da bo SDS takšen zakon takoj podprla.

Takoj sem začel s študijem tuje prakse na tem področju. Po naključju ali ne, naletel sem na Srbijo, Italijo in Irsko. To so bile takrat države, ki so že pred več leti sprejele zakone, na podlagi katerih so morali državljani dokazovati, od kod jim nesorazmerno visoko premoženje, in ne tožilci, ki bi jih obtožili, da so premoženje dobili na nezakonit način. Če sodiščem niso predložili dokazov, od kod jim premoženje, jim je bilo to odvzeto. Vse tri države oziroma njihov policijsko-tožilsko-sodni sistem so bile pri izvajanju teh zakonov zelo uspešne. V Srbiji so tako eni sami osebi odvzeli premoženje v vrednosti kar 900 milijonov evrov. V zaseženih vilah so danes nastanjeni državni organi, z zaseženimi avtomobili pa se vozijo državni uslužbenci. Precej podobna situacija je na Irskem. Italija pa ima tak zakon že dlje časa in je znana po tem, da je na ta način zasegla ogromno premoženja, celo toliko, da so ustanovili posebno državno podjetje, ki upravlja s tako zaseženim premoženjem.

Pričakovanja po zaseženih jahtah in vilah so bila velika
Jasno je bilo torej, da Slovenija potrebuje podoben zakon. In je prišel. Pa ne iz Pahorjeve vlade, ampak iz takrat koalicijske stranke Zares. Nosilka zakona je bila najprej njihova poslanka Cveta Zalokar Oražem, a je njeno različico zakona koalicija, in ne SDS, zavrnila. Tik pred volitvami pa se je pojavila različica zakona, ki jo je zastopal njihov poslanec Franco Juri. Zakon je predvideval, da naj bi veljal od leta 2006 dalje. Le zakaj, sem se spraševal? Jasno mi je bilo, da zakon lahko velja le za naprej, v izjemnih primerih pa tudi za nazaj, vendar je v tem primeru nujno, da zakonodajalec utemelji tako imenovani javni interes. Ker je bilo veliko državnega premoženja tako ali drugače pokradenega že pred letom 2006, smo se odločili, da vložimo amandma, po katerem naj bi zakon veljal od nastanka samostojne Slovenije dalje. Amandma je bil sprejet.

Foto: iStock

Po vetu državnega sveta je 71 poslancev vseh poslanskih skupin koalicije in opozicije, razen Jelinčičeve SNS, zakon podprlo. Moram priznati, da sem bil ponosen, da sem zakon podprl. Ob pritisku na gumb “za” sem seveda videl razkošne vile, jahte, avtomobile, zlate palice pa tudi gotovino posameznikov. Pričakoval sem, da se bo zgodilo nekaj podobnega, kot se je takrat dogajalo v Srbiji, Italiji ali na Irskem.

Sledilo je razočaranje – tožilstvo se je spravilo na 35 let star traktor in podrtijo v Trenti
Toda razočaranje po praktično sedmih letih je veliko. V nasprotju s Srbijo, Italijo ali Irsko so bili naši policijsko-tožilsko-sodni organi popolnoma neuspešni. Če so zadnji podatki, objavljeni v oddaji Tarča na MMC, točni, potem je bera naših organov po sedmih letih veljavnosti zakona mizerna, da ne zapišem sramotna. Gre za eno stanovanje, nekaj malega gotovine in nekaj deset gramov zlatnine. Čista sramota torej.

So nas pa v teh sedmih letih veljavnosti zakona medijsko bombardirali s tem, kako si tožilci prizadevajo za odvzem domnevno nezakonito pridobljenega premoženja Franca Kanglerja in Janeza Janše. V primeru Franca Kanglerja je šlo tudi za 35 let star traktor, v primeru Janeza Janše pa za parcelo v Trenti s podrtijo, ki ste jo lahko videli v medijih. Kje pa so vile, jahte, dragi avtomobili, zlate palice posameznikov in še kaj? To je za naše tožilce nedosegljivo. Le zakaj?

Pa to še ni vse. Dominantni mediji se danes ne sprašujejo, zakaj naši tožilci niso sposobni doseči odvzema vil, jaht, dragih avtomobilov, zlatih palic in gotovine, kot se to dogaja v Srbiji, Italiji in na Irskem. Sprašujejo se, kakšno odškodnino bosta prejela Franc Kangler in Janez Janša glede na to, da je bil zakon razveljavljen na ustavnem sodišču. Takšna je pač naša sramotna dominantna leva medijska krajina.

dr. Vinko Gorenak