Medtem ko naslovnice medijev polnijo podtaknjene teme, kot sta Šiško in Črnčec, da lahko levičarji mirno delijo in vladajo (divide et impera), se zadaj dogajajo stvari, ki drobec za drobcem razkrajajo ekonomsko podstat naše družbe.
Ljudje na desni, splošni libertarci pa tisti na levi, ki so naklonjeni podjetništvu in so hlepeč po Drnovškovem gradualizmu volili LMŠ ali SMC, so zgroženi. Uradno se je začel pogrom nad gospodarstvom, ki mu bodo ušli le državna podjetja in tajkuni, ki so (nekoč državne) družbe kupili z zlorabo instituta menedžerskega odkupa, zdaj pa posle sklepajo pretežno z državo. A verjemite, da so Akrapovič, Boscarol, Batagelj in drugi le vrh ledene gore. Zadaj se dogajajo tragedije mikropodjetnikov – takih, ki so odprli manjši d.o.o., potem ko so propadli plansko gospodarski konglomerati. Danes se borijo na trgu s papirnato tankimi maržami in skušajo preživeti proti konkurenci iz podjetniško bolj prijaznih okolij. Zdaj pa jih v bran vlade, ki bi rada ljudsko pravično razdelila sadove njihovega dela, Maks “adrio-imamo-da-se-vozimo-ne-za-dobiček” Tajnikar poučuje, da je davek na kapitalski dobiček davek “kapitalistov”. Ki si kupujejo 18-metrske jahte, bi prišepnila Popova revolucionarka iz oddaje Preverjeno. V smislu jugoslovanskega dojemanja ekonomskega upravljanja – zakaj bi si podjetniki izplačevali dobiček, saj je smisel podjetja v tem, da služi družbi, ne pa da ustvarja profit.
A ne držijo se za glavo le domačini. Tokrat bom opisal tri anekdote, zaradi katerih sem že izlival žolč na socialnih omrežjih, a si ne morem pomagati, da jih ne bi podrobneje omenil še enkrat. Tako banalno, tako nesposobno, tako butasto deluje naša država, da človeka popade takšen brezup, da bi se pri priči preselil v kakšno normalnejšo državo in prepustil socialistom, da odsanjajo svoje sanje pod Alpami. Verjemite – enako se počutijo tudi tujci. Tisti z denarjem, ki so sem prišli živet in hkrati ustvarjat posel. Ti so sicer zaljubljeni v našo naravo, v prijaznost ljudi, v to, kako naravno večjezični smo Slovenci in kako pripravljeni smo sprejemati različnost. Hkrati pa strastno sovražijo našo birokracijo.
Birokracija, ki odganja
Zadnjič sem se na kavi sredi bele Ljubljane – najbolj balkansko monokulturnega mesta v Sloveniji – dobil z znanko, poslovno žensko iz Hongkonga. Tik ob mestni hiši, ki jo že leta obvladuje skupina najbolj pravičnih turbokapitalistov na svetu. Še preden sem dobro sedel, mi je že hitela razlagati o vseh radostih slovenske javne uprave, začenši s stavkom, ki ga tujci prvič izgovorijo takoj po tem, ko prvič vstopijo skozi vrata lokalne upravne enote, in ga nato ponavljajo ob vsakem novem obisku katerekoli institucije, ki se ukvarja s tujci: “I hate your government!” Takole gre njena zgodba. V Slovenijo je prvič prišla pred leti kot turistka in se zaljubila v deželo in ljudi. Tako zelo, da se je odločila tukaj kar ostati. Ker je že v matični državi upravljala verigo restavracij, je hotela s podobno dejavnostjo začeti tudi v Sloveniji. Slovenska zakonodaja tujcem omogoča pridobitev dovoljenja za začasno prebivanje, če v slovensko gospodarstvo vložijo vsaj 50 tisoč evrov (ta zakonski pogoj je otrok dejstva, da so pred leti kosovski Albanci in Bosanci po tekočem traku ustanavljali mrtve d.n.o.-je le zato, da so dobili takratno delovno dovoljenje). Vložila je več kot 4-krat toliko. Potem pa so se začele težave. V Hongkongu je morala pridobiti potrdilo o nekaznovanju, kar je že samo po sebi cela prigoda, ki zahteva 2 potovanji med Pekingom in Hongkongom zaradi nadoveritve s strani kitajskega zunanjega ministrstva in slovenske ambasade (Kitajska ni podpisnica Haaške konvencije, ki omogoča lažje meddržavno priznanje overjenih listin). Ko je končno dobila potrdilo o nekaznovanju, je z njim prišla v Slovenijo, upajoč, da bo njena prošnja za prebivanje čim prej razrešena – organ ima po ZUP-u rok 60 dni za razrešitev prošnje. No, trajalo je 90 dni, potem pa so ji povedali, da ji dovoljenja za prebivanje ne morejo izdati, ker je njeno potrdilo o nekaznovanju vmes prenehalo veljati! (Velja namreč 3 mesece.) Zato je morala podjetnica, ki je v slovensko gospodarstvo že vložila več kot četrt milijona evrov in ki je že začela redno plačevati davke, iti nazaj na Kitajsko in ponoviti avanturo iskanja potrdila o nekaznovanju. Potem pa končno. Po več mesecev trajajoči kalvariji so jo končno poklicali na upravno enoto. Njeno dovoljenje za prebivanje je bilo pripravljeno! A se je zopet prehitro veselila. Tam so ji povedali, da mora najprej opraviti intervju na slovenski ambasadi v Pekingu, drugače dovoljenja za prebivanje pač ne more dobiti. Vmes je pridobila že 90-dnevno kratkotrajno dovoljenje za prebivanje (to se lahko podaljšuje), ki ga izdaja zavod za zaposlovanje, saj je tukaj že aktivno upravljala s svojo družbo. Zato je upravičeno potožila, da si v tem trenutku pač ne želi na vrat na nos v Peking le zato, da jo bodo tam uslužbenci ambasade vprašali, kako ji je ime, kakšen naziv ima njena družba in s čim se bo ukvarjala. Predlagala je, da bi odgovore podala pisno. Ne, ne bo šlo. Peking ali domov. Kaj pa ob navzočnosti uradnic na upravni enoti preko videokonference s slovensko ambasado? Ne, ne bo šlo. Peking ali domov. Na koncu se je morala odpraviti na nepotrebno potovanje, kjer so jo naši uradniki spraševali stvari, ki jih je že navedla na obrazce in ki jih je že zdavnaj povedala ljudem na upravni enoti. Zdaj, po celem kupu nepotrebnih letov, potovanj in nadoveritev, ji je naša država končno dovolila, da nam lahko plačuje mastne davke. Ni obupala, ker je trmasta. Marsikdo od tujcev pa obupa. Izgubimo pa mi. Birokratom je vseeno, ker so prepričani, da je državni fiskus kot Božičkova vreča, ki se magično napolni vsako novo koledarsko leto.
Slovenija je ne bo več videla – in njenega denarja tudi ne
Britanska državljanka, ki je pri nas že več kot 10 let, je v slovensko gospodarstvo v zadnjih 10 letih investirala več kot 8 milijonov evrov in plačala skoraj toliko davkov. Ker se pripravlja nepredvidljivi brexit, se je odločila zaprositi za slovensko državljanstvo, zato da bi lahko ohranila evropskega. Že pred leti se je odločila, da namerava v Sloveniji ostati za zmeraj. Ker ni ravno talent za jezike, ljudje okoli nje pa z njo večinoma govorijo angleško, je padla na preizkusu slovenskega jezika, ki je eden izmed pogojev za pridobitev slovenskega državljanstva. Nekateri boste na tem mestu rekli, hja, lepa reč, če želi živeti tukaj in pridobiti naše državljanstvo, se bo pač morala naučiti slovensko. A gospa slovensko že zna. Dovolj dobro, da se lahko normalno pogovarja. Ne pa dovolj, da bi opravila izpit. Izpit slovenskega jezika za pridobitev državljanstva je tako zelo zahteven, da ne bi bil presenečen, če ne bi padel še kak čistokrvni Kranjec, z rodbino, ki sega nazaj do Primoža Trubarja inu Jurija Dalmatina. Zanimivo vprašanje je, kako ga opravijo balkanski državljani ilirskega porekla, ki se kitijo s slovenskim državljanstvom, pa vseeno dekleta vabijo na randi z legendarnim: “A bi ti šel v zmenk z mano?”, a to je že diskusija za kdaj drugič. Britanka kot resna poslovna ženska pač ni hotela goljufati niti podkupovati, zato se je odločila za alternativo. Slovenska zakonodaja ji omogoča izredno naturalizacijo v primeru, da bi imela Slovenija od tega gospodarsko korist, pri tem pa bi morala dobiti pozitivno mnenje štirih ministrstev. Tri ministrstva so ji dala pozitivno mnenje. Eno pa negativnega. Zato državljanstva ni dobila. Potem ji je bilo dovolj. Spakirala je kovčke in skupaj z vsem kapitalom svoj posel in življenje prestavila le nekaj kilometrov stran, a v veliko bolj normalno državo – v Trst. Slovenija je več ne bo videla. Italija pač – tam že čaka na državljanstvo. Ker je uspešna podjetnica s konkretnim potencialom ustvarjanja kapitala. Pa še recite, da je Salvinijeva Italija sovražna do tujcev. Le dokumente morajo imeti in sredstva za preživljanje, pa bodo zmeraj dobrodošli.
Pri nas so ga zavrnili, drugje so ga veseli
Podobna zgodba se je zgodila državljanu Kitajske (pravzaprav Tajvana, ampak Kitajci neradi slišijo, da je Tajvan samostojna entiteta), ki je v Sloveniji pridobil dovoljenje za prebivanje kot tuji zastopnik družbe. Tudi on je v slovensko gospodarstvo vložil kar zajeten kup denarja in se aktivno začel ukvarjati z več različnimi dejavnostmi. K nam je hotel pripeljati tudi družino – ženo in otroka. Ker pa zakon o tujcih nalaga, da mora imeti dovoljenje za prebivanje vsaj eno leto, preden lahko zaprosi za združitev družine, se je odločil, da zaprosi za predhodno združitev družine, ki mu jo ZTuj omogoča po 47. členu (predhodna združitev družine na podlagi koristi za državo). Na žalost slovenskih birokratov ni mogel prepričati. Ministrstvo mu je izdalo negativno mnenje. Ni namreč dokazal, da za slovensko državo predstavlja gospodarsko korist. Človek, ki je v Slovenijo že vložil več denarja, kot ga povprečen Slovenec zasluži v življenju. Človek, ki je že zaposlil nekaj Slovencev in ki je imel načrte pri nas narediti ogromen logistični center – nekakšno evropsko različico Amazona –, skupaj z vsemi dokazi, da si tak finančni zalogaj lahko dejansko privošči. Zdaj se seli na Nizozemsko. Tam so veliko bolj veseli njegovega denarja kot slovenski etatisti.
Michael Manske je v svojem legendarnem podcastu “Kako postaneš Slovenec” pred leti duhovito opisoval vse muke, ki jih mora tujec preskočiti, da mu je dovoljeno živeti pri nas. Omenjal je t. i. “tujec limbo”, biblične birokratske vice, kjer se en organ ne more dogovoriti z drugim, kateri kaj potrebuje prej (tipičen primer, ki ga je omenil, je večni paradoks EMŠO-številke, ki je tujec ne more pridobiti brez davčne številke, in davčne številke, ki je ne more pridobiti brez določene EMŠO). Pa sistem zaprtih vrat (ki je tudi domorodnim Slovencem tako znan), ko tujci čakajo pred zaprtimi vrati pisarn javne uprave, pa ne vedo, ali sploh stojijo pred pravimi vrati, niti nimajo koga za vprašati, kam naj gredo.
Socialistom ni mar za revne, le sovražijo bogate
Odgovor je preprost, pravzaprav prozoren. Najprej moramo razumeti proto-primer levičarskega dojemanja sveta – zakaj levičarji sovražijo Izrael in podpirajo skupino genocidno nastrojenih Arabcev pod vodstvom teroristične organizacije, katere življenjska misija je pokol vseh Židov na svetu. Izrael je uspešna, bogata, kapitalistična država zahodnega stila, ki agresivno varuje svoje državne meje in kjer lahko posameznik meritokratorno uspe, ne glede na to, od kod izhaja. Zato izraelski Palestinci živijo ekonomsko in družbeno bolje kot v katerikoli arabski teokraciji na Bližnjem vzhodu in zato si v veliki večini ne želijo živeti nikjer drugje kot v Izraelu. Na drugi strani so Palestinci, živeči v Gazi in na Zahodnem bregu, arhetip tega, po čemer hlepijo levičarji. V mite verujoča, lahko obvladljiva, od države povsem odvisna skupina ljudi, ki jih je otroško lahko obvladovati in njihov gnev kanalizirati v zunanjega sovražnika. Na plečih takšnih ljudi se gradijo kariere poklicnih političnih socialistov. Bogati zasebniki so le ovira.
Zato si revolucionarji tudi doma ne želijo tujcev (niti domačinov), ki imajo dovolj denarja, da sami skrbijo zase in celo zaposlujejo druge. Takšni jih ne zanimajo, ker ne bodo nikoli blizu trdo socialistični razrednobojni opciji, ki ji pripada praktično vsa slovenska levica (nekatere stranke bolj, druge manj odkrito). Naravni nagon politične levice je, da podpira uvoz ljudi, ki bodo njeni bodoči volivci – taki, ki ne bodo nikoli mogli sami skrbeti zase, ki jih bodo z regresivno levičarsko politiko oni sami trajno getoizirali in jih za zmeraj zasužnjili s priklopom na vzvode socialne države. Zato si želijo fušarske Ahmade tega sveta in jih celo oglašujejo kot standard uspešnega vključevanja v družbo. Zato na tiho podpirajo nevladne organizacije, ki organizirano tihotapijo ljudi skozi slovensko-hrvaško mejo in zraven ustrahujejo slovenske organe pregona. Zato v večinskih medijih pišejo o pomembnosti multikulturnega vključevanja v globalnem svetu. Ne, ne zanima jih multikulturnost. Ne želijo si bogatih Američanov, Kitajcev, Avstralcev, Kanadčanov in Japoncev. Ti so uspešni, samostojni, ambiciozni – in kot taki smrtni sovražniki socializma. Orwell je dejal, da socialistom ni mar za revne, v resnici le sovražijo bogate. Res jim ni mar, a jih potrebujejo. Socializem se hrani na revščini, povprečnosti in osebni odvisnosti od državnega aparata. Socialisti si za lastno preživetje želijo uvoziti osebne sužnje. Lastne Palestince, ki se bodo v bodoče za Marxa borili tako zavzeto, kot se danes v Jeruzalemu za Alaha.
Mitja Iršič