fbpx

Liberalizem in multikulturnost

Bernard Brščič (Foto: Demokracija)

Dobro življenje je življenje v svobodi. Kar je najpomembnejše, svoboda ima dobre posledice. Med drugim blaginjo. Raziskave Fraserjevega inštituta vsako leto znova potrjujejo izjemno visoko pozitivno korelacijo med ekonomsko svobodo in gospodarsko uspešnostjo. Več kot je v državi svobode, višji je praviloma BDP per capita. Honkong, Singapur, Nova Zelandija, ZDA in Švica niso samo najbolj svobodne države, so tudi najbogatejše. Z vidika ekonomske učinkovitosti bi morala biti ideologija svobode, tj. liberalizem, edina igra v mestu. Povedano drugače, veljati bi morala Hegel-Kojeve-Fukuyamina teza o koncu zgodovine, tj. teza o liberalno-demokratski ureditvi kot zadnji fazi evolucije družbenoekonomskih formacij.

No, konca zgodovine še ni na obzorju in leta 2018 tudi ne kaže, da bo večina človeštva kmalu posvojila liberalizem in zaživela v svobodi. Čaščenje svobode in ideologija liberalizma nista univerzalna domisleka, lastna sta izključno zahodni civilizaciji. Ravno aspiracija po univerzalizmu je Ahilova peta liberalnih teorij. Človeška nrav ni univerzalna, posamezniki, narodi in rase se zelo razlikujemo.

Oglejte si še: Beboekonomika Karla Marxa

Dodatna težava je, da marsikdo v liberalizmu vidi več, kot ta lahko prinese. Liberalizem ni teorija vsega, ne ponuja odgovora na vsa bivanjska vprašanja, še najmanj na eshatološka. Ena večjih pojmovnih zmot je enačenje liberalizma z moralno filozofijo. Liberalizem v svoji izvorni, klasični oziroma konservativni pojavni obliki ni moralna filozofija, je politična filozofija, ki se ukvarja z vprašanjem, kaj lahko posamezniki in država naredimo drug drugemu. Klasični oziroma konservativni liberalizem ne zdrsne v moralni relativizem, v libertinstvo, v protagorejsko čaščenje posameznika kot merila vsega. Posameznik si ne more sam postavljati svojih zakonov in vzpostaviti čisto subjektivne, poljubne morale.

Komunizem in islam druži totalitarna naravnanost
Kot posamezniki se lahko razlikujemo o predstavah o dobrem življenju, a imeti moramo minimum skupnih moralnih heuristik. Epistemične utemeljitve so lahko različne, od evolucijskih, racionalistično naravnopravnih do teoloških. Dobre, liberalne družbe ni mogoče oblikovati onstran minimalnega skupnega imenovalca, ki ne more biti prav daleč od dekaloga. Če sem korekten do agnostikov in ateistov, je ključnih zadnjih sedem od desetih zapovedi. Družbe, ki ne temeljijo na spoštovanju življenja, družine, prepovedi kraje, zavračanju promiskuitete in laži, so evolucijsko nestabilne. Vprašanje je, ali nismo z ubitjem Boga in s tem povezanim ignoriranjem prvih treh zapovedi dekaloga odprli Pandorine skrinjice moralnega nihilizma. No, po mojem naziranju 1., 2. in 3. zapoved v nobenem primeru ne sodijo v politično filozofijo. Velika odlika zahodne civilizacije je, da je ločila sferi političnega in religioznega. Politika ni religija in religija ni politika.

Odlika liberalizma je, da omogoča sobivanje posameznikom in skupinam z različnimi videnji smisla življenja. A otresti se je treba panglosijskega privida, da v liberalni ureditvi lahko cveti sto cvetov. Lahko sobivajo tulipani, vrtnice, gerbere in celo nageljni, pretirana multikulturnost z dopuščanjem pelinolistne ambrozije pa je za liberalno ureditev pogubna. Obstajajo ideologije in religije, ki spodkopavajo pluralnost in odprtost liberalne ureditve in so z njo nezdružljive. Liberalizem ni prostor, kjer bi se lahko srečevale vse kulture, in ni združljiv z vsem. Je artikulacija specifične evropske kulture oziroma civilizacije. Njegov temeljni credo je živi in pusti živeti. S tem komunizem in islam na primer nista združljiva. Komunisti se tako ne zadovoljijo s prostovoljnim ustanavljanjem kibucev, zadrug in kooperativ s svojimi somišljeniki, ampak želijo posegati po lastnini vseh nas. Podobno muslimani podreditve Alahu in spoštovanja šarije ne zahtevajo samo od sebe in svojih sovernikov, ampak zahtevajo podreditev od vseh nas, tako dimijev kot kafirjev. Komunizem in islam družijo totalitarna naravnanost, zanikanje svobode in avtonomije posameznika. Kot totalitarni ideologiji sta smrtna sovražnika liberalne, odprte družbe.

Kandid je imel prav, obdelovati je treba svoj vrt. To ob spodbujanju biotske raznovrstnosti vključuje tudi zatiranje invazivnega plevela, kot je pelinolistna ambrozija. Z netolerantnimi ideologijami, ki spodkopavajo credo živi in pusti živeti, bi bilo treba ravnati, kot jim pritiče, netolerantno. Nenehna budnost je, kot je opozarjal Thomas Jefferson, cena svobode. Plačajmo jo.

Bernard Brščič