Nekoč je bil živalski vrt. Potem se je zgodila norišnica sredi mesta, zdaj tisti stavbi pravijo novinarski kombinat, javna hiša in električni stol, na katerega smo vsi obsojeni vsak mesec. V tem smislu se tam rojevajo tudi novice in informacije. Najprej se na Facebooku pojavijo posameznice v stilu: ti, a si slišala, da Janša dela svojo vojsko? Ona druga pa: kako dela, menda jo že ima. In tretja: saj ni čisto res, je pa blizu. Pa prva: vse je mogoče, bomo kar objavili.
Če bi novinarji dvornih medijev in RTV Milana Kučana bili profesionalni, potem bi opazili, da v teh dneh ne gre več za motnje na levici, ampak za motene. Psihiatri pa molčijo. Miro Cerar je tako na primer svojega dosedanjega vojščaka Milana Brgleza vrgel iz partije po čisto stalinistični metodi in za njim ni ostala niti sled več. Politično in ideološko so ga upepelili in vrgli na centralno deponijo. Vojak revolucije, eden najbolj nedemokratičnih predsednikov parlamenta, je padel od prijateljskega ognja, kar je znana metoda komunistov pred in med vojno ter po njej.
O motenih v politiki govori tudi sindrom Serpentinšek, saj gre za bolezensko stanje v politiki, pravzaprav tip predstavlja nekakšno politično ebolo, ki je okužila celo samooklicano intelektualno elito s Spomenko Hribar na čelu. In ko se likvidirajo med seboj, se pljuvajo, ko član SMC govori, da sta Cerar in SMC največji nateg po osamosvojitvi, ko levica mirno gradi projektno koalicijo za vladanje, pa dvorni mediji in novinarji preganjajo neonaciste, fašiste, pošiljatelje pecilnega praška in avtorje šestih naciplakatov v Velenju. Če že policija ni ravno uspešna, pa se loti preiskave Špela Kožar, tudi iz falange 571, in namigne, da so to naredili Janševi, ustavila pa se je tam, ko bi morala zatrditi, da je to storil Janša personalno, kar je strahopetno. Seveda so jo salonski intelektualci tipa Igor Pribac, Barbara Rajgelj in intelektualni firer mariborskih vstajnikov Boris Vezjak takoj podprli, ker, kaj pa storijo esdeesovci in janšisti v zavetju noči, ko se jim ponudi priložnost – lepijo plakate, s katerimi dokazujejo, da obožujejo naciste in Hitlerja. In ne bom zdaj ponavljal tistega o motenosti. Potem ko neki anonimnež z RTV – po imenu vodstvo − napiše, da to, kar je storil en novinar, ni v redu, se strese javna hiša z okolico. Vezjak takoj ugotovi, da Kožarjeva ni storila nič posebnega, podala je le presojo o nekem politiku. Eugenija Carl ga dopolni, ko pravi, da gre pri Kožarjevi za stališče, in Orwell se je že drugič obrnil v grobu – laž je tako postala presoja oziroma stališče. Kožarjeva pa v solzah doda, da ji to pismo vodstva povzroča tesnobo. Mogoče bo šla na pomirjevala.
Ženske, ki noč in dan preganjajo neonaciste in fašiste
Fenomen, o katerem pišem, ima naslednja imena: Mojca Pašek Šetinc, Jelena Aščić, Eugenija Carl in Špela Kožar. To so te borke, angažirane v džihadu, sveti vojni proti desnici, desničarjem, Janezu Janši, neonacistom in fašistom. Dobro obveščeni pravijo, da gre za salonske novinarke, ki dirigirajo informativni program TVS, samo v risanke se še niso spustile, kar je šlamparija. Gre za razvajena, privilegirana in neodgovorna bitja, ki imajo svoje ideološke sponzorje zunaj hiše, pravijo isti viri. Puncam pravijo tudi Mein kampf novinarke, pa na juriš novinarke itd. Se pravi – gre za profesionalke od gležnjev do podplatov.
Zato te ženske noč in dan preganjajo neonaciste in fašiste, kar mora biti kar naporno, če preganjaš nekaj imaginarnega. Ampak fašizem je, če na volitvah ne zmagajo naši, neonacizem pa, če zmagata Janez Janša in SDS.
Ah, kje je že tisti prijazni živalski vrt sredi mesta.
Vinko Vasle