Nekoč je nekemu ministru, ki je bil “v. d.”, sledil minister, za katerega so rekli, da je “nèvedé”, torej nekdo, ki ni imel pojma o resorju, ki ga je zasedel, oz. nekdo, ki ni vedel, kaj dela. Pojav ministrov, ki ne vedo, kaj delajo, ni redek, za slovensko prizorišče pa je v zadnjem času postal tako rekoč značilen. Pomislimo na slovenske potnike in potovanja (turiste zaenkrat pustimo v oklepaju!). Potem ko smo pred časom izgubili slovenskega ladjarja, so nam dokončno zaustavili in zagrenili gradnjo železniških prog in cestnih predorov, na koncu pa so nam vzeli še letalsko družbo Adria. Ob tej generalni transportni blokadi, ki bi ji lahko rekli slovenski zid in so jo postavili trideset let po padcu berlinskega zidu, se lahko vprašamo, ali slovenska vlada ve ali ne ve, kaj dela.
Nedavna, na videz drobna informacija Računskega sodišča je poglobila domneve o nevednosti slovenske vlade oz. njenega ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti. Za “skrbno” izbrane strokovnjake in za njihova razmišljanja o problematiki “dolgotrajne oskrbe” so namenili 74,5 milijona evrov, denar, s katerim bi lahko zgradili lepo število domov za tiste, ki potrebujejo dolgotrajno oskrbo.
Podobno tudi nista bila natančno določena vsebina projektov v skupni vrednosti 74,5 milijona evrov ter pričakovani učinek izvedenih projektov na novo ureditev dolgotrajne oskrbe. Poleg tega nekateri projekti niso bili izvedeni v načrtovanih rokih. Vlada Republike Slovenije, ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti in ministrstvo za zdravje po našem mnenju niso bili uspešni pri načrtovanju novega sistema dolgotrajne oskrbe. (Revizijsko poročilo Računskega sodišča “Skrb za tiste, ki zaradi starosti, duševne ali telesne prizadetosti potrebujejo pomoč drugih”, 16. septembra 2019.)
Vprašanje o nevednosti izvira iz Svetega pisma, npr. iz Lukovega evangelija, kjer beremo: “In ko so prišli na kraj, ki se imenuje Kalvarija (Lobanja), so tam križali njega in oba hudodelca, enega na desnici, drugega na levici. Jezus pa je govoril: Oče, odpusti jim, saj ne vedo, kaj delajo.” (Luka 23, 33-34.)
Škodljiva nevednost
Ob površnem branju te svetopisemske pripovedi se je mogoče vprašati, kdo je tisti, ki ne ve, kaj dela? Ali Pilat res ni vedel, kaj dela? Ko ne bi vedel, kaj dela, se križanju v začetku ne bi upiral, njegova žena pa ga je celo opozorila, naj se rajši ne ukvarja “s tem pravičnim”, saj je “zaradi njega v sanjah veliko trpela”? Gotovo so judovski “véliki duhovniki in pismouki” dobro vedeli, kaj delajo, saj so se hoteli rešiti nevarnega konkurenta. Voditelji iz ozadja so vsekakor vedeli, kaj delajo. So bili nevedni le člani “množice”, “izvajalci”, ki so izvedli križanje? Jezus – kolikor vemo – ni bil naiven. Seveda je mislil voditelje, predvsem judovske. Razen Jezusa nihče ni vedel oz. ni mogel vedeti, kaj pomeni njegov umor. Začela se je zgodovina krščanstva, zgodil se je prevrat svetovne ureditve. Judovska in Pilatova nevednost je bila za Jezusa osebno seveda pogubna, “v širšem kontekstu” pa je bila nujna in koristna. Za takšno stališče je – kot rečeno – potreben “širši”, “višji” pogled, sicer pa je nevednost škodljiva. O nevednosti beremo že v tretji Mojzesovi knjigi: “Če kdo greši in stori kaj proti kateri koli od Gospodovih zapovedi, česar ne bi smel, čeprav nevedoma, je kriv in ga zadene krivda.” (Lv 5, 17.)
Grki in Rimljani so govorili o zakonih, ki da jih vsi poznajo; nevednost, nepoznavanje zakonov pa je škodljivo in neopravičljivo. Pred Kristusom so nevednost povezovali s tragedijo oz. tragedijo z nevednostjo. Po Aristotelu gre v tragediji za preobrat iz sreče v nesrečo, ki ga ne povzroči hudobija, temveč usodna zmota (gr. ἁμαρτία, hamartía). Obstajajo štiri tragične situacije, pri čemer je za tragedijo najbolje, če nekdo nevede kaj stori in šele po izvršenem dejanju spozna, kaj je storil. Primer takšne tragedije je Ojdip. Podobno velja za veliko število gledaliških, npr. Shakespearovih iger. Kralj Lear ni vedel, kaj dela, ko je svoje kraljestvo namesto Kordeliji zaupal brezobzirnima hčerama Regani in Gonerili.
Naraščanje nevednosti o nevednosti
Ne glede na Mojzesa, Aristotela, Cicerona, Luko … je nevednost nekaj slabega; da o moderni družbi, ki se utemeljuje na znanosti in znanju, ne govorimo. Za komunistične režime je bilo značilno in precej razširjeno prepričanje, da najvišji voditelj ne ve, kaj delajo – v njegovem imenu – podrejeni “operativci”. Tito in Stalin sta bila nedolžna, njuni pomočniki in uradniki pa so lagali, kradli, ubijali itn. Bila sta skoraj tragična junaka, saj je ljudstvo domnevalo, da ne vesta, za kaj vse sta odgovorna. Po gostilnah so modrovali, da bi bilo vse drugače, ko bi Tito in Stalin vedela, kaj se dogaja. Da Tito in Stalin ne bi vedela, kaj se dogaja v njunih kraljestvih, seveda ne drži. V demokraciji je marsikaj drugače. V demokracijah so voditelji odgovorni tudi za reči, ki jih niso zakrivili. Zakaj je volitve leta 1945 izgubil Churchill, zakaj je leta 1969 odstopil De Gaulle? Zakaj je ne glede na vse zasluge leta 1998 moral oditi Helmut Kohl? Toda – voditelji so lahko brez krivde ob službo tudi v komunističnih režimih. Tako je Tito zaradi kratkovidnosti odstavljal voditelje od Đilasa do Kavčiča, Tripala, Dabčevićeve, Nikezića in Perovićeve – ki so dosegli svoje zadoščenje po njegovi in (večinoma) lastni smrti.
Od te točke naprej je potrebna previdnost. Ne gre le za nevednost v smislu lahkovernosti in šibke moči predvidevanja, ampak gre za nevednost kot načelo državnega in političnega delovanja. Tradicija te vrste nevednosti, pravzaprav proslavljanja nevednosti se je začela v zvezi s povojnimi zunajsodnimi poboji, kriza nevednosti pa se je zaostrila ob aferi Kocbek oz. po njegovem intervjuju leta 1975. Na nek način je režimsko proslavljanje nevednosti prispevalo k začetku in uspehu slovenske pomladi. Zaradi spleta različnih vrst nevednosti je leta 1989 padel Berlinski zid, nakar je prišlo do združitve Nemčij, razpada Sovjetske zveze in Jugoslavije. Medtem ko je bila slovenska država ustanovljena na podlagi zavračanja nevednosti, narašča danes nevednost o nevednosti.
Glavno vprašanje pisca teh vrstic in tukajšnjih opazk je seveda, ali je zaradi opisanih nevednosti mogoče pričakovati prevratne pojave, ki jih nevedneži niso pričakovali?
Dr. Dimitrij Rupel