fbpx

Odprto pismo Svetlani Makarovič

dr. Janez Remškar (Foto: STA)

Bili so časi spoštovanja, včasih celo občudovanja ob vaših tekstih: od pisanja za otroke, dramskih tekstov, do pesmi in ustvarjanja z risanjem in petja s spremljavo klavirja. Da. Vse to ste znali in imeli ste veliko, kaj veliko, ogromno občudovalcev tako med otroki kot tudi med odraslimi. Kdo med odraslimi, ki se vsaj malo zanima za dramske tekste, ne pozna drame Mrtvec pride po ljubico? Kdo med otroki, sedaj že odraslimi, ne pozna vaših Kosovirjev itd.

Vse našteto počasi, a vztrajno uničujete! Uničujete z vašim angažiranjem v vaših “političnih” predstavah, ki postajajo vse bolj bizarne, celo žaljive. Morda se tega niti ne zavedate, kajti starost ali še slabše  samozaverovanost vase, zakrije pravo podobo o sebi. Človek lahko ustvari veliko, veliko dragocenega s trudom, talentom ali obojim.

Običajno za to potrebuje kar nekaj, kaj nekaj, veliko časa in dela. Da se to uniči, ni treba veliko. Ne morem si dovoliti, da bi vam smel ali želel oporekati vaše politično angažiranje. To je sedaj svoboda vsakega posameznika. A včasih ni bila. To dobro veste. Imeli smo 133. člen kazenskega zakonika SFRJ o verbalnem deliktu, po katerem je bilo v imenu rdeče zvezde in pod njo ter pod sliko Tita obsojenih ogromno ljudi. Povsem nedolžnih!

Prekoračili ste vse mere dobrega okusa
Skoraj si ne morem misliti, da ste vse to pozabili. Ali pa morda ste. Lahko tudi namenoma zaradi interesa, takega ali drugačnega. Če človek natančno pogleda vaše ravnanje ob zavračanju nagrad, ki prispevajo k ugledu posameznika, po drugi strani pa so finančno le trenutne, in ob vaši pripravljenosti za sprejemanje drugih dobrin, ki so za običajnega človeka nedosegljive, se lahko zamisli. Da ne bom narobe razumljen. Popolnoma jasno je, da za posebne zasluge za narod človeku pripada tudi posebna nagrada. Povsod v svetu je tako. Pa naj gre za umetnike, pisatelje, pesnike, športnike. Za nas v Sloveniji, majhni kot smo, so taki ljudje še posebej dragoceni. Zaslužijo si državno priznanje in finančno podporo ali nagrado, če jo potrebujejo, da lahko na stara leta, ko nas teže leta, žive vsaj približno brezskrbno. A za to ni potrebno prodajati svojega talenta za cenene, žaljive tekste do ljudi, ki bi jim morala biti hvaležna vsa Slovenija (razen komunistov in njihovih zvestih sledilcev, ki jim še danes življenje ni sveto), da nam počasi, a vztrajno odkrivajo (ne potvarjajo) med še živimi ljudmi znane resnice in postavljajo v pravo luč komunistično revolucijo!

Foto: Polona Avanzo

Poudarjam revolucijo in ne partizanski boj, čeprav je bil ta boj skrajno pokvarjeno, prikrito izkoriščen za revolucijo! Verjetno veste, da revolucije praviloma ne prinašajo nič dobrega. Vsaka revolucija ima preveč žrtev, tudi nedolžnih, in revolucionarji postanejo oblastneži brez kontrole. To velja tudi za tako opevano francosko revolucijo in brez dvoma za našo komunistično revolucijo. Žal! Kot pesnica, umetnica najbrž to veste. A kljub temu se družite z občudovalci, nasledniki naše revolucije. V svojem zadnjem tekstu, namenjenem dr. Jožetu Možini, ste prekoračili vse mere dobrega okusa, bili žaljivi, verjamem, da to celo namenoma. Ko človek pade tako daleč, ko se spusti na tako nizek nivo, postane ničvreden za normalno razmišljujočega človeka. Kot zdravnik  razmišljam morda o vaši asocialnosti ali pa so morda v ozadju celo materialne želje. Kdo ve? Počasi, a vztrajno, kljub medijski podpori uničujete vaše, spoštovanja vredno predhodno delo. Človek, ki je nagnjen k takim skrajnostim, je blago rečeno čuden, morda celo nevaren, ker ne spoštuje sočloveka in si ne zasluži spoštovanja. Zapomnite si to.

Sicer pa vam želim vse dobro, predvsem zdravja v vaši starosti.

Janez Remškar