[Pisma – od zmage do zmage] Ko Zemlja(rič) vse ven potegne

Vinko Vasle

Sedim v čakalnici in razmišljam o našem zdravstvu, ki je v resnici revolucionarno zdravstvo. Če smo takoj po drugi vojni imeli natrurščike (mesarje, zidarje, mizarje etc.) za tožilce in sodnike, to tradicijo danes nadaljujemo v zdravstvu. Odličen primer je UKC Ljubljana, kjer so se v zadnjih letih na mesto generalnega zvrstili strojnik, upokojenka, direktor čevljarskega podjetja, biznismen in semenar. Vsak je pustil pečat v tej ustanovi, vendar pa številk pogrebna podjetja zaradi varstva osebnih podatkov ne dajejo. Bilo bi tudi krivično, če bi te kadre obremenjevali s kakšno krivdo, ker pač niso bili primerni. Zadnji generalni Aleš Šabeder “moje seme, vaš uspeh” je zato, ker se na mestu šefa UKC ni najbolje znašel, postal minister za zdravje.

Šabeder, zdaj minister, res ni imel sreče. Samo nekaj mesecev je bil generalni in je izgubo povišal za nekaj milijonov. Kar ne čudi, če se ve, da se po UKC sprehaja več mafijozotov medicinske opreme kot zdravnikov. Propadli pa so mu tudi vsi oddelki kardio pediatrije. Zdaj kot minister izraža veliko zaskrbljenost nad razmerami v zdravstvu, čeprav so stvari v resnici bolj preproste.

Ljudje, pacienti, so izjemno razvajeni in jih že kakšna čakalna doba od treh do petih let vrže iz tira, nekatere pa tudi v grob. Slovensko zdravstvo smo dolžni razbremeniti vsi, ne pa da nam po medijih prodajajo zgodbe o srčnih operirancih, ki ležijo na gnilih posteljah in za malico jedo gnile breskve. Ob vsaki bolnišnici so prodajalne sadja, poleg tega pa nihče nikomur ne preprečuje, da v bolnišnico s seboj pripelje tudi ustrezno posteljo. Generalno pa – če komu naše zdravstvo ni všeč, naj gre na tuje. Milan Kučan in Danilo Türk doslej nista izrekla še niti ene slabe o slovenskem zdravstvu, ampak sta se šla operirat eden v Švico, drugi pa v Avstrijo. Samo Janez Janša se je iz pokvarjenih nacionalističnih vzgibov dal operirati v Mariboru.

Partizanske bolnice in evtanazije
Naše zdravstvo ima globoke temelje v času NOB in revolucije. Med vojno smo imeli kar 40 partizanskih bolnic, zdaj imamo le 26 bolnišnic. Zato je prav, da za vsako partizansko naredimo eno osrednjo proslavo, na kateri bo Kučan govoril o razraščanju fašizma. In da te partizanske bolnišnice končno vključimo v sistem javnega zdravstva. Bolnico Franja so tudi po hudi poplavi tako odlično na novo postavili in opremili, da je celo približek UKC-ju, postelje ima pa boljše. Pred dnevi je bil Kučan tudi na proslavi bolnice Ogenjca, ki je v resnici postavila temelje vse bolj potrebni evtanaziji. V tej bolnišnici je sestra Mimica postrelila vse partizane, dva sta ji pa pobegnila in so ju pozdravili Italijani. Po letu 1945 je bilo evtanazij sovražnih elementov še več, ker je šlo za uresničevanje sklepov Avnoj o sanitarnem zdravstvu tipa povojni pomori. Mislim, da je človeško občutljivo in primerno, da ZZB in Turnšek skupaj z Milanom Kučanom praznujeta tako Ogenjco, kjer je ona sestra vse pobila, kot tudi Dražgoše, kjer so partizani Švabom omogočili, da so se znesli nad prebivalci in jih tudi pobili. Razlogov ne bom navajal, ker bi potem crknil še en mit.

Foto: Wikimedia Commons

Po vojni pa psihiatrija
Takoj po vojni ob osvoboditvi se je najprej zelo razvila psihiatrija. Nekaj za vse tiste, ki so izvajali sanitarno zdravstvo po 700 morilskih lokacijah in so se zapili in malo znoreli. To je bil pač davek na osvoboditev. Slava jim. Psihiatrija pa je tudi omogočila, da smo po potrebi tjakaj humano – namesto na primer v Kočevski Rog – poslali razredne sovražnike komunizma in socializma s človeškim obrazom. Nekatere nam je uspelo ozdraviti antikomunizma z elektrošoki, drugih ne in so psihiatri na povojnih sojenjih pričali o nepoboljšljivosti posameznikov, ki so končali družbenopolitično evtanazirani. Ostalo zdravstvo se je delilo na nadstavbo in bazo. Nadstavbe so bili deležni največji sinovi revolucije, ki so zato imeli svoje bolnišnice in nič čakalnih vrst, baza pa še zdaj stoji v čakalnih vrstah iz leta 1945. Tudi tu so bili temelji ustvarjeni med NOB, saj so po podatkih komandanti in komisarji največkrat zbolevali za sifilisom, tako imenovani kanon futer pa je bil rezerviran za pegavi tifus in driske. Prvi so imeli odlično zdravstveno oskrbo, drugi pa ne, ker je manjkalo kadra in zdravil. Danes ni bistveno drugače, samo bolezni so bolj moderne.

Slovenci in Slovenke imajo prav – oni bi se uprli, če bi zmanjkalo piva ali turških nadaljevank, zaradi zdravstva si nihče ne beli glave. Vsi smo namreč umrljivi. V resnici naša zdravstvena politika temelji na stari socialistični agendi – Zemlja(rič) vse ven potegne.

Vinko Vasle