fbpx

Pismo slovenski javnosti

Dr. Janez Remškar (Foto: STA)

Naša politika ni sposobna rešiti nakopičenih težav v zdravstvu ob staranju, potrebah prebivalstva in vse dražji medicini. Dogovarjanje ministra za zdravje in ljubljanskega župana o tem, kako bomo “uvažali” zdravnike iz bivših republik razpadle Jugoslavije, me je vzpodbudilo k  pisanju.

1.) Nesprejemljivo reševanje
Probleme, ki jih imamo s pomanjkanjem, organizacijo in nagrajevanjem zdravnikov na primarni ravni ter posledično nezainteresiranostjo zdravnikov za to delo pri nas, bosta minister Danijel Bešić Loredan, dr. med., specialist ortopedije, in župan Ljubljane Zoran Janković reševala z “uvozom” zdravnikov iz bivših jugoslovanskih republik? Tako sta sporočila. Ali mislita resno? Ali mislita, da zdravniki z juga ne poznajo naših razmer? Brez korenitih sprememb v načinu dela, zmanjšanju obremenitev ter plačilu, tudi teh zdravnikov ne bo, tisti, ki pa bodo prišli, bodo kaj kmalu zapustili Slovenijo.

To, da se novači zdravnike iz manj razvitih držav, sicer dela cela Evropa, tudi ZDA, a je moralno izprijeno. S tem siromašijo že tako siromašnejše države! A komu je danes to mar? Vsak brezobzirno skrbi le zase.

Ob novačenju zdravnikov iz tujine naletimo še na dodaten problem, na znanje oz. neznanje  slovenskega jezika. Ker so potrebe akutne, popuščamo pri zahtevah po znanju jezika. To pomeni, da bomo imeli težave pri sporazumevanju med zdravniki in pacienti! Pogovor, razumevanje med pacientom in zdravnikom je izjemnega pomena, še posebej v kratkem času, ki ga imajo zdravniki za obravnavo pacientov. Očitno na Ministrstvu za zdravje, da župana tu ne omenjam, menijo, da razumevanje med pacientom in zdravnikom ni pomembno, da je danes ob vse mogoči tehnologiji razgovor manj pomemben del pri obravnavi pacienta. Morda lahko tako razmišlja nekdo, ki je kirurg, a pozor, dobri kirurgi posvečajo veliko časa razgovoru in kliničnemu pregledu pacienta. Res je, da se danes medicina vse bolj zateka k tehnologiji, ki praviloma slika, ocenjuje posamezni organ ali organski sistem, pri tem se pozablja na telo in osebo kot celoto. Medicina postaja brezosebna! Še enkrat. Ne čudim se Jankoviću, preseneča pa me stališče ministra.

2.) Odgovornost zakonodajalca za zmedo v mreži primarne zdravstvene dejavnosti
V 3. členu Zakona o zdravstveni dejavnosti je zapisano, da so izvajalci zdravstvene dejavnosti domače in tuje pravne in fizične osebe, ki so za opravljanje dejavnosti pridobili dovoljenje ministrstva za zdravje Slovenije. Ministrstvo lahko dovoljenja tudi odvzema!

V 4. členu Zakona o zdravstveni dejavnosti je zapisano, da se merila za postavitev mreže (zdravstvene dejavnosti na vseh nivojih) določijo s planom zdravstvenega varstva R Slovenije.

V 5. členu istega zakona je zapisano, da mrežo javne zdravstvene dejavnosti na primarni ravni določa in zagotavlja občina.

Načeloma je jasno. Ampak meril ni. Zato imamo na tem nivoju popolno zmedo. Od župana, njegove sposobnosti lobiranja, njegovih političnih poznanstev, kdo je na oblasti in prijateljstev, je odvisno, ali bo dobil dodatno ambulanto družinske medicine ali ne. Tako nastaja neurejenost v razporeditvi zdravnikov družinske medicine in marsikje slaba dostopnost. Nedopustno!

3). Kakšna je odgovornost ministra in župana glede na trenutno stanje na primarnem nivoju zdravstva
– Sedanjega stanja na primarnem nivoju, ki je katastrofalno in se samo poslabšuje, ni moč pripisati sedanjemu ministru.

– Za stanje v ZD Ljubljana, ob neredu zaradi odsotnosti mreže, je odgovoren župan! Ob tem, da ministrstvo ni naredilo mreže in smo brez meril (kje, kdaj, zakaj postaviti ambulanto), vlada popoln kaos. Od sposobnosti župana in možnosti njegove ponudbe zdravnikom, ne pa zaradi načrtne gradnje mreže osnovnega zdravstva, se širi ali krči mreža ambulant. Prihaja celo do “kraje” zdravnikov z boljšimi ponudbami! Tak način delovanja nekje ljudem prinaša boljšo  dostopnost do zdravnika,  drugje zdravnikov enostavno ni!

4.) Odgovornost politike – dejstva
– EU na enem najpomembnejših notranje-političnih področij, zdravstvu, dovoljuje, da vsaka država zdravstvo ureja po svoje.

– Stanje v Sloveniji se zaradi tega na področju zdravstva v primerjavi z gospodarstvom ni uredilo. V zdravstvu smo ostali ujetniki socializma, enakosti, kolektivne pogodbe, ki ne odraža ne usposobljenosti ne uspešnosti niti  učinkovitosti posameznika. Položaj zdravnika je odvisen le od dolžine njegove delovne dobe. Meritev in analiz opravljenega dela ne delamo. Ob tem smo vsi odlični ali vsaj zelo dobri. Ali res?

– Levo-sredinske koalicije, ki so bile in so na oblasti v samostojni Sloveniji tri četrtine časa, so odgovorne za nastalo stanje v zdravstvu. Zakaj? Zaradi vztrajanja urejevanja zdravstva na star državno planski način, brez pooblastil vodilnim, brez nalaganja odgovornosti posameznikom (kje je odgovornost svetov zdravstvenih zavodov), brez resnega nadzora kakovosti, zaradi stalnega zavračanja sprememb v organizaciji, financiranju in upravljanju velikih sistemov, kot so bolnišnice in zdravstvo v celoti! Pomembno je, da se zdravstvo ne more urediti v enem mandatu, za ureditev potrebujemo konsenz stroke in politike in čas, vsaj desetletje (primer Nizozemske). To je pri nas zaenkrat nemogoče!

–  V našem zdravstvu je prisotna korupcija, v kateri, po mojih izkušnjah, sodeluje najprej politika, nato dobavitelji in kot zadnji zaposleni v zdravstvu.

 – Povsem nesprejemljivo je, da je imel sedanji predsednik vlade kot vodilni na Gen-I (javni sektor), 450.000 bruto letne plače  in še dodatne  nagrade zaradi uspešnega dela.

– Ob tem ima direktor UKC LJ (javni sektor), ki je znanstveni svetnik, profesor na Fakulteti za medicino, ob 8000 zaposlenih, 65 tisoč evrov bruto letne plače in ostaja brez nagrade, ko ima ustanova izgubo, ki praviloma ni posledica vodenja in upravljanja, zaradi česa nagrada direktorju ne pripada.

– V našem najbližjem sosedstvu imamo zgled, kako se ureja zdravstvo (Štajerska v Avstriji). Ne bi bilo odveč, če bi pogledali, kako imata zdravstvo urejeno tudi Francija in Nizozemska. A to naše politike ne zanima, raje najemamo tuje strokovnjake, da za velik denar delajo analize. Z njimi si nato ne pomagamo, kajti pri nas je zdravstvo obremenjeno z levo ideologijo. Ampak zdravstvo ne more biti ne levo ne desno, zdravstvo je lahko le dobro ali slabo za bolnike in zaposlene. In  trenutno je slabo za obe strani!

5.) Specifične težave zdravništva na primarnem nivoju
– Zaposleni v zdravstvu so se naveličali stalnih “gasilskih” posegov, obljub ter zavračanja vsega, kar predlaga stroka. Kot zanimivost naj v zvezi s “stroko” navedem besede premierja Roberta Goloba. Ko je zagovarjal odlaganje Zakona o dolgotrajni oskrbi, je večkrat ponovil, citiram: “to zahteva stroka“. Ko vladi stališče stroke odgovarja, stroko upoštevajo. V nasprotnem primeru, ko za izboljšanje razmer nekaj predlagajo zdravniki, medicinske sestre in vladi to ne ustreza, se naredi gluho in začne s politikantstvom. To se dogaja vrsto let in to je razlog, zakaj zdravstvo razpada! Popolna razglašenost stroke in politike!

– Ne zavedamo se, da je delo družinskega zdravnika, za vsakega od nas najpomembnejšega zdravnika, finančno podcenjeno in časovno, ob vse bolj zahtevnih pacientih, opredeljeno popolnoma neustrezno.

– Da je družinski zdravnik naš prvi kontakt z zdravstvom in ob pomanjkanju časa lahko marsikaj spregleda in zakasni s pravočasno diagnozo nevarne bolezni. Pozabljamo, da je delo družinskega zdravnika izjemno odgovorno, ob čemer večino časa deluje sam, sam s svojim znanjem in vestjo.

– Da je pri nas sprejetih na medicinsko fakulteto velik, lahko rečem prevelik odstotek deklet. Vzrok je v izbirnem procesu, ki temelji na rezultatih uspeha v srednjih šolah, kjer so dekleta bolj pridna. Tako se, glede na kriterije, lahko v večjem številu vpišejo na fakulteto. Tak izbor je neustrezen. Nujno potrebno je ponovno uvesti sprejemne izpite s preverjanjem znanja iz naravoslovnih ved, z dodatnimi testi iz humanističnih ved, morda tako, kot smo to imeli pred 55. leti, s psihološkimi in inteligenčnimi testi!  Samo pridnost za dobrega zdravnika ni dovolj.

– Res je, da se tudi v Evropi, ne samo pri nas, fantje raje odločajo za druge, psihično in tudi fizično manj obremenjujoče poklice, od informatike do tehničnih ved, kjer so praviloma obremenitve manjše in delo manj stresno, predvsem pa brez nočnih dežurstev. Zato zdravstvo v Angliji, tudi Skandinaviji, že dlje časa rešujejo zdravniki iz Vzhoda, Indije, Pakistana itd.

– Med družinskimi zdravniki, pri nas, prevladujejo zdravnice! Nič narobe! Ampak, spet je dejstvo, da pri nas velja še vedno rek (in je dejansko tudi tako): tri vogale v hiši podpira mati, žena. Temu primerno je tudi življenje zdravnic zelo stresno in po mojih podatkih je pričakovana življenjska doba zdravnic, med ženami v Sloveniji, najkrajša. Če se želi temu vsaj delno izogniti, mora mati, žena, zdravnica popuščati ali pri vzgoji otrok ali v profesionalnem smislu. Lahko predpostavljam, da se to žal dogaja na obeh straneh. Seveda so pri tem tudi izjeme. Kljub temu velja opozoriti na dejstvo, da se pri nas defenzivna medicina, nepremišljene, nepotrebne preiskave, vse bolj širi! Zakaj?

6.) Dodatna težava za rešitve v mandatu te vlade
– Sedanji minister, v nobenem okolju ne v tujini, ne pri nas, ne glede na razmere pri nas, ni našel obstanka.

– Sedanji minister se je v času hude covid krize zaprl v prostore »svojega« ortopedskega oddelka in nasprotoval uporabi oddelka za potrebe življenjsko ogroženih bolnikov, okuženih s covid-19, kaže na njegov značaj.

– Sedanji minister je grozil formalno podrejenim (zdravnikom, predstavnikom FIDES-a), kar je povsem zavrženo za ministra in povsem v nasprotju s pravili vodenja na takem nivoju.

– Izgovor o čustvenosti, primorskem temperamentu ministra, ki naj bi bil uravnovešen, razmišljujoč, strpen, ni in ne more biti izgovor za državnega funkcionarja na najvišjem nivoju. Ob seznanitvi javnosti z njegovim ravnanjem, bi moral takoj odstopiti ali pa bi ga moral odpoklicati predsednik vlade.

– Razmere v zdravstvu so vse bolj napete; zaradi nezadovoljstva pacientov in nezadovoljstva zaposlenih. Problemov ne rešujemo, se le kopičijo! V takih razmerah človek, ki reagira vehementno, čustveno, ne sodi na čelo zahtevnega resorja.

PS.: Upam si vprašati “uravnotežene” novinarje na RTV SLO, kaj bi pisali, govorili, če bi to naredil minister vlade Janeza Janše. Kaj bi šele rekel Marcel Štefančič?

Rešitve:

– Takojšen odstop ministra, ki razmišlja kot kirurg, da bo z rezi reševal 30 let nakopičenih težav.

– Na mesto ministra postaviti mirnega, premišljenega zdravnika, zdravnika z izkušnjami v vodenju velikega zdravstvenega sistema, zdravnika z vsaj osnovnim znanjem v ekonomiki ter v ravnanju z ljudmi (vzor Kanada), zdravnika, sposobnega mirnega in ne “kirurškega” komuniciranja, in ne kakega “strokovnjaka” tipa Aleš Šebeder z izkušnjami iz Semenarne.

– Pritegniti tudi k delu na ministrstvo za zdravje ljudi iz stroke z izkušnjami v ekonomiki, financiranju, upravljanju.

– Izdelava strategije za izhod iz krize na osnovi dosedanjih napak, tako na strokovni kot politični strani, na področju zakonodaje, financiranja in upravljanja ter poiskati rešitve, podobne tistim v Avstriji, Franciji in Nizozemski.

– V zakonodajo jasno zapisati pooblastila in odgovornost vseh v vodstvenih strukturah, tudi svetov zdravstvenih zavodov (to je zapisano v akreditacijah, a se ne upošteva).

– Zaveza vseh političnih strank za konstruktivno sodelovanje, brez ideoloških predznakov v procesu reševanja zdravstva, z jasno opredelitvijo o pomenu javnega zdravstva, za kar potrebujemo čas in ne en mandat.

Vso srečo, zaradi pacientov in zaposlenih!

Janez Remškar