Prosti trg pri Lepi žogi ali zakaj je najbolje, da Slovenija doživi kolaps

Odgovorni urednik Jože Biščak.

Kdor je že kdaj zbiral sličice nogometašev ob evropskem ali svetovnem nogometnem prvenstvu in iskal manjkajoče pred lokalom Lepa žoga pod dvorano Tivoli v Ljubljani, da bi lahko napolnil svoj album, se je srečal s trgom. Pravzaprav je lahko opazoval, kako deluje prosti trg v svoji najčistejši obliki. In to zelo uspešno.

Večinoma menjava poteka sličica za sličico, vsi so hkrati, če poenostavim, in prodajalci in kupci. Toda nekatere sličice so redke oziroma ti jih manjka samo še nekaj, da zapolniš album, zato imajo zate večjo vrednost. “Prodajalcu” ponudiš v zameno tudi deset ali dvajset sličic, da bi prišel do manjkajoče. “Prodajalec” ponudbo sprejme ali jo zavrne, če med temi, ki mu jih ponujaš, ni tiste, ki jo on išče. In obratno. Bistveno je, da v to menjavo vsi vstopajo prostovoljno, “ceno” posamezne sličice pa določa “nevidna roka trga”, se pravi ponudba in povpraševanje. Če je neka sličica zelo iskana, je lahko “vredna” več drugih sličic.

Oglejte si še: Slepa ulica v Depali vasi

Spomnim se, da mi je na zadnjem evropskem nogometnem prvenstvu manjkala zgolj ena sličica, da zapolnim album. Zanjo sem bil pripravljen dati vseh 150 sličic, ki sem jih imel za menjavo. Na koncu se je izšlo tako, da sem jo po dolgotrajnem iskanju le našel in tistemu, ki mi jo je dal, “odštel” 25 svojih. Ali sem “plačal” predrago? Ne. V tistem trenutku je bila manjkajoča sličica zame toliko vredna in jaz sem bil zadovoljen. Zadovoljen je bil tudi tisti, ki mi jo je “prodal”, kajti če ne bi ocenil, da je ta posel zanj ugoden, bi zahteval več ali pa mi jo sploh ne bi prodal.

Če bi prišel nekdo v imenu države, bi uničil trg
Bistveno pri tej zgodbi je naslednje. Vsi, ki pridejo pred lokal Lepa žoga, pridejo prostovoljno, vsak s seboj prinese svojo lastnino (sličice) in z njo trguje. Nihče nikogar ne sili, kaj mora s to lastnino narediti, nihče ne določa cene, koliko je vredna ena sličica. Vse to opravi nevidna roka trga. In na koncu so vsi zadovoljni. Nekateri bolj, drugi manj, na tem trgu ni nikakršne regulacije. Zdaj pa pomislite, kaj bi se zgodilo, če bi tja v imenu države prišel nekdo, ki bi predpisal pogoje menjave sličice. Denimo, da je dovoljena menjava ena sličica za eno sličico, vse, kar je več, je nedovoljeno oderuštvo. In ko vse zbereš, moraš sličice, ki so ti ostale, dati “temu nekomu”, da jih bo po svoji presoji delil drugim.

Večina pred lokal sploh ne bi nikoli več prišla, ampak bi menjava potekala drugje. Trg sličic, na katerega so vsi stopali prostovoljno, vrednost sličice pa sta določala ponudba in povpraševanje, bi postal neprožen, večina bi bila nezadovoljna, saj ne bi zadovoljila svojih potreb v skladu s svojimi željami, čeprav bi jih lahko. Povedano drugače: ta nekdo, ki bi prišel v imenu države, bi uničil trg.

Trg z raznoraznimi regulacijami uničuje tudi slovenska država. Skoraj ni dneva, ko ne bi postavljala novih omejitev. In to traja že dolgih sedem desetletij, saj Slovenija – kljub osamosvojitvi in formalni odpravi enopartijskega socialističnega sistema – ni nikoli zares sprejela tržnega gospodarstva. Preveč časa je bilo zapravljeno za lažne obljube, da bo močna država prinesla blaginjo vsem, a jo je v resnici samo eliti, drobtinice pa tistim, ki tej socialistični eliti držijo štango in jim danes pravimo tudi paraziti v državnih jaslih. TEŠ 6, maketa za drugi tir, kolaps v zdravstvu, nove dajatve in še kaj – vse to je logična posledica politike, ki je namenjena zgolj polnjenju trebuhov izbranih, medtem ko je ljudstvo popolnoma nepomembno.

Državni denar ne obstaja, je le denar neto davkoplačevalcev
So nekateri pozitivni premiki, za kar ni zaslužna politika, ampak pridni in ambiciozni posamezniki z družinskimi podjetji (denimo Akrapovič ali Boscarol), a še za te kaže, da nam kmalu utegnejo pobegniti iz države, saj kdorkoli vsaj malo izstopa, se kmalu znajde na tarči tistih, ki si domišljajo, da so tako modri, da lahko določajo, koliko lahko nekdo zasluži. Saj veste, Slovenci marsikomu marsikaj odpustimo, da pa je nekdo uspešnejši in bogatejši od nas – tega ne samo, da ne prenesemo, ampak tega ne smemo dovoliti, politika pa mu mora brez sramu pobrati “odvečen” denar. Ker ga zagotovo ni zaslužil pošteno, mar ne? In to govorijo tisti, ki so sposobni edino tega, da z davkoplačevalskim denarjem ustanovijo neko državno agencijo, v njej zaposlijo sorodnika strankarskega kolega (in obratno) ali popolne debile, ki “dobrotniku” obljubijo glas in glasove svoje družine (in širšega sorodstva) na naslednjih volitvah. A še za to mora imeti pred glasovalno skrinjico plonkcegelc, da le ne bi svojih možganov preveč obremenjeval. Možgani morajo namreč biti povsem sveži za domislice, kako zasebnikom vzeti še več denarja oziroma kako jim še bolj zagreniti življenje.

Vse to je posledica dejstva, da levičarji skupaj z birokrati ne razumejo (ali pa nočejo razumeti), da ne obstaja javni denar. Državnega denarja preprosto ni, kot ni ničesar brezplačnega. Vse, kar imajo državni birokrati, in vse, kar država daje in zagotavlja (od šolstva in zdravstva do cest), je denar neto davkoplačevalcev. Ta denar je odvisen izključno od gospodarstva: bolj je to svobodno in manj je omejitev, boljše mu gre, več ga dobi država. Podobno kot na prostem trgu pri Lepi žogi. Tja bi morali za državne uradnike in politike organizirati ekskurzije. Ali pa da Slovenija ob naslednji krizi doživi kolaps in se tako očisti gnilobe.

Jože Biščak