Vstopili smo v leto pomembnih obletnic iz obdobja ”slovenske pomladi”, ki so razlogi za spominjanje, razmislek, skrb, potrjevanje starih zavez in ustvarjanje svežih vizij za prihodnost. V petek, 11. januarja, smo se poklonili spominu dr. Jožeta Pučnika, očeta slovenske države, obenem pa si velja priklicati v spomin ustanovitev Slovenske demokratične zveze – ene od lastovk slovenske demokratične pomladi izpred tridesetih let. Kar težko je verjeti, da mineva že trideset let od tistih prelomnih časov, ko smo Slovenke in Slovenci vedno znova ugotavljali, kako sosedje v t. i. kapitalizmu na drugi strani meje živijo mnogo bolje od nas, ki smo se ponižani drenjali v vrstah za prestop meje, plačevali takse in bili deležni še hujšega ponižanja v obliki nesramnih vprašanj jugoslovanskih carinikov ob vrnitvi v ”socialistični raj”. Represija v državi se je krepila. Ljudje so vedno težje sprejemali ”dobrobiti” t. i. države po meri človeka, ki ni bila sposobna in zmožna rešiti nakopičenih gospodarskih, socialnih in nacionalnih problemov. Tudi druge države za železno zaveso na čelu s Sovjetsko zvezo so pokale po šivih. Kljub močni državni represiji pa je v vseh državah sovjetskega bloka že vel veter sprememb. Zdelo se je, da so prelomi nezadržni. Na slovenskem političnem polju so aretacija, proces proti četverici in delovanje Odbora za varstvo človekovih pravic zbudili in okrepili slovensko civilno družbo, ki je nezadržno vzcvetela v drugi polovici osemdesetih let. Leta 1988 je bila ustanovljena Kmečka zveza kot stanovska organizacija. Leto 1989 je prineslo prve politične lastovke, ki so kljub prepovedi ustanavljanja strank orale ledino in razbijale mit o partiji in njenih transmisijskih organizacijah (Socialistični zvezi delovnega ljudstva, mladinski, sindikalni, borčevski organizaciji) kot edino poklicanih zastopnicah ljudstva.
Slovenska demokratična zveza je bila ustanovljena leto dni po nastopu skupine mladih, bolj znanih pod imenom Janševa skupina, ki je oblikovala program zveze slovenskih mladinskih organizacij in gibanj. Pokojni novinar Borut Meško je januarja 1989 v reviji Mladina zapisal, da sta v tej luči poznejša usoda tega programa in bistvo procesa proti četverici jasna. Udarni pesti jugoslovanske oblasti, Kontraobveščevalna služba JLA (KOS) in tajna politična policija (SDV), sta na zelo nedvoumen način pokazali, kje se konča “demokratizacija” in začne “kontrarevolucija”. A ideje o povezavi slovenskih razumnikov so se kljub pritiskom in grožnjam z represijo predvsem v vrstah humanistične inteligence rojevale še naprej. Konkretno so izšle iz pobude, dane na 1. zboru slovenskih kulturnih delavcev 2. junija 1988, kjer so slovenski intelektualci razpravljali o Slovencih, Jugoslaviji in slovenski kulturi. Predlog je naletel na ugoden odziv v Društvu slovenskih pisateljev, Slovenski matici in Društvu izdajateljev Revije 2000. Ustanovljen je bil iniciativni odbor, ki so ga sestavljali predlagatelji nove zveze in predstavniki SZDL.
Oktobra 1988 so bile sprejete programske teze bodoče zveze, ki so bile sredi novembra 1988 predstavljene na 2. sklicu Zbora slovenskih kulturnih delavcev. Nekateri slovenski razumniki, med njimi zlasti filozof Ivo Urbančič, so nasprotovali ideji, da bi bila nova zveza zgolj debatni krožek, saj so bili prepričani, da bi morala prerasti v neodvisno politično organizacijo brez patronata SZDL. To stališče so navzoči na 2. sklicu navdušeno podprli. Sledila sta dva meseca formalnih pogovorov s SZDL, izven njih pa je v prostorih Društva slovenskih pisateljev s podporo predsednika Rudija Šelige samostojno nastajala organizacijska struktura SDZ. Pod vodstvom enega od urednikov Nove revije Dimitrija Rupla je iniciativni odbor 15. decembra 1988 objavil programska izhodišča SDZ. Med glavnimi cilji SDZ je bila vzpostavitev parlamentarne strankarske demokracije. Priprave na ustanovni kongres SDZ so bile zelo burne in polne nasprotujočih si mnenj pa tudi neprijetnih doživetij. Krepitev civilne družbe in ustanavljanje političnih organizacij izven nadzora obstoječih totalitarnih struktur sta oblast močno skrbela. Zato je vklopila vse možne instrumente, od medijev do službe državne varnosti, ki so s polno paro – tako ali drugače – poskušali vplivati na potek dogodkov in preprečiti neizbežno.
SDZ predstavlja pomembno poglavje v veličastnem procesu demokratizacije in ustvarjanja samostojne slovenske države
11. januar 1989 je bil mrzel dan. Posebna komisija slovenske skupščine je ves dan razpravljala o okoliščinah priprav na sodni proces proti četverici pred vojaškim sodiščem v Ljubljani. Velika dvorana Cankarjevega doma na drugi strani tedanjega Trga revolucije nasproti skupščine se je pozno popoldne napolnila z ljudmi vseh generacij. Udeleženci ustanovnega zborovanja SDZ so zasedli več kot 1.400 sedežev v dvorani, ljudje pa so sedeli tudi po tleh. Tisti, ki niso uspeli priti v dvorano, so dogajanje v njej spremljali na monitorjih v preddverju Cankarjevega doma. V programski izjavi SDZ je pogumno zapisano, da kriza jugoslovanske družbe izvira iz nesposobnosti prilagajanja enopartijskega sistema spremembam. Poudarjena je bila nujnost vpeljave demokracije in političnega pluralizma ter uresničitve zgodovinskih teženj slovenskega naroda po politični samostojnosti in lastni suvereni državi. Slovenski narod naj bi samostojno odločal o svojih povezavah z drugimi južnoslovanskimi narodi pa tudi o svojem vključevanju v prenovljeno Evropo. Vsi govorniki so poudarjali potrebo po spremembah, spoštovanju človekovih pravic, uvedbi demokracije in svobodnih volitev, nujnosti sprejetja slovenskega narodnega programa in nove ustave, ki bo zagotovila večjo suverenost slovenskega naroda. Janez Janša, Ivan Oman, Veno Taufer, Alojz Križman, Hubert Požarnik, Tomaž Pisanski, Boštjan M. Zupančič in Samo Resnik so postali člani izvršnega odbora SDZ, Dimitrij Rupel pa njen predsednik.
Navdušenje nad ustanovitvijo demokratičnega gibanja po dolgih desetletjih totalitarnega zatiranja svobodnega združevanja je skalilo zavedanje o nadvse neprijaznem, pravzaprav sovražnem okolju, v katerem je bila porojena SDZ. Odzivi na ustanovitev SDZ so bili večinoma burni in izrazito nenaklonjeni, še zlasti v jugoslovanskem prostoru. Predvsem člani borčevske organizacije, ki so igrali vlogo dežurnih čuvajev obstoječe ureditve, so se odzvali žolčno in ostro nasprotovali vsakršnemu ustanavljanju strank in t. i. razbijanju jugoslovanske federacije. Jugoslovanski mediji so Slovenijo postavljali na zatožno klop, saj naj bi bila kriva za krizo v Jugoslaviji. Člani SDZ, pa tudi vseh novo nastajajočih gibanj in strank, so se soočili z organizacijskimi, komunikacijskimi in tehničnimi težavami, z odsotnostjo profesionalcev za delo in s plačevanjem iz svojih žepov, pa tudi s sovražnimi odmevi v medijih. Posebno poglavje so zgodbe o plačancih, poslanih v novo nastajajoče demokratične politične platforme. V zadnjih letih dobivajo svoje prepoznavne obraze. Kljub tovrstnim poskusom razbijanja slovenske pomladi pa SDZ predstavlja pomembno poglavje v veličastnem procesu demokratizacije in ustvarjanja samostojne slovenske države.
dr. Andreja Valič Zver