Stranka Levica kot razlog za katarzo slovenskega naroda

Mitja Iršič (Foto: osebni arhiv)

Beseda katarza ima dva pomena. Prvi je literarni in pomeni moralno sprostitev ob umetniškem delu – slovenska avantgardna levica to obliko sprostitve po navadi doživi le, ko kdo oskruni simbole kapitalistične države, ki jo tako sovražijo, in ko kakšna trpeča umetnica podoji psa in simbolno prikaže vse svoje flori in favni prijazne vrline. Drugi pomen označuje moralno sprostitev zaradi obvladanja negativnih nagnjenj in čustev. Se pravi, nekakšen moralni ventil, ki se sprosti, ko se soočimo z nekim nagnjenjem, ki se ga prej leta nismo mogli znebiti, včasih si ga tudi nismo znali sami pri sebi priznati  – potem pa smo se končno spopadli z njim, ga premagali in tako doživeli moralno katarzo, po kateri bomo boljši ljudje.

Zapisal sem, da bo sprejem Levice – koalicijski ali neuradno partnerski –  v novo vlado pomenil razkroj slovenske družbe, za kakršno smo se borili leta 1991. Še zmeraj verjamem v to. A olajšan hkrati začenjam opažati, da bo – poleg neizogibnega padca mednarodnega ugleda in ezoterične koalicijske pogodbe – visokopolitično bratenje z aktivističnimi butlsocialisti prineslo še nekaj pozitivnega. Opažam namreč, da se nekaj prebuja v slovenskem narodu. Opažam, da bomo doživeli svojo čisto pravo nacionalno katarzo. Neomarksisti bodo naš prevodnik, naša luč v učiteljevem oknu, naš agent, ki nas bo prisilil, da začnemo razmišljati o tem, kaj smo kot narod postali. Do zdaj smo se preveč korak za korakom zanašali na medije, da nam slikajo resničnost. V državi, kjer so mediji kupljeni kolaboratorji globoke države, so bili rezultati predvidljivi. Najprej je postala družbeno sprejemljiva radikalizacija socialnih demokratov pod Lukšičem. Berlusconizacija politike z Jankovićem in nato Bratuškovo. Leta 2014 smo z medijskim kondicioniranjem sprejeli nastavljeno – navidez ugledno – lutko za predsednika vlade, in povsem nevtralizirana je bila jeza ob tem, da mu vlado od zadaj vodijo socialni demokrati in nanje obešeni lobiji. Nato je postala normalna rusizacija zunanje politike pod Erjavcem. Očitno so strici razmišljali, da je le nebo meja, naivnost slovenskega naroda pa neomejena. A mislim, da so se tokrat ušteli.

Da smo sploh prišli do praga sprejemljivosti, je neverjetno in neposreden dokaz ugrabljene države. Ljudje zelo radi omenjajo ZDA kot šolski primer pristranskega poročanja – po navadi s strani levih medijev proti republikancem in predvsem proti Donaldu Trumpu. A tudi tam se meje sprejemljivosti potegnejo neskončno prej kot pri nas – njihovi mediji očitno rišejo zelo zmerno mejo anarholevičarske sprejemljivosti (če bi jo naši, bi mejo potegnili nekje na začetku tisočletja, ko se je leva politika v podrnovškovih časih spremenila v institucionaliziran mafijski kartel.)

Ko se vzhajajoča zvezda ameriških socialistov osramoti in hitro ugasne
Kako potegnejo mejo čez lužo? Zadnjič sem omenil Alexandrio Ocasio-Cortez, novo vzhajajočo zvezdo ameriškega “demokratičnega socializma”. Nekaj časa so se vodilni liberalni ameriški mediji kar tepli, kdo bo naredil intervju z njo. Nekateri so jo začeli proglašati za novo zvezdo demokratske stranke. Drugi celo za prvo predsednico ZDA (te so povzeli tudi pripravniki, ki pišejo članke na Pro Plusovem portalu 24ur). Izredno privlačna je bila njena zgodba o revolucionarki iz revnega Bronxa, ki bo retoriko boja delavcev proti industrialcem prenesla na svetovni parket (kasneje se je izkazalo, da nikoli ni živela v Bronxu in da kot njen vzornik Karl Marx izvira iz dokaj premožne družine, a to je že druga zgodba). Punca je socialnih transferjev lačnim Newyorčanom predavala o univerzalnem temeljnem dohodku, pravici do stanovanja, federalni pravici do zaposlitve, pravici do brezplačnega zdravstva in šolstva, ukinitvi obmejne policije z Mehiko, tisoč in en okus egalitarnega pravičništva torej … Na prvo žogo je delovalo. Premagala je bolj konvencionalnega demokratskega kandidata Josepha Crowleyja in kmalu bo imela možnost, da se za spodnji dom ameriškega kongresa spopade z republikanskim kandidatom. In nato sta se z Luko Mescem z roko v roki podala proti škrlatnemu nebu sredi sončnega zahoda in živela srečno do konca svojih dni? Na žalost ne.

28-letna demokratična kandidatka za kongres Alexandria Ocasio-Cortez, sicer članica Demokratičnih socialistov Amerike (Vir: Twitter)

Kar se je zgodilo z Ocasio-Cortezovo, krvavo manjka slovenski sceni. Da dekle jezdi val populizma, ki ga je ustvaril Bernie Sanders, in da je v resnici njen svetovni nazor razen oklepanja le-tega na dokaj trhlih temeljih, se je nakazovalo že odkar je bila izvoljena na demokratskih predvolitvah. Do usodnega intervjuja v pogovorni oddaji Firing Line, ko so se sumi republikancev (in roko na srce, zmernih demokratov) potrdili. Tam je bleknila znan anarholevičarski kretenizem, ki ga pogosto nekaznovanega slišimo tudi iz klopi slovenskega državnega zbora – da je Izrael “okupator” Palestine. Ko jo je voditeljica povprašala, kaj natančno misli s tem terminom, se je njen svet porušil. Začela se je zapletati in govoriti o izraelskih naselbinah in o tem, kako imajo Palestinci težave pri dostopu do svojih domov. Voditeljica je zavohala kri, videla, da je dekle povsem nevedno o bližnjevzhodnih zadevah in jo vzpodbudila, naj svoje videnje razmer še malce bolje obrazloži. Alexandria se je končno vdala in povedala, da ni ravno strokovnjakinja v geopolitičnih vprašanjih. En sam intervju je bil dovolj, da so se od nje začeli oddaljevati tudi etablirani demokrati, ki se kljub levi usmerjenosti ne želijo premakniti tako zelo radikalno levo, kot bi to rada mlada Alexandria. Kar naenkrat so – tudi s strani levih medijev – začeli leteti vedno novi prikazi, kako zeleno in nepripravljeno je dekle za visoko politiko. V intervjuju za PBS je trdila, da je visoka zaposlenost v državi posledica tega, da VSI ljudje hkrati opravljajo dve službi in delajo 80 ur na teden, da bi prehranili svoje družine – pač v skladu z njenim razrednobojnim dojemanjem sveta, kot si ga je naslikala v glavi. Uradno nevtralen, dejansko pa levičarski portal Politifact je takoj izpostavil njeno laž in z natančnimi podatki konkludentno pokazal, da sta za visoko zaposlenost kriva predvsem visoka ekonomska rast in zaupanje v ekonomijo. Le 6 milijonov Američanov opravlja dve službi naenkrat, 148 milijonov pa le eno. Le 350 tisoč od 150 milijonov (manj kot pol odstotka) jih dela 80 ur na teden, povprečje pa je 34,5 ure. Vsi podatki, ki so jih uporabili za diskreditacijo politične izjave, so bili javno (in v informacijski dobi zlahka) dosegljivi. Niso je hoteli zašiti – le svojo nalogo so opravili. Podobno metodologijo kot Politifact je na slovenski sceni med volilnimi soočenji uporabil POP TV, a veliko bolj trivialno in impotentno (preverjali so le “v živo”, med samo oddajo, in se posledično zaradi pomanjkanja časa zapičili v nepomembnosti, kjer je bil na tnalu predvsem Janez Janša).

Od nedavnega znotraj leve demokratske stranke potekajo napori, kako se svoje “vzhajajoče zvezde” elegantno znebiti, preden jih bo zaradi nje bolela glava, ko se bo z “demokratičnim socializmom” sramotila na kakšnem bolj izpostavljenem odru. Tako hitro to gre v normalni državi.

Bodo novinarji upali vprašati socialistične kruhoborce po zdravi pameti?
Zdaj pa si predstavljajte naslednjo sliko. S pogajanj o sestavi vlade iz sobe pride skupina zaspanih predstavnikov ljudstva (in dva, ki ju ljudstvo sploh ni izbralo). Prvi – akademski podpovprečnež in začetniški politik – v svoji tipični dolgočasni birokratski maniri pove, da so koalicijsko pogodbo s skrajno levico skoraj uskladili. V podrobnosti se ne spušča – prav tako ga nihče ne vpraša, od kod mu takšne čarobne sposobnosti za politični salto mortale, da se je še pred tednom dni skoraj do konca izpogajal s klasično desno stranko, danes pa že maha z zastavo mednarodne internacionale. Nato se izza vrat pokaže bivši predsednik vlade, rekorder v nizki podpori svoje propadle vlade, neposredno odgovoren za kolaps zdravstvenega sistema, kot pravnik skozi mandat večkrat poklicno osramočen. Optimističen o skorajšnjem dogovoru s skrajno levico, s katero se sam sploh ni hotel pogovarjati, ko je sestavljal koalicijo leta 2014. Sledi mu predstavnik stranke, ki se je nekje leta 2011 nehala truditi pretvarjati, da je demokratska socialna stranka in se prepustila vsem retoričnim ekscesom svoje krvave zgodovine. Njen predsednik pove, da je naklonjen koalicijskim zahtevam skrajne levice. Kako ne bi bil, saj je tudi njegova stranka že lep čas skrajna levica. Nato sledita še oba luzerja volitev, katerima so volivci rekli ne, pa bi vseeno na vsak način rada bila zraven, saj bi bil boj z mladimi, pametnejšimi, ambicioznejšimi na zavodu za zaposlovanje lahko trd. Prvi, demagog privilegiranih jugo-upokojencev, ki navadnim smrtnikom že skoraj desetletje obljublja 1.000 evrov pokojnine, pove, da je potrebno narediti vse, da se ustoliči premier z 11 odstotki glasov, saj želi relativni zmagovalec volitev razprodati državna podjetja. Najbolj pomembno mu je, da se v pogodbo zapišejo obljube o povišanju pokojnin, za kar se zavezuje tudi skrajna levica (a ne opredeli natančno, ali je cilj zopet 1.000 evrov ali pa morda še kaj bolj ambicioznega). Sledi mu še ženska, ki se je na mednarodnem odru tako temeljito osramotila, da je njenega poloma pred 4 leti ni mogla rešiti niti globoka država in so jo takrat državljani plebiscitno enotno popljuvali. Zdaj, 4 leta pozneje, ko so že vsi pozabili, kako smešno izzveni njena praznost v razviti Evropi, je kot glavna borka za pravice upokojencev zopet nazaj in malce obuja spomine na čas, ko je “rešila” državo trojke tako, da se je zadolžila pri neznanih investitorjih, ter pristavi,  da je morda zdaj čas, da začne državo znova reševati v navezi s skrajno levico. Na koncu se iz etra prikaže vodja skrajne levice, v zmagoslavnem zanosu zamišljenega, večno študirajočega mladeniča – ki očitno še sam ne more verjeti, da se “resni” politiki pogovarjajo z njim. Zbranim novinarjem – ki ga iz nekega čudnega razloga prav tako jemljejo za legitimnega politika – izpostavi, da koalicijskemu dokumentu peterice manjka prihodkovna stran;  ključno se mu zdi, da v državi, ki ji kronično primanjkuje tujih investicij, zvišamo davek na dobiček ter prispevke delodajalcev za pokojninsko in invalidsko zavarovanje (saj so že zdaj prav lepo zmogli plačevati enega najvišjih davkov na delo, zdaj v konjunkturi pa je prav, da dajo še kak evro zraven). Centralni del njegovega načrta je zvišanje plač najrevnejšim in boj z neenakostjo – kljub temu, da smo ena najbolj egalitarnih družb na svetu, boj še ni končan, dokler vsi kolektivno ne zaslužimo do +/- 50 evrov enakega osebnega dohodka. Novinarji vprašujejo nepomembnosti. Bo koalicija? Do kdaj se boste dogovorili? Ste že začeli kadrovske pogovore? Ste utrujeni?

Predstavljajte si takšno situacijo v ZDA. Skupino socialističnih kruhoborcev (nekateri med njimi hlinijo delno prostotržno naravnanost), ki je prišla povedat, da bo vlada (ki je skoraj 80 odstotkov volilnega telesa ne podpira) nadaljevala v približno isti kadrovski zasedbi kot do zdaj, le da jo bo vodil še bolj prazen človek od prejšnjega, ob dodatku skrajne levice. Bi tam tudi letela vprašanja v smislu, “Je koalicija možna?” in “Koliko dni še potrebujete za pogovore?” Se vam ne zdi, da bi v državi z zdravo medijsko pluralnostjo bili tudi tisti mediji, ki navijajo za takšno koalicijo, prisiljeni vprašati neprijetna vprašanja v smislu, “Zakaj skrajna levica namesto zmerna desnica?”, “Zakaj ista sestava kot že 4 leta prej, če pa ste skoraj v vseh zadevah povsem pogoreli, ljudstvo pa je na volitvah odločno povedalo, da si želi spremembe?”

Rdeči peterček so ustvarili mediji
Ljudje, ki so hodili iz tiste sobe, so režimskim medijem dali nešteto možnosti, da jih osramotijo in jim v glavo potisnejo grafe, ki odločno razbijajo njihove mite. Najbolj žalostno je bilo, da so skozi celotno predvolilno soočenje mesečnega skrajnega levičarja po riti le uspešni podjetniki, ki so se pojavili na enem od soočenj. Drugače bi lahko Darji Zgonc in Igorju E. Bergantu razlagal, da je zemlja ploščata, na robu pa nesrečne mornarje čakajo rdeči zmaji, ki bruhajo ogenj, onadva pa bi le razumevajoče kimala in postavila podvprašanje, če je nevarno plavati blizu roba in kako bi poskrbeli za varnost, da ne bi kakšna ladja padla dol, preden doseže Luko Koper.

Mediji so v lasti globoke države. Mediji so ustvarili rdeči peterček, 4 leta prej pa še skrajne levičarje. Tudi danes so oni tisti, ki politično daljico prerazporejajo na tak način, da bo slovenska realnost veliko bolj latinskoameriška kot pa evropska – skrajna levica je postala levica (ki je skrajna le v “boju za reveže” prosto po Jožetu P. Damjanu), levica je postala sredina, desna sredina pa (odvisno od priložnosti in teme) skrajna, z nacifašizmom koketirajoča desnica ali pa vsaj skrajna zagovornica neoliberalizma (oboje je v dometu slovenske resničnosti skoraj podobno hud greh). Ravno te dni v medijih spremljamo izredno koreografirano in impresivno profesionalno izvedeno legitimiranje skrajne levice kot nove “socialne demokracije”.

Foto: STA

Ampak dogaja se nekaj, česar – priznam – nisem predvidel. Ljudje se očitno upirajo predvidenemu scenariju globoke države. Preberite si nekaj komentarjev pod članki o sestavljanju koalicije na portalih nacionalne televizije, POP TV, Delo … Komentatorji so tam po navadi rdeči kot pesa, zdaj pa jih je, presenetljivo, kar veliko število odločno proti Šarčevi posiljeni koaliciji s stranko Socialni Transferji Slovenije, pardon, s stranko Levica. Kar nekaj jih je, na teh krvavordečih portalih, ki celo na pomoč kličejo Janeza Janšo, kot nek dobro poznani zaliv normalnosti, ki smo ga vsi tako dolgo jemali za samoumevnega, dokler niso strici začeli zadnjega kroga političnega ludizma. Čas je že bil – in upam, da bo takšno vzdušje v državi vztrajalo vsaj še v času, ko se bo formirala morebitna v grehu levičarske demagogije spočeta vlada.

Če se družba zdrami, stricem ne bo pomagal noben prirejen politbarometer
V ZDA so že od spočetja cepljeni proti virusu socializma, zato tam mediji nimajo nobenih inhibicij napadati vse zablode etatistične miselnosti. Tam so mediji demokratsko stranko lastnoročno prisilili, da se znebi norega Bernieja Sandersa na demokratskih volitvah, ko se je večkrat osramotil z nepoznavanjem problematike zdravstvene nege in ko je skandinavske laisses-faire kapitalistične države proglašal za socialistične. V Sloveniji nimamo takšne varnostne mreže.  Še več, mediji so aktivni sovražniki resnice in proizvajalci (ne poročevalci) javnega mnenja. Živimo v državi, v kateri voditelju oddaje na nacionalni televiziji grozijo reformirani komunisti v državnem zboru in s pritiskom na vodilne zahtevajo njegov odstop, potem, ko si je drznil objaviti intervju z zgodovinarjem, ki si upa povedati (mednarodno nič kaj kontroverzno) dejstvo, da je bila komunistična revolucija slabo preoblečen fašistični državni udar, rop premoženja in ugrabitev slovenstva. V takšni  državi si morajo državljani pomagati sami. Kaže, da si bomo – in da bo koalicija z Levico zadnji korak, preden se nam kolektivno “utrga”.

Očitno tudi socialistično navdahnjeni Slovenci dosegajo nek plato, kjer počasi že dojemajo, da se nekdo dela norca iz njih. Še socialist doume, da je nekaj narobe, ko se na koalicijska pogajanja na kolesu pripelje večni študent in celemu krogu umetno ustvarjenih, boleče praznih krtov globoke države začne razlagati, da je za državo najbolje, če se proračuna loti predvsem na “prihodkovni” strani, s podobnimi ukrepi, kot jih je nekdaj daleč čez lužo uvedel polkovnik Chavez – ukrepi, zaradi katerih se danes v tisti daljni socialistični utopiji vrstijo debate, ali je moralno zaklati in pojesti domačega ljubljenčka, če je lakota prehuda. Ja, so stvari, kjer tudi slovenski socialist potegne črto. Morda je kolektivni narodni spomin na neke druge socialistične kofetkarje, ki so kot sovjetski podtaknjenci prišli sem polnih ust egalitarnosti in antikapitalistične retorike – nato pa poskrbeli za 46 let zloma podjetniške odličnosti in umiranja na obroke – še dovolj živ, da se družba zdrami. Če pa se to res zgodi, potem stricem ne bo pomagal noben prirejen politbarometer več. Očiščenje je pred vrati.

Mitja Iršič