fbpx

Svoboda in laž ne gresta skupaj

Ddr. Anton Stres (Foto: STA)

V različnih zbirkah Konfucijevih (551–479 pr. Kr.) izrekov se skoraj redno najde tudi naslednji: “Ko besede izgubijo svoj pomen, izgubijo ljudje svobodo.” V besedilih, ki veljajo za bolj ali manj pristna izročila velikega kitajskega modreca, mi tega stavka ni uspelo najti. Pač pa je v njegovih Pogovorih zahteva po natančnem izražanju. “Ako pojmi niso v redu, govorica ni skladna. Če govor ni skladen, ni moč dovršiti dejanj. Če dejanj ni moč dovršiti, tedaj ni razcveta ne v nraveh ne v umetnosti. Ako ni razcveta nravi in umetnosti, tedaj kazni ne zadenejo več človeka. Ako pa kazni ne zadenejo več, tedaj ljudje ne vedo, kam bi z rokami, nogami. Zato je plemenitnika skrb, da najde pojmom ustrezne besede, da najde besedam ustrezna dejanja. Plemenitnik glede besed ne dopušča nobene vnemarnosti, to je vse” (13. pogl.) Ob tem se lahko vprašamo, koliko je v našem političnem razredu “plemenitnikov”.

Sicer pa ni treba za to modrost potovati daleč na Kitajsko. V Grčiji se je v približno v istem, “osnem času” – Jaspers tako imenuje ta čas velikega duhovnega prebujenja in preobrata človeštva – rodila filozofija, ki je na mesto mitičnih prispodob postavila strogo enoumne pojme z natančno določeno vsebino. Grški filozofi so razvili logiko, ki je poleg praktične etike in politike ter teoretične fizike in metafizike ena izmed treh temeljnih filozofskih panog, ki zagotavlja drugima dvema nujno potreben pogoj za njuno dostojanstvo: natančno, razumno mišljenje in izražanje.

Na področju znanosti zahteva po natančnosti in intelektualnem poštenju ni postavljena pod vprašaj. Narave in njenih zakonov pač ni mogoče vleči za nos. Je pa to mogoče početi z ljudmi. In tako se že v stari Grčiji skupaj z zametki demokracije v Atenah pojavlja tudi veda za te namene. To je sofistika, teorija o govorniških veščinah, kjer so učitelji za mastne denarce poučevali atensko mladež, kako prepričljivo naplahtati lahkoverne poslušalce za zelo določene politične cilje. Proti tej perverznosti se je dvignil Sokrat in svojo politično nekorektnost tudi plačal z življenjem.

Nič ni res, vse je dovoljeno
V postmodernem času se je položaj do neke mere ponovil. Miselna in pojmovna natančnost se je skrčila na področje naravoslovne znanosti, področje družbenih ved, filozofije in političnih nazorov pa je zajela skepsa, kakršno so širili antični sofisti. “Nič ni res, vse je dovoljeno.” “Resnica je tista vrsta zmote, brez katere določena vrsta živali ne more živeti” (Nietzsche). Nikomur ne gre več za to, kaj je res in kaj ni, ampak za to, kaj je tako ali drugače koristno. Vse je podvrženo uporabnosti. Aristotelov ideal resnice zaradi nje same je postal predmet posmeha in sumničenja, da gre za samoprevaro. K temu je treba dodati še dejstvo, da demokratični politični sistem, ki sloni na volitvah in temu ustreznem prepričevanju volivcev, nujno poriva v ospredje propagandno učinkovitost, pranje možganov in ideološko pačenje dejstev za zelo prozorne volilne namene. Za tako govorjenje so Francozi sredi 70. let iznašli izraz “langue de bois”, ki v dobesednem prevodu “leseni jezik” ne dobi pravega pomena, ki je “mlatenje prazne slame”, obračanje ideoloških praznih fraz brez jasne vsebine, s katerimi se zavajajo politični lahkoverneži. Take ta sistem tudi načrtno proizvaja.

Marksist Gramsci je izpostavil nenadomestljivo vlogo kulture. To je bilo s stališča marksizma-leninizma krivoversko, a samo do neke mere. Boljševizmu je namreč ostal zvest, ko ji je določil nalogo, da vzpostavi kulturno totalitarno hegemonijo, kar je sicer protislovje tega, kar naj bi po Ciceronu prava kultura bila: gojitev duha (cultura animi), duhovna omika. Po Gramsciju so bojevniki za kulturno hegemonijo šolniki, novinarji in kulturniki. Sicer pa je tem že Stalin namenil poslanstvo “inženirjev duš”. Vsekakor se je boj za prevlado v družbi in državi osredotočil na prevlado na področju idej in vrednot, torej miselnosti, “duše”.

Svoboda in laž ne gresta skupaj
A medtem ko je v tradicionalno demokratičnih državah družbena in kulturna moč bolj ali manj porazdeljena, da nobena ideologija ne more drugih idej strahovati in zatirati,  se v Sloveniji stari monopoli obnavljajo in učvrščujejo na področju šolstva, javnega mnenja in kulture. V tem kulturnem boju je vse dovoljeno, namen posvečuje sredstva, resnice in pravice ni, laž pa ima, če je le politično korektna, prosto pot.

Navajeni smo biti do laži sorazmerno prizanesljivi. Toda laž ni nedolžna, kakor so male otroške laži. Po Svetem pismu je njen “oče” sam hudič. “Kadar (hudič) govori laž, govori iz svojega, ker je lažnivec in oče laži” (Jn 8,44).V raju je kača speljala Adama in Evo z lažjo o Božji ljubosumnosti. Torej se je vse zlo začelo z lažjo. Temu nasproti pa postavlja Kristus trditev, da osvobaja samo resnica (prim. Jn 8,32). Svoboda in laž torej ne gresta skupaj. In obratno: vsak boj za resnico je tudi boj za svobodo. Imamo torej še veliko dela. Kljub vsemu pa to ni Sizifovo delo, kajti vse, kar smo do sedaj dosegli, smo dosegli samo zaradi premoči resnice.

Dr. Anton Stres