Tajno društvo BD-AB

Lucija Šikovec Ušaj (foto: osebni arhiv).

Da smo vsi enaki, so nas učili komunisti ali socialisti ali še kasneje socialisti s človeškim obrazom. Ne da smo enakopravni. Enakopravni nismo bili, enaki pa tudi ne. Pa smo hitro razumeli, dojeli in si zapomnili. Sama sem si to zelo dobro zapomnila, ko sem sedela v šolski klopi s hčerko takratne vplivne političarke. Ni bila ona kriva, da se razumemo. Ni bila ona, ki je zahtevala, da je tista, ki klepeta, vedno in izključno “Šikovec”. To so imeli učitelji vgrajeno in tudi vse moje poskuse obrazložitve, da vendarle ne morem sama s seboj klepetati, so zatrli s preštevilnimi ukori in tistim znanim, “da naj mama pride v šolo”. Tako je bila vsak teden tam. Pri razredničarki, ki je uvrščena med stalne sodelavce Udbe. Na koncu je bilo mamo že bolj strah teh prihodov v šolo kot mene.

V gimnazijo zato moja mama ni več šla nikoli. Razredničarko je spoznala potem, ko sem opravila maturo in ko me je pripeljala na letališče, od koder smo odšli na maturantski izlet. Ja, to so bili časi, ko si moral najprej opraviti maturo in šele potem je prišel na vrsto izlet. Sicer pa je, bolj ali manj vdana v usodo, podpisovala ukore in opomine, vedoč, da “bolje ne bo nikoli”. Ko so v zadnjem letniku prenehali ocenjevati vedenje oz. uvedli opisno oceno, sem ji pojasnila, da obstaja primerno in neprimerno vedenje. Verjetno še danes ne ve, da je obstajala tudi ocena »vzorno« in da tistih, ki smo imeli zapisano “primerno”, ni bilo niti za prste ene roke.

Oglejte si še: Moralno dno

Ko se je v Jugoslaviji elita zabavala na Brionih ali po lovskih kočah, s streljanjem nastavljene divjadi ali pa kar vsega povprek, sem po nekakšnem slučaju bila kot najstnica eno poletje gostja Rotary kluba kot Rotary Gioventù. Z drugimi potomci rotarijancev iz Evrope. Vikende smo preživeli s člani iz različnih krajev, ki so nam razkazovali lepote mest in nas enkrat celo peljali na degustacijo vin v vinsko klet v Orviettu. Hlad vinske kleti na vrhuncu poletne vročine v Umbriji, čudovito vino, najstniški hormoni … Iz kleti smo odšli šele, ko so nam zagotovili, da nas peljejo v naslednjo, še boljšo …

Slovenia no good, Slovenia communist country
Malo me je zaneslo, da boste razumeli, zakaj sem se takrat kot najstnica pravzaprav počutila neugodno. Pred vsako večerjo je namreč predsednik kluba iz tistega kraja poudaril, da še posebej pozdravljajo prva dva gosta (brata in mene), ki sta prišla iz komunistične države. Ko sva vstala in se poklonila zbranim za omizjem, sem se počutila, kot da jih neizmerno zanima, ali imam rep in kosmata ušesa. In takrat me je bilo sram. Sram, da prihajam iz države, o kateri si vsaj člani Rotary kluba niso mislili, da je svobodna, demokratična, napredna … Takrat se je začela tista razlaga, ja, iz Jugoslavije, vendar iz Slovenije, saj veste, mi mejimo na Italijo in Avstrijo … In rodila se je želja, da me ne bi nikoli bilo sram povedati, od kod sem. In dočakala sem! Dočakala sem, ko so me klicali med vojno za Slovenijo in me spraševali, ali potrebujem nastanitev, pomoč. In naj pridem z družino … Hvala, ne, ostali bomo in zmagali bomo. In takrat sem bila ponosna. Ponosna, da sem iz Slovenije, da sem iz severnega dela Jugoslavije, saj veste, tistega, ki meji na Italijo in Avstrijo, in da ne bom zbežala, čeprav sem imela majhnega otroka. In bila sem ponosna, ko smo predsedovali EU, in bila sem ponosna, ker je Melania postala prva dama ZDA.

Kaj pa vmes? Žal, nisem bila ponosna, ko so migranti prehajali našo državo, kot da je nedržava, brez meja, brez spoštovanja, ko je TV kazala posnetke “Slovenia no good, Slovenia communist country”, nisem ponosna, ko praznujejo z zastavami, na katerih je rdeča zvezda, simbol množičnih pokolov po vsem svetu, nisem ponosna, ko izgubljamo svoj jezik in svoje ozemlje in se udinjamo tujim interesom … Zato, ker nisem ponosna na ta ravnanja moje države, sem se odločila, da kandidiram. In na to sem ponosna.

Komu se gre za stvar in komu za proračunski denar?
Zato tudi ne razumem poslancev, ki so tajno podpisali podporo za kandidaturo stranki Bojana Dobovška in stranki Alenke Bratušek. Da njuni (ne)stranki lahko kandidirata na volitvah. Ne, ker tega ne bi smeli storiti, temveč, ker jih je tega dejanja sram. In da narediš nekaj, česar se sramuješ, nikakor ne more biti dobra popotnica stranki. In da si predsednik stranke, ki se sramuješ povedati, kdo te je podprl izmed poslancev, ne moreš biti niti dober predsednik stranke niti poslanec v naslednjem sklicu parlamenta. Enostavno si tega ne zaslužiš. Ker ljudje se ne sramujemo, če kaj naredimo prav in dobro. Nasprotno! Sramujemo se, če delamo narobe, če delamo v nasprotju celo z lastno vestjo. In taki dve stranki sta letos poleg ostalih eksotov tudi v tekmi za parlament. Marjan Šarec, pred njim Janković in Cerar, so podrli mejo med odkritostjo, poštenjem in goljufijo. Dobovšek in Bratuškova samo nadaljujeta. Da bi ostala v parlamentu ali vsaj pobrala tistih nekaj manj kot 8 tisoč evrov mesečno iz proračuna.

Foto: STA

Saj veste, tam pa denar ne raste kot gobe po dežju, tja gre iz vašega in mojega žepa. Za večje in manjše svinjarije.

Lucija Ušaj Šikovec