Brexit ne postavlja le Anglije, ampak tudi kontinentalno Evropo pred usodne odločitve. Britanci bi želeli ohraniti prost pretok blaga in kapitala, torej ostati v brezcarinski coni, moti pa jih prost pretok ljudi (beri migrantov). Evropa je namreč nelegalni množični migraciji brezglavo odprla vrata in s tem povzročila normalno reakcijo nacionalno pokončne Anglije. Iz istih razlogov tudi v kontinentalni Evropi raste evroskepticizem.
Začelo se je, ko je Merklova lahkomiselno vabila migrante (ne begunce). Pri tem pa ni vzpostavila zračnih mostov z Berlinom in množice so se kar peš odpravile na pot, ki jo spodbujajo Evropi nenaklonjene politike in “trgovci z belim blagom”. Ko pa je migracija dosegla zaskrbljujočo razsežnost, se je gospa ustrašila in skušala vsem evropskim državam vsiliti migrantsko kvoto.
In sedaj tihotapci veselo služijo milijarde evrov, breme pritiska migrantskih množic pa je naloženo predvsem na ramena obmejnih držav od Balkana do Italije in Španije. Kriminal narašča, čeprav se ga skuša prikrivati z vsemi sredstvi. Vse bolj postaja očitno, da je Evropska unija v celoti pogrnila na najpomembnejši točki: na zavarovanju svojih zunanjih meja. Danes je že vsem jasno, da bi lahko kdorkoli z nekaj sto tisoč vojaki, brez orožja in uniform, zavzel Evropo. Brez ene same žrtve. Te bi se pojavile kasneje, ko bi bila Evropa zavzeta. Pa ne na strani zavojevalca, ampak na strani avtohtonega prebivalstva.
Sprašujemo se, kako je do tega prišlo? In kaj storiti, da po brexitu ne bomo dobili še drugih verižnih –exitov?
Opravilno nesposobni
Slepo sprejemati mlade zdrave migrante in jim za dva tisoč evrov na mesec nuditi brezdelno hotelsko razkošje, je v živem nasprotju z resno humanitarnostjo. Z dva tisoč evri na mesec bi na primer slovenski misijonarji v Afriki dohranjevali, šolali in zdravstveno oskrbovali ne enega, ampak dvajset ali trideset otrok, kar bi pripomoglo k odpravljanju vzrokov za migracije. Če pa demografsko ogrožene evropske države želijo priseljence, naj EU zbere povpraševanje in z njim seznani svoja številna predstavništva po svetu ter vzpostavi protokol pridobivanja vizuma. Vedeli bi, kdo prihaja, kam prihaja, kje bo nastanjen in kaj bo delal. Migranti ne bi bili prisiljeni tihotapcem plačevati po pet do osem tisoč evrov pa tudi dolga in nevarna pot čez Sredozemlje bi jim bila prihranjena.
Ali se nismo ničesar naučili od urejenih migracij evropskih beguncev po drugi svetovni vojni v Ameriko, Kanado, Argentino? In če je bilo to možno takrat, ali ne bi bilo tudi danes, v času elektronskih komunikacij in letalskih povezav? Bi, če bi imeli opravilno sposobno vodstvo EU.
Vse bolj sprti
Anarhične migracije ne razdvajajo le evropskih narodov, ampak tudi prebivalce teh narodov. Tudi Slovence. Eni zagovarjajo množično in nelegalno migracijo, drugi dopuščajo le zakonito in preverjeno migracijo. Eni govorijo o ubogih in usmiljenja vrednih beguncih, drugi pa o neprilagodljivosti islama in ogroženosti slovenske (evropske) identitete. Eni o demografski potrebi po tujcih, drugi pa o varnostnem tveganju in porastu kriminala.
Na nek način imajo vsi po svoje prav. A če ne bomo sposobni mirnega, treznega in konstruktivnega pogovora, nas bodo migracije – tako kot Evropo – dokončno sprle. Je pa migracijski pritisk tudi priložnost, da se vprašamo o pomenu judovsko-krščanske kulture, slovenske (evropske) identitete in zahodnega pravnega reda. Dopuščamo, da nekateri pod temi pojmi ne vidijo nič pozitivnega in obrambe vrednega, ne sprejemamo pa njihove zahteve, da se temu vrednotnemu svetu kratko malo odrečemo.
Relativizacija zahodnega pravnega reda pa že postaja vidna. Pri obravnavi migrantskega kriminala sodišča evropskih držav vse pogosteje opuščajo sodno prakso, uveljavljeno v zahodnem civilizacijskem okolju, in se vse bolj prilagajajo zahtevam šeriatskega prava. V primerih posilstev, pedofilije, kaznovanja “spreobrnjencev” in celo v primeru napadov na “nevernike” iščejo evropski sodniki vse mogoče olajševalne okoliščine, sklicujoč se na muslimansko kulturo obdolženca. Če pa ob tem še organi pregona dopuščajo “no-go-cone”, smo že v stanju uspešnega uveljavljanja tuje agresivne kulture in tujega pravnega reda – na račun ponižujočega ignoriranja zahodne kulture in zakonodaje.
Tuje sprejemamo – svoje zavračamo
Narobe in krivično bi bilo, če bi od priseljencev zahtevali, da v celoti opustijo svojo kulturo in se prilagodijo novemu okolju bolj, kot pa zahtevajo pravila sobivanja. A še bolj nerazumljivo je, če se v želji po integraciji mi prilagajamo prišlekom tako, da žrtvujemo svojo nacionalno identiteto. “Evropa pripada Evropejcem!” je rekel znani neevropejec, dalajlama. In če gost ne spoštuje gostiteljevih pravil, postane nezaželen. Tudi v islamskem svetu je tako. Tuji agresivni kulturi pa se človek lahko upre le, če premore in spoštuje svojo lastno kulturno identiteto.
Nekoč smo ponosno govorili: “Tujega nočemo, svojega ne damo!” Danes pa nam nekateri z očitki ksenofobije in sovražnega govora vsiljujejo načelo: “Tujo kulturo sprejemamo, svojo zavračamo!” Tega pa ne moremo in ne bomo nikoli sprejeli!
dr. France Cukjati