fbpx

Unifikacija vodi v zaostajanje in propad

Prof. dr. Andrej Umek (Foto: STA)

To kolumno sem nameraval napisati že pred časom. Z njo pa sem odlašal, ker je bila v središču pozornosti pretekli teden interpelacija proti obrambnemu ministru. Na koncu moram ugotoviti, da se ni zgodilo nič nepričakovanega. Poslanci vladne koalicije so spregledali očitna dejstva in glasovali skladno s koalicijsko pogodbo in interpelacija, čeprav upravičena, ni uspela. Kot pravnemu laiku se mi zastavlja vprašanje, ali je taka koalicijska pogodba skladna z ustavo. Na to vprašanje bodo morali odgovoriti pravni strokovnjaki. Zato bom nadaljeval s temo, ki me zaposluje že dalj časa.

Na področjih, na katerih se v Sloveniji pojavljajo največji problemi, to sta zdravstvo in šolstvo, si tako ta kot predhodna vlada prizadevata za popolno unifikacijo. V zdravstvu to vodi do nesprejemljivo dolgih čakalnih vrst, ki onemogočajo pravočasno zdravstveno oskrbo pacientov in s tem podaljšujejo njihova bolezenska stanja ter v skrajnem, vendar ne tako redkem primeru ogrožajo celo njihova življenja. Vlada ta očitno neuspešni zdravstveni sistem imenuje “javno zdravstvo” in od njega ne odstopa niti najmanj.

Oglejte si še: Politični ekstremizem

Niti najmanj je ne moti, da je ta sistem neuspešen in slab. Če je edini in nima alternativ, pač upajo, da bodo njegove pomanjkljivosti manj opazne ali celo nevidne. Pomanjkljivosti šolskega sistema, seveda “javnega šolstva”, se najbolj nazorno kažejo v posameznikih, ki začetega izobraževanja ne končajo in ostanejo brez poklica, v neusklajenosti izobraževalnih programov s trgom dela in posledično z velikim številom težko ali nezaposljivih, s številom prekarnih zaposlitev itd.

Unifikacija vodi v zaostajanje in revščino
Jasno je, da slovenski otroci in pozneje mladostniki niso vsi med seboj enaki. Imajo različne želje, ambicije in nadarjenosti. Jasno tudi je, da popolnoma unificirano “javno šolstvo” ne more ponuditi z vsemi temi željami in ambicijami kompatibilnih izobraževalnih programov. Zadnji zakonski predlog ministra Jerneja Pikala predstavlja, vsaj v mojih očeh, poskus uničiti še tisto malo, zanemarljivo malo diferenciacije, ki je v slovenskem šolstvu do sedaj obstajala. In vendar si slovenski otroci in  mladostniki zaslužijo njim prilagojeno izobraževanje, “javno šolstvo”, za katerega se zavzema sedanja vlada, pa je ravno nasprotje tega. Delovanje sedanje vlade me spominja na staro grško pripovedko o Prokrustu in njegovi postelji. Cestni ropar Prokrust je vabil popotnike k sebi domov in jih položil na posteljo. Komur je bila postelja predolga, ga je z natezalnico raztegnil, tistim, ki je bila prekratka, pa je odsekal noge.

Jernej Pikalo

Tudi če se ozremo v zgodovino, tako davno kot polpreteklo, opazimo, da je poenotenje pomenilo zaostajanje in popolno poenotenje propad. Klasičen primer za to je Kitajska. Nekoč eno od najrazvitejših, če ne kar najrazvitejšo človeško družbo, je unifikacija, ki jo je uvedlo kitajsko cesarstvo, vodila v zaostajanje in skrajno revščino. Marko Polo je še videl preostanke nekdanje veličine, evropski kolonizatorji v 19. stoletju pa samo še revščino in nedelujoč javni sistem. Ker tukaj nimam prostora, da bi obravnaval vse primere, ki potrjujejo mojo misel, da unifikacija deluje zaviralno in destruktivno na razvoj, pa naj gre tu za gospodarski, tehnološki ali družbeni razvoj, bom na kratko omenil samo še primer komunističnih držav srednje in vzhodne Evrope. Zaradi z ideološko unifikacijo povzročenega tehnološkega in gospodarskega zaostajanja so te zašle v resno krizo, ki ji je sledil kolaps sistema. Prve znake sem opazil pred petdesetimi leti, ko so Američani uspešno pristali na Mesecu, Sovjetom pa ta podvig nikoli ni uspel. Potem pa se je razlika samo še povečevala, ker komunistični blok držav zaradi ideoloških zadržkov ni nikoli vstopil v 3. industrijsko revolucijo. To je povzročilo gospodarsko in družbeno krizo, predvsem pa brezperspektivnost, ki so vodile do popolnega kolapsa komunističnega sistema konec devetdesetih let prejšnjega stoletja, torej borih dvajset let po prvih opaznih znakih.

Pluralizem vodi v izboljšanje
Ta kratek zgodovinski pregled upam, da zadostuje, da potegnem zaključek, da se le ljudje s sredinskim političnim prepričanjem zavzemajo za pluralnost tako v politiki, gospodarstvu in znanosti kot v šolstvu, zdravstvu itd. Bolj kot se od te zlate sredine oddaljujemo proti levi ali desni, bolj prevladujejo unitaristični koncepti, prevladuje Prokrustova postelja. Če sedaj s pravkar predstavljenimi kriteriji presojamo zdravstveno in šolsko politiko sedanje slovenske vlade, vidimo, da jo moramo uvrstiti v skrajno levi del političnega spektra. Zato bo nadaljevanje te vladne politike slovensko zdravstvo in šolstvo peljalo iz slabega na slabše. Bistveno izboljšanje stanja v obeh resorjih lahko prinese samo bistveno več pluralnosti, to pa bi zahtevalo prav tako bistven pomik vladne politike s skrajno leve proti sredini, česar pa pri sedanji sestavi državnega zbora ne moremo pričakovati. Žal.

Za zaključek naj izrazim svoje skromno upanje, da bo vsaj kdo od slovenskih volivcev razumel poanto te kolumne: unifikacija vodi v zaostajanje in slabšanje razmer, pluralizem pa v njihovo izboljšanje, izboljšanje za vse, in da bo skladno s to logiko oblikoval tudi svoje volilne preference.

Dr. Andrej Umek