Vannuccijevo poročilo

Odgovorni urednik Jože Biščak.

Paolo Vannucci je raziskovalec na Univerzi v Versaillesu. Francoski raziskovalni center ga je pred leti najel, da izdela podrobno varnostno študijo katedrale Naše Gospe (Notre-Dame). Njegovi izsledki so bili skrb vzbujajoči: odkril je številne pomanjkljivosti pri varnosti, omenil je možnost požara in nevarnost terorističnega napada. Poročilo je bilo predloženo takratnemu predsedniku vlade Manuelu Vallsu, kasneje se je z njim seznanil predsednik Emmanuel Macron. Zgodilo se ni nič. Vannuccijevo poročilo je končalo v predalu, opredeljeno je bilo kot preveč “občutljivo”, da bi bilo objavljeno.

Tri leta pozneje je katedrala zagorela. In to v dneh, ko kristjani praznujemo naš največji praznik – veliko noč. S praznikom, ki se bo končal z belo nedeljo, slavimo življenje, ki je premagalo smrt. To je osnovno sporočilo velike noči. Toda če dobro preberete Sveto pismo, prepoznate še eno sporočilo: izdaja prihaja od znotraj. Jezusa ni izdal zunanji sovražnik, tujec, nekdo, ki ga sploh ni poznal in s katerim se ni družil, ampak človek iz njegovega najožjega kroga. Simboliki goreče katedrale ob velikonočnih praznikih in sedanje Francije se zato ni mogoče izogniti.

Tudi Francije, ki se sooča z vse pogostejšimi napadi na katoliške cerkve in ki je danes prežeta z multikulturalizmom, niso izdali tujci, evropsko Francijo so izdali domači politiki, drug za drugim od šestdesetih let prejšnjega stoletja naprej: od Charlesa de Gaulla (začel protiameriško gonjo) in Valéryja Giscarda d’Estainga (v njegovem mandatu je bila podpisana Strasbourška resolucija) prek Pierra Mauroya (ki je ukinil zakone, ki so omejevali priseljevanje) do sedanjega Emmanuela Macrona. Globalista, ki grozi s pregonom vseh, ki bi utegnili kritizirati multikulturnost in islam v Franciji. Goreča katedrala je bila zato simbol goreče Francije, države, ki je že v državljanski vojni in za katero se zdi, da je že izgubljena. Goreča katedrala je bila zato simbol izgubljajoče identitete, ki je v Evropi tesno povezana s krščanstvom.

Bog je mrtev in mi smo ga ubili
Nasploh so bili Francozi najbrž prvi, ki so zasadili nož v hrbet Evropi. Samo vprašajte se, kateri je njihov največji državni praznik in kaj slavijo. Slavijo 14. julij kot spomin na dan, ko je leta 1789 padla Bastilija, trdnjava v Parizu, kjer so bili zapori. Tja so vdrli francoski revolucionarji in jo zavzeli. No, samo vkorakali so, ker je ni nihče branil. Notri so bili samo en stražar in nekaj duševnih bolnikov. Ampak, saj veste, vsi revolucionarji lažejo in za potrebe simbola revolucije so si izmislili juriš na Bastilijo. Podobno kot dediči komunizma v Sloveniji lažejo ljudem, da so partizani 9. maja 1945 osvobodili Ljubljano. Niso je. Samo vkorakali so vanjo, v Ljubljani tisti dan ni bilo več nobenega vojaka, Ljubljana je bila že svobodna. Partija si je besedo “osvoboditev” za potrebe revolucionarnega agitpropa preprosto izmislila in okupirala Ljubljano.

Kakorkoli, gorela je Bastilija, gorela je Naša gospa. In kakor zdaj zadeve stojijo v Franciji, je povsem možno, da bodo čez nekaj let dan, ko je gorela katedrala, razglasili za državni praznik, za dan, ko je islam dokončno zavzel in premagal krščanstvo. Prava francoska heroina, pogumna božja bojevnica Ivana Orleanska, ki jo degenerirana in retardirana dežela galskega petelina vse bolj potiska v ozadje, bo dokončno razglašena za sovražnico, kristjani pa se ne bodo več smeli zbirati v cerkvah, ampak bodo prisiljeni častiti džamije, ki po Evropi rastejo kot gobe po dežju. Najraje na krajih, kjer so bile nekoč cerkve, ki so jih bodisi prodali, bodisi porušili, bodisi so izginile v ognjenih zubljih, kot Naša gospa. In to v času, ko smo priča razgradnji vsega, kar nam je bilo nekoč sveto: družine, spolov, naroda, vere in morale. Nekako v smislu besed Friedricha Nietzscheja: “Bog je mrtev. Bog ostaja mrtev. In mi smo ga ubili.”

Ko je dovoljena samo ena razlaga
Odzivi na požar katedrale Notre-Dame so še vedno močni. Ne od vernikov, tistih iskrenih mož in žena, ki so ob cerkvi bedeli in molili za božjo milost, ampak od posvetnih oblasti, ki vsakega, ki samo podvomi, da požar morebiti ni bila nesreča, razglasijo ne samo za teoretika zarote, ampak malodane za fašista ali nacista. Povejte mi vi, ki razmišljate zdravorazumsko, kako je mogoče, da so oblasti že v noči, ko je žerjavica še žgala hrastov les in so gasilci še gasili katedralo, sporočile, da prva preliminarna poročila kažejo, da je šlo za nesrečo? In to v trenutku, ko nihče, ampak res nihče od gasilcev ali preiskovalcev še ni bil na kraju, kjer naj bi zagorelo. Na podlagi katerih dokazov so sprejeli tako sodbo? Povsem enako bi bilo, če bi rekli, da sumijo, da je prišlo do namernega požiga. Za tako sodbo bi imeli enako dokazov, kot so jo imeli za nesrečo.

Foto: Twitter

Kasneje so teorijo nadgradili z domnevo, da je požar povzročil stik na električni napeljavi. In pri tem je do danes ostalo. Vsaka druga teorija, ki požara ne povezuje z nesrečo, je razglašena za paranoično, ki je namenjena sejanju strahu med prebivalci. Še enkrat pomislite: v trenutku, ko vzrok požara sploh ni uradno potrjen, saj forenziki sploh še niso končali z delom (tudi zato, ker cerkev še ni povsem varna za tako delo in do nekaterih delov katedrale še ne morejo vstopati), je dovoljena zgolj ena sama razlaga – nesreča. In pika.

Znano je, da so se dela na katedrali ustavila ob 18. uri, torej 50 minut preden je v bližini delovnih odrov izbruhnil požar, in sicer, kot zdaj pravijo, zaradi kratkega stika. Kar ni mogoče, ker v bližini strehe ni bil dovoljen nikakršen izvor električne energije. Torej, če je prišlo do kratkega stika, je moral nekdo nekaj tja prinesti. Res je, Vannucci je v svojem poročilu zapisal, da se prah, ki se je stoletja nabiral na lesu, lahko spremeni v eksplozivno zmes. Toda eksplozijo oziroma požar mora nekdo ali nekaj sprožiti. In v času izbruha, to je zdaj že skoraj gotovo, ni bil na katedrali nihče od delavcev podjetja, ki je opravljalo prenovo (pa še to so samo postavljali odre), niti ni bilo v bližini (po besedah lastnika podjetja) ničesar, kar bi lahko sprožilo požar. Kljub temu isti ljudje, ki danes trdijo, da je bil požar nesreča, hkrati pravijo, da je treba počakati na dokončne izsledke preiskave. Tudi zaradi tako neprepričljivih trditev oblasti in medijskega mainstreama imajo ljudje pravico dvomiti v uradna poročila. Toliko bolj, ker so jim taisti dolga leta lagali, da na staro celino prihajajo begunci (večinoma ženske in otroki), ki bežijo pred vojno. Danes je jasno, da v Evropo iz arabskega sveta in Afrike prihajajo večinoma mladi moški, med njimi kriminalci, posiljevalci, roparji, izmečki, ki so jih njihove oblasti izpustile, da se odpravijo za osvajalski pohod nad Evropo. In mogoče je bila goreča Naša gospa zadnje opozorilo, da se temu upremo in se kot Evropejci ponovno vprašamo, kdo smo, od kod prihajamo in kaj nam pomeni vera.

Jože Biščak