Več kot spopad civilizacij

France Cukjati

Leta 1993 je harvardski profesor Samuel P. Huntington takole napovedal spopad civilizacij: “Doslej /…/ so bili spopadi v zahodnem svetu predvsem spori med vladarji, monarhi, ki so želeli razširiti svoje države, okrepiti svojo vojaško in gospodarsko moč, zlasti pa si povečati ozemlje, ki so mu vladali. Doslej smo poznali predvsem vojne med državami, zdaj pa bo težišče mednarodnih odnosov na relaciji Zahodne in Nezahodne civilizacije. Zagospodovali bodo spopadi med civilizacijami. Ločnica med civilizacijami bo postala bojna črta prihodnosti. Spopad med civilizacijami predstavlja zadnjo fazo v evoluciji sporov v sodobnem svetu.”

Po 11. septembru 2001, po genocidnem preganjanju kristjanov na Bližnjem vzhodu in po vse večji aktivnosti radikalnega islama tudi na evropskih tleh postajamo vse bolj pozorni na  to teorijo o grozečem spopadu civilizacij. Pri tem pa pozabljamo, da v Evropi že sto let poteka svetovnonazorski spopad, za katerega se zdi, da se vse bolj zaostruje, in ga najdemo tudi v ozadju zadnjih evropskih volitev in povolilnih peripetij.

Spopad za evropske vrednote
V ospredju je spopad med krščansko-demokratično tradicijo in ateistično-komunistično agendo. Med zavestjo, da obstajajo absolutna načela človeškega ravnanja, in prepričanjem, da si lahko človek svobodno kreira moralna načela vse do ignoriranja ustave. Med spoštovanjem človeškega življenja in leporečno uzurpacijo pravice do ubijanja. Med spoštovanjem naravnih zakonitosti spolnosti in samovoljnim poigravanjem s spolno identiteto človeka. Med spoštovanjem resnice in nonšalantno uporabo očitne laži. Skratka, med spoštovanjem večno veljavnih načel, kot so “ne laži, ne kradi, ne ubijaj”, in samovoljnim ravnanjem po pred-civilizacijskem “zakonu močnejšega” oziroma po načelu “biti kakor Bog”.

Foto: epa

Gre za spopad, v katero smer spodbujati in usmerjati javnost, ter katera pravila ravnanja naj v družbi veljajo.

Nauk komunistične revolucije
Že Leninova revolucija pred stotimi leti je najprej ljudstvu odvzela svobodo in lastnino, nato pa so vse sile usmerili v razgradnjo vere, družine, zakonske zvestobe in spoštovanja človeškega življenja. “Podiranje pravnih norm je naše pravo,” je Lenin nekoč zapisal. In po dvajsetih letih v Rusiji ni bilo težko najti žensk, ki so imele po petnajst in več splavov, ter moških, ki so bili že po desetkrat poročeni. Ob vseh teh uspehih je znani revolucionarni ideolog Willi Münzenberg veselo vzkliknil: “Zahod bomo tako pokvarili, da bo zaudarjalo!”

Foto: Nova24TV

Zdi se, da Zahod in predvsem Slovenija res že zaudarjata. Osnovna moralna načela so izgubila absolutno veljavo. Spoštovanje človeškega življenja se je pri vprašanju abortusa in evtanazije že v celoti razblinilo. Zasebna pobuda je ovirana z vsemi možnimi sredstvi, predvsem na področju šolstva in zdravstva. Odnos države do krščanstva je vse bolj sovražen, tudi za ceno kršenja ustavnih pravic. Spolnost postaja razčlovečena in oropana ljubezni ter poezije. Naravna danost moškega in ženskega spola, ki šele skupaj tvorita celega človeka, pa z blodnjavo ideologijo o prosti izbiri spola postaja radikalno razvrednotena. Če bomo oropani še svobode govora, pa bomo res postali “nova družba”, o kateri sanja novodobna levica.

A mnogi si ne pustimo vzeti svobode govora. Pa tudi ne spoštovanja družine in človeškega življenja ter drugih večnih moralnih načel. Kljub zavesti, da breme upora ostaja na naših ramenih.

Celo sovraštvo je pričakovano
Zaradi tega bomo snovalcem “nove družbe” vedno trn v peti. Že Sveto pismo stare zaveze se je pred več kot 2000 leti ukvarjalo s problemom tovrstnega sovraštva. V Knjigi modrosti “brezbožni grešniki” zavračajo vsakršne moralne norme in sami določajo, kaj je prav in kaj napačno, pri tem pa jih zelo moti prisotnost tistih, ki spoštujejo “božjo postavo” kot univerzalno pravilo človekovega ravnanja. Ob tem takole modrujejo:

“Zalezujmo pravičnega, ker nam je v napoto, ker nasprotuje našim delom, ker nam očita grehe zoper postavo … Postal je živa graja našega mišljenja … Za izprijence nas ima … S sramotenjem in mučenjem ga preizkusimo … na sramotno smrt ga obsodimo …” (Modr 2,12-20) Če si kakšen režim tudi na moralnem področju prizadeva uveljaviti svojo totalno oblast in si zagotoviti pravico, da laže, krade in ubija, kakor mu to ustreza, potem ga seveda motijo vsi tisti, ki opozarjajo, da so načela “ne laži, ne kradi, ne ubijaj …” večna, absolutna in za vse veljavna.

Po poti samodestrukcije
Ob vsem tem pa ne smemo prezreti še enega dejstva, ki ga v času dopustniškega branja lahko najdemo tudi  v romanu Nobelove nagrajenke Pearl S. Buck “Moja svetova moje življenje”, v katerem pravi: “Ko se je Mandžujcem leta 1644 vpad v vojaškem pogledu posrečil /…/, se Kitajci niso upirali. /…/ Resnični boj je sledil pozneje /…/. Tehnika tega zmagovitega boja je obstajala v tem, da so /…/ Kitajci pripravili zavojevalce do tega, da so se, kakor hitro so bili odložili orožje, preselili v palače in se predali udobnemu življenju. Čim bolj so novi gospodarji jedli in pili, tem zadovoljnejši so bili Kitajci, še bolj pa jim je bilo všeč, ko so videli, da so se tujci začeli predajati igri na srečo in opiju ter obdajati s številnimi ženami.”

Še ena stara modrost o vzroku notranjega razkroja velikih projektov človeške družbe. Tako kot komunizem tudi njegovi sodobni mutanti nosijo v sebi kal samodestrukcije, ki jo veselo podarjajo vsem svojim sledilcem. Ne le Slovenija, celotna Evropa je svetovnonazorsko razdeljena, a brez velikega razmišljanja lahko zaslutimo, kateri del stopa po poti notranjega razkroja, in kateri ima vitalno moč dolgoročnega preživetja.

Tako kot radikalna novodobna levica tudi radikalni islam dolgoročno nima možnosti preživetja. Bodočnost Evrope bodo zaznamovala velika duhovna gibanja, kot je krščanstvo, in postopoma morda tudi posodobljen zmerni islam, če bo sposoben najti način mirnega in spoštljivega sobivanja.

France Cukjati, dr. med.