Zlorabe, skrite in tiste vsem na očeh

Zlata Krašovec (vir: Demokracija)

V našem času so iznašli geslo o smrti Boga. Če Bog v družbi umre, postane svobodna, so nam zagotavljali. V resnici pa smrt Boga v družbi pomeni tudi konec njene svobode, saj umre smisel, ki daje orientacijo. Tedaj izgine tudi merilo, ki kaže smer s tem, ko nas uči razlikovati dobro in zlo. Zahodna družba je družba, v kateri je Bog v javnosti odsoten in ji nima ničesar več povedati. In zato je to družba, v kateri se vedno bolj izgublja merilo človeškosti,” je zapisal zaslužni papež Benedikt XVI. v prispevku, ki izraža njegov pogled na problematiko spolnih zlorab v Katoliški cerkvi.* V prispevku se papež dotika treh sklopov vprašanj. Najprej opiše splošni družbeni okvir, znotraj katerega so se med letoma 1960 do 1980 popolnoma sesula dotlej veljavna družbena merila o spolnosti. Nadalje opredeli posledice, ki jih je to imelo na vzgojo in kasnejše življenje duhovnikov. Razmišljanje pa sklene s tem, kako bi lahko Cerkev pravilno odgovorila na nastale razmere.

Na kratko povzeto: Med naplavinami šestdesetih let prejšnjega stoletja, ki jih je zaznamovala spolna revolucija, je tudi teza, ki cerkvenemu učiteljstvu priznava “nezmotnost” le še glede verskih vprašanj, v celoti pa mu jo odreka na področju morale. Benedikt se strinja, da ta teza ni popolnoma zgrešena in zasluži nadaljnjo razpravo, vendar obstaja moralni minimum, ki je neločljivo povezan s temelji vere in ga je treba braniti (…). “Kdor Cerkvi na tem področju odreka poslednjo učiteljsko pristojnost, jo sili k molku prav tam, kjer gre za mejo med resnico in lažjo,” je prepričan. Ne brez razloga.

Nevarnosti moralnega relativizma se je zelo dobro zavedal že papež Janez Pavel II., zato je leta 1993 naročil pripravo okrožnice Veritatis splendor (Sijaj resnice), ki naj bi bila branik pred idejo, da ni ničesar, kar bi bilo povsem dobro, in tudi ničesar, kar bi bilo vedno slabo, temveč je vse – odvisno pač od trenutka in okoliščin – samo relativno boljše oziroma relativno slabše. Okrožnica vztraja pri stališču, da mora katoliška moralka spoštovati neko poslednjo mejo: so vrednote, ki ne morejo biti prepuščene tehtanju in jih ni mogoče opustiti zaradi še višje vrednote, so celo nad ohranitvijo fizičnega življenja. “Življenje, ki bi ga odkupili z zatajitvijo Boga, življenje, ki sloni na poslednji laži, ni življenje,” je zapisal Benedikt, ki kot spust pod poslednjo moralno mejo, ki se nikoli ne bi smel dogoditi, razume tudi opustitev zaščite otrok pred različnimi zlorabami. In vendar se taki spusti dogajajo – v svetu, v Cerkvi in celo s strani posvečenih oseb.

Neopažene zlorabe v krogu družine
Benedikt v prispevku obravnava pedofilijo znotraj Cerkve s strani posvečenih oseb, saj je bilo besedilo napisano ob robu srečanja predsednikov škofovskih konferenc, ki je bilo februarja v Vatikanu, obravnavali pa so prav to problematiko. Je pa njegovo razmišljanje lahko povod za mnogo širši razmislek. Razumljivo je, da se Cerkev globoko sramuje zlorab, saj bi morala prav ona otroško nepokvarjenost braniti kot najdragocenejši zaklad. Razumljivo je, da težko najde besede v svojo obrambo, ko ji javnost in mediji ta zločin, pogosto tudi privoščljivo, očitajo. Zdi pa se, da v senci obtoževanja Cerkve ostajajo neopažene številne druge, prav tako boleče zlorabe, kot so denimo tiste v krogu družine, ki bi morala biti otrokom najvarnejše zatočišče, a jih prav tam neredko zlorabljajo dedki, strici, celo očetje, v razsutih družinah pa novi partnerji njihovih staršev, ki si pred tem zatiskajo oči. Tudi te zgodbe o zlorabah prihajajo na dan šele mnogo kasneje. Če sploh.

A ko danes z grozo poslušamo zgodbe odraslih, ki so bili kot otroci zlorabljeni za domačimi zidovi ali v mraku zakristij, nočemo niti pomisliti, da bomo jutri poslušali zgodbe o nekih drugih zlorabah, ki se prav zdaj dogajajo vsem na očeh. Kaj nam bodo o ukradenem otroštvu nekoč pripovedovale male misice, ki jih neodgovorni starši, najpogosteje matere, vlačijo na lepotna tekmovanja, kjer komaj pet- ali šestletne, našemljene v lepotne kraljice, paradirajo pred sodniki, ki ocenjujejo njihov videz, obnašanje, hojo in lepoto? Kaj bodo, ko odrastejo, pripovedovali dečki, kot je Desmond is Amazing, ki jih začnejo lastni starši v najrosnejših letih oblačiti in ličiti kot prostitutke, da bi s pritegovanjem pozornosti zadovoljevali zblojene fantazije? Kakšne bodo zgodbe dečkov in deklic, ki na paradah ponosa pozirajo z mavrično našemljenimi in praktično nagimi odraslimi? Kakšne zgodbe se bodo (iz)rodile iz družbeno vse bolj sprejemljivega spreminjanja otrok v objekte seksualnega poželenja odraslih sprevržencev?

Desmond Napoles (Foto: Twitter)

Da ne bo pomote – nove oblike zlorab, ki se dogajajo vsem na očeh, niti za las ne zmanjšujejo krivde in odgovornosti povzročiteljev klasičnih zlorab. A ko obsojamo slednje, moramo storiti vse, da bi preprečili tudi nove oblike. Če nam gre za otroke in njihovo dobro, seveda. Če je dovolj diskreditirati Cerkev, lahko še naprej ploskamo na paradah.

Zlata Krašovec

  • večni srb

    Pravzaprav danes v Evropo govorimo o svetu, kjer je Bog že zdavnaj mrtev.
    Bog je kaput, sam sebe je hin rihto, potem ko je ocenil, da zmoremo naprej sami in ga ne rabimo več.
    Brez skrbi, če bi nas Bog pogrešal, bi ga znanost že nekako oživila nazaj.

    • gušto

      Vera ni znanost, je pa veliko znanstvenikov vernih.

    • JANEZ GUS

      Idi ti IĆO TAMO,odakle si izašao……

  • večni srb

    Mislim, da bi naci papežu prej odpustili pedofilijo kot, da je iz neba klatil anglešle bombnike. Saj govorimo o papeževem dvojniku Benediktu, a ne, ni nobema skrivnost, da je svojo duhovno pot začel pri Hitler jugend. Kaj je bolj prav, braniti domovino, ki jo sovraži iz dna duše cel svet, ker so ga napadli ali dezertirat, ker ti vest ne dovoli, da bi streljal na ljudi? Pojma nimam, ampak kdor ni bil veren in je par let nazaj goreče podpiral Hitlerja, verjetno ni videl izbora niti takrat, ko je prišla vojna k njim domov. Ne kritiziram Benedikta, ki je itak abdiciral potem, ko so ga angleži hoteli zapreti kot navadnega kriminalca, ker je skrival pedofilijo v visokih katoliških privatnih šolah in semeniščih. Namesto, da bi potem, ko je bil končno seznanjen s škandali, našeškal po nagi riti tiste škofe in župnike, je takrat predaval turkom, da je islam duševna bolezen, kar je angleškim ateistom in satanistom dokončno dvignilo pokrov.

    Dobra stran tistih škandalov je, da smo dobili papeža Frančiška, ki zgleda dovolj inteligenten in simpatičen striček. Poskuša spraviti vsaj svojo hišo v red, saj to ni slabo, če nekdo spomni moške, zavezane k celibatu, kaj so izgubili z neurjem. Po pravici povedano, ne razumem najbolje zakaj celibat, mogoče zato, ker je seks v glavi, potem bi bili duhovni ljudje najbolj perverzni.
    Všeč mi je opazka Kraševčeve, če si otroci res želijo dražiti spolne ude za iztrebljanje starejšim moškim. Verjetno će zato ne, ker mularija vidi kristalno čisto sliko, slišijo in vohajo kot psi, če imajo pa skoraj čisto nove organe za zaznavanje okolja, ne obstajajo taka očala in slušni aparat, ki bi lahko starcu povrnila idealna čutila. Odkar se rodimo, pravzaprav počasi razpadamo, zanimivo pa je, da nam možgani in oči najprej zrastejo, do polne velikosti, zato imajo recimo dojenčki tako nesorazmerno velike glave. Kaj je noter v tistih beticah, je pa druga stvar, saj telo še raste in se morajo počasi navaditi na čedalje bolj kompleksne senzacije. In točno v tem grmu tiči zajec.

    Zakaj bi sploh zavirali spolne igre, čemu se pravzaprav oblačimo, mogoče bi lahko vsaj v vrtcih združili oba spola in pustili, naj goli plezajo eden po.drugemu. Saj ja pojma nimajo, ne razumejo ničesar in tudi ne čutijo nobene nagonske potrebe, da bi si dražili spolovila, raje se boksajo in vlečejo za lase. V tisti dobi, imajo otročki še zakrnele hormonske žleze in živčevje, čutijo predvsem potrebo po izločanju, kar je bolj biološka funkcija kot abstrakten, iracionalni gon. Pri najstnikih pa že ni več pomembno zgolj kakanje in lulanje, radi bi izkusili intimne stike in oponašajo junake iz porničev,.ki jih najdejo na internetu. Zakaj jim potem ne bi pomagali tudi župniki, nekje vendar tudi sami od sebe staknejo kakšne izkušnje. Gre bolj za spoznavanje singularnosti telesa in duha, najstnike najbolj zanima seks, pri veronauku pa morajo poslušati zgodbe o ljubezni, potem ni čudno, da grejo raje ven, na žur, med lepa in mlada, vitka in športna, prijetno odišavljena in razgreta telesa, kjer je določena doza pedofilije seveda samoumevna in celo zaželjena.

    Cerkev ne sme in tudi ne bi imelo smisla, če bi samo prepovedovali, nekako je treba ločiti kurijo od sanj, ob enem pa ohraniti stik z biološkim, ker nekdo se vendar mora tudi ljubiti in množiti.

    • gušto

      Si pa res trot, no.

  • Slovenec 33

    Samo živali in izrodki ne vedo za Boga.

    Človeku je Bog orientir za človeka vredno življenje.
    Topoumni produkti usmerjnega izobraževanja pod vodstvom fdvizma nikoli ne boste doumeli smisla človekovega obstoja.

  • Franc Šink

    Oprostite, ampak komunisti niso ničesar krivi.to je resna mentalna bolezen,ki jo lahko dobi vsak.ki živi v njihovem okolju

  • Drago

    Jp, Kraševčeva, niso problem pedofilski duhovniki, niso problem škofje, ki so storilce ščitili in skrivali pred organi pregona, problem so otroci na paradah ponosa. In potem govorite o nekakšnem Bogu (seveda katoliškem), ki naj bi bil nekakšno merilo za razlikovanje med dobrim in zlim. Počistite pred lastnim pragom in ne zvračajte krivde za zločine vaše cerkve na druge!

  • Nata

    + + + + + + sijajno napisano !
    Zadnji stavek. . . . da gre pri vsej tej skrbi za otroke pravzaprav za deskreditacijo Cerkve !! Čim bolj posvinjat vero in s tem vernim ljudem zamašot usta !!
    Zanimivo, ali ne ?

Naročite se na novice Nova24tv.si!

Vpišite vaš email naslov in se naročite na novice Nova24TV.si!

Uspešno ste se prijavili na novice Nova24tv.si!