Nobena posvetna oblast ne more popolnoma zadovoljiti potreb prebivalstva. Diktature vladajo s strahom, demokracije s propagando. Redko se zgodi, da v demokraciji nekdo vlada z dosežki, z dobrim, ki ga je storil za prebivalce. Tako v demokraciji kot v diktaturi je ključno zadovoljiti določeno število ljudi, ki ti oblast omogočajo. V diktaturi so to šefi policije, tajne službe, vojske itn. V demokraciji pa naj bi to bila večina volilnih upravičencev. A temu ni vedno tako.
Slovenija je lep primer demokracije z napako. Večina ljudi, več kot 90 odstotkov, se je odločila, da noče živeti v Jugoslaviji in v socializmu. Država se je osamosvojila, obranila in vzpostavila demokratične institucije. A ljudje, ki so skrbeli za oblast komunistične partije, so ostali na svojih položajih. Sodniki, ravnatelji, direktorji, politiki, uradniki, policisti, sindikalisti, tožilci, uredniki, novinarji, učitelji – vsi isti, nobene spremembe. Ključi oblasti se torej niso zamenjali in na vse prej naštete so še vedno imele vpliv stare strukture. Uradno politično mrtve, v smislu nadzora državnih sistemov pa še kako žive. Slovenija je tako postala in ostala država pajdaške oligarhije z uradno veljavnim demokratičnim sistemom, ki pa je deloval le redko.
Velike slave je danes deležen Janez Drnovšek. Njega dni, pravijo, je bilo vse dobro. Šli smo na pot evropskih integracij, zavezništva NATO, ljudje so gradili hiše, otroci so uživali mladost. Iz jugov in katrc smo presedlali v citroene in volkswagne. Vse je bilo dobro. A obdobje Drnovška je bilo obdobje konsolidacije globoke države. Sistemi, ki so takoj po osamosvojitvi nekoliko omahnili, so se utrdili. Državna podjetja so se olastninila, na prava mesta se je kadrovalo prave ljudi. Mafijska oblast je bila utrjena.
Bumbarji na oblasti
Postali smo država zarečenega kruha, ki ga oblastniki goltajo z dneva v dan v večjih količinah. Postali smo država, kjer se oblast laže dnevno, zavaja dnevno. Zdravstvena reforma je bila obljubljena desetkrat z desetimi različnimi datumi. Vsi so šli mimo. Plačni steber v javnem sektorju, največji volilni bazi politične levice – rok je minil, narejeno ni nič. Davčna reforma – če bo, bo, če je ne bo, je pa ne bo. Nova oblast je skrajni konec negativne kadrovske selekcije post-komunistične klike. Takih bumbarjev na oblasti nismo imeli še nikoli. Takšnih egocentrikov, takšnih narcisov, takšnih lažnivcev. Hišica iz kart pa se podira, medijski monopol je zlomljen. Ekipa v vladi je tako nesposobna, da tudi 90-odstotni nadzor nad mediji ne more več prikrivati resnice.
Zato morajo uničiti Novo24TV, Demokracijo in preostale demokratične medije. Zato morajo preganjati vse drugače misleče z novim organom za pregon svobode govora, ki ga vodi Kovačeva. Zato morajo uničiti družino in zakonsko zvezo in otroke posiliti s svojimi psihičnimi težavami. Ker lahko politično preživijo samo ob 100-odstotnem nadzoru. Preživijo lahko samo, če odvržejo masko demokracije in se pokažejo takšni kot so – totalitarci, komunisti. Njim namreč pripada oblast, nikoli se ji niso odrekli in nikoli se ji ne bodo.
Zato je skrajni čas, da odpremo oči. Da vidimo golega cesarja, ki se hvalisa z lepimi oblačili. Da spregledamo propagandna poročila osrednjih medijev, da enkrat končno spet na volitvah glasujemo v lastno korist, kot smo to storili 23. decembra 1990. Duh svobode še živi in tisti, ki nosijo masko demokracije in masko svobode ga ne morejo več ubiti. Duh je ušel iz stekleničke.
Aleksander Rant