Medle analize medlega Šarčevega vladanja

Miro Petek

Medijska inventura prvega leta vladanja Marjana Šarca je bila zelo medla. Bežno so omenjali zamenjave štirih ministrov, kar je sicer četrtina kabineta, mediji niso mogli mimo dejstva, da je ta vlada v prvem letu vladanja predlagala najmanj zakonov v zgodovini dosedanjih slovenskih vlad in da je parlament zaradi nedela vlade imel seje le po dva dni, kar se prav tako še ni primerilo, odkar imamo svojo državo. Največkrat pa so podčrtali visoko javnomnenjsko podporo tej vladi in Šarca risali kot najbolj priljubljenega politika. Ob robu so še nekaj malega dodali, da je ta vlada veliko delila, sistemskih in najtežjih zakonskih orehov pa se še ni lotila. Bežni, površni in precej puhli medijski prispevki torej, ki jih seveda ne moremo imeti za kakšne resne analize dela vladajoče koalicije.  

V času druge Janševe vlade sem bil generalni direktor direktorata za medije in takrat je partijski bilten Dnevnik mojemu imenovanju in imenovanju Jožeta Dežmana za direktorja Arhiva Republike Slovenije posvetil celo časopisno stran. Ob padcu enoletne vlade je Delo (27. februarja 2013) pisalo, da je šlo za leto dni kadrovskega cunamija, ker je bilo zamenjanih 58 direktorjev direktoratov, 14 generalnih sekretarjev, 39 direktorjev javnih služb, zavodov, agencij …  Klara Škrinjar in Ali Žerdin sta pripravila poimenski seznam z grafiko.

Oglejte si še: Vsa novinarska impotenca!

Kadrovski cunami in debelitev zaposlenih v javnem sektorju
Tokrat pa bomo zaman iskali kakšne analize s podatki, primerjavami in grafikami, kaj se je dogajalo v kadrovskem bazenu v prvem letu Šarčeve vlade, ki je seveda le preslikava in nadaljevanje prejšnje, Cerarjeve vlade. Imenovanje Damirja Črnčeca je bila spretna vaba, da so se mediji in politika nekaj mesecev ukvarjali z njim, zgražanje je bilo zaigrano in le navidezno, vmes pa se je menjavalo, kadrovalo in predvsem na veliko zaposlovalo. Le redke menjave ali zaposlitve pa so našle pot v medije in ustvarjal se je vtis, kot da menjav sploh ni. Pa je bil cunami. Ob tem pa se je debelil še javni sektor. Pri štetju števila zaposlenih v javnem sektorju je namenoma ustvarjena takšna računica, da je mogoče prikrivati in manipulirati, predvsem pa s strani vlade poljubno nižati številko o zaposlitvah (število zaposlenih glede opravljenih ur; število zaposlenih, ki prejemajo plačo; število zaposlenih, ki so prejemali kakršnokoli  izplačilo …), dejstvo pa je, da gre število novih zaposlitev v tisoče.

Skupno je po nekaterih izračunih v javnem sektorju več kot 181 tisoč, po drugih nekaj manj kot 188 tisoč zaposlenih. V času te vlade že skoraj sedem odstotkov več namenjamo za bruto plače, vse to na Cerarjevo podlago, ki je v času svojega klavrnega vladanja povečala število javnih uslužbencev za 2,3 odstotka, maso plač v javnem sektorju pa kar za 14,1 odstotka. Država ob nadaljevanju takih socialističnih manir, ko se več troši kot ustvarja, ne more preživeti. Kajti ob vseh napovedanih večjih obdavčitvah ne more preživeti realni sektor, ki financira to razuzdano kadrovsko razkošje v javnem sektorju. Zasebno pobudo, ki je gonilo razvoja, pa Šarčeva vlada duši ali uničuje.

Novinarji bežijo iz levih medijev v leve stranke
V zadnjih letih je prišlo tudi do množičnih prestopov novinarjev med piarovce. Čreda zvestih medijskih partijskih propagandistov je našla nove službe v vladnih sobanah,  javnih zavodih, skladih, državnih in paradržavnih podjetjih. Ta eksodus iz novinarstva v PR ima najmanj dva razloga: novinarji bežijo iz medijev, ker mnogi mediji propadajo, in drugič, v politično motiviranem in korumpiranem novinarstvu, kjer so novinarji nastopali v funkciji točno določene politike, ne pa javnosti, so novinarji opravili svoje delo in prišel je čas za poplačilo.

Image may contain: 1 person, smiling, closeup

Nekdanja novinarka in vladna piarovka Nika Benedik. (Foto: Fb)

Le kako bi se sicer Nika Benedik, nekdanja novinarka Radia Slovenija in nekdanja žena Grege Repovža, znašla v kabinetu Marjana Šarca, če ne bi vso svojo, sicer skromno novinarsko kariero, pljuvala po SDS in Janezu Janši? Najbolj iskani so tisti, ki vedo, kako se streže poslu na obeh straneh, to je, kako se lagati v novinarstvu in manipulirati v piarju.

Ob takšni medijski sceni, zlaganih in prirejenih javnomnenjskih raziskavah torej ni čudno, da ni relevantnih ocen prvega leta dela te vlade, da se marginalizirajo problemi z migracijami, v medije pa le težko prodre spoznanje, da se razrašča gradbena in druga mafija, da je tej vladi več do volkov in medvedov kot pa do ljudi na podeželju, ki se zaradi katastrofalne politike levih vlad hitro prazni. Na drugi strani pa novinarji dominantnih medijev demonizirajo opozicijo in so iz enega tvita sposobni ustvariti osrednji problem te države ter po intenzivnosti obravnave poved v 280 znakih približati definiciji nacionalne katastrofe. Res bedno.

Miro Petek