fbpx

Milanu Domadeniku v slovo

Odhajajo tudi heroji – heroji samostojne Slovenije. Eden takih je bil tudi nekdanji šef ljubljanskih policistov in kriminalistov, ter kasnejši namestnik notranjega ministra Igorja Bavčarja, ministra prve demokratično izvoljene vlade samostojne Republike Slovenije,  Milan Domadenik. Bil je moj sodobnik v policijski službi, sam sem v tistem času vodil uniformirano policijo v Celju on pa je vodil celotno policijo v Ljubljani.

V svoji knjigi “Policist in politik”, ki je izšla pred mesecem dni, sem o tistem času zapisal takole: “Aretacija četverice konec maja 1988 (Janez Janša, Ivan Borštner, David Tasič in Franci Zavrl) in posledice v obliki množičnih demonstracij so takratnima ljubljanskima šefoma milice Milanu Domadeniku in Pavlu Čeliku dovoljevale tudi nasilne posege. Toda to se ni nikoli zgodilo.”

Po aretaciji omenjenih je takratno notranje ministrstvo pod vodstvom Tomaža Ertla izdalo sporočilo za medije, katerega bistvo je bilo v tem, da naj bi regijski kriminalisti v Ljubljani tisto jutro aretirali omenjeno trojico, vojaška milica pa naj bi hkrati aretirala oficirja Ivana Borštnerja. Napeto je bilo, vedeli smo, da se dogaja nekaj velikega, da se dogaja nekaj krivičnega in nedopustnega.

Aretacija Janeza Janše leta 1988. (Foto: Wikipedia)

Toda na veliko presenečenje vseh je tiskovno konferenco sklical tudi Milan Domadenik, šef ljubljanske regijske milice. Stopil je pred kamere in zanikal sporočilo svojih nadrejenih na državni ravni. Odločen je bil: “Ljubljanski kriminalisti niso aretirali Janeza Janše, Francija Zavrla in Davida Tasiča, to so naredili pripadniki UDBE, ki ne sodijo pod mojo pristojnost.” Še bolj napeto je postalo, česa takega do takrat nismo bili vajeni s strani lokalnih ali regijskih šefov. Vedeli smo, da se zadeva ne bo končala dobro, vsaj za Milana Domadenika ne

In se ni. Če se prav spomnim, je bil na tem delovnem mestu le še nekaj ur, morda dni, potem so ga odslovili in poslali v pokoj. Milan Domadenik je v prvi demokratično izvoljeni vladi prevzel položaj namestnika ministra Igorja Bavčarja, nove države samostojne Republike Slovenije. Takrat sva se prvič tudi osebno srečala in spoznala, saj sem se pridružil ekipi Igorja Bavčarja, kot njegov svetovalec.

Milan Domadenik (drugi z desne) na brniškem letališču leta 1991 v času osamosvojitvene vojne. (Foto: Mirko Kunšič / DELO)

Z Milanom Domadenikom sem bil vsa ta leta pogosto v kontaktu. Usoda je najini bolezni soočila tudi leta 1992 v Kliničnem centru v Ljubljani. Tudi kasneje sem ga štel za izjemno dobrega in pronicljivega sogovornika. Kot notranji minister sem ga leta 2012 nazadnje povabil tudi na kosilo. Še danes se spomnim mnogih njegovih besed. Mnoga dejstva, ki jih je takrat navajal so bila zame velika obogatitev in dopolnitev mojega spomina.

Milan lepa hvala Ti za vse kar si naredil za samostojno Slovenijo. Vem, da zaradi epidemije ne morem na Tvoj pogreb. Vem pa tudi to, da bom po epidemiji obiskal Tvoj grob in Ti prižgal svečko. Počivaj v miru.

Vinko Gorenak