Miro Petek: Smo se za to borili?

Foto: STA

Pogosto, še posebno v dneh, ko praznujemo kak državni praznik, lahko ob raznih omizjih in razpravah slišimo že skorajda ponarodelo sintagmo: Ali smo se za to borili!? In k temu večinoma takoj dodajo drugo, prav tako zelo pogosto: V Jugoslaviji nam je bilo veliko boljše. Res je, smo se za to borili?

To retorično samospraševanje izvira iz razočaranja, pač glede na to, kaj je nastalo v Sloveniji v teh 25 letih. Ne izvira toliko iz tega, da bi bilo ljudem žal, da imamo svojo državo, temveč iz preprostega razočaranja, ko ljudje v živo spremljajo, kaj se v državi dogaja. Bili smo priča brezobzirnemu plenjenju posvečene elite, ki je imela svoj izvor v prejšnjem sistemu in partiji in je bila na grabežljivo lastninjenje dobro pripravljena. Le spremenila je svojo retoriko iz  samoupravne latovščine, ki je preprost, v komunizmu tako imenovani neposredni proizvajalec itak ni razumel ali se mu je gnusila, v zapleten ekonomski jezik, ki ga mali delničar, ki je dobil nekaj privatizacijskega drobiža, itak ni razumel. Z lastninsko prevaro in raznimi pidi in skladi so ljudem vse skupaj pobrali, kapital pa se je skoncentriral v rokah posvečene, najbolj drzne ali najbolj pokvarjene peščice ljudi.

In ob vseh teh transparentnih in od daleč vidnih krajah, prevarah, ob vseh znanih sleparjih, prepoznanih roparjih in  kleptomanih, se ni zgodilo nič. Pravosodje in organi pregona so z vso impotenco spremljali to dogajanje, marsikdo je ob tem celo sodeloval in čakal, da je kaka drobtinica padla z bogato obložene mize. Narod pa plača, pri bankah gremo iz sanacije v sanacijo, državnih bank in (para)državnih podjetij omrežje titoistične levice noče spustiti iz rok, ker se iz tega napaja z donacijami, sponzorskimi in svetovalnimi pogodbami, na njih so prisesane izbrane odvetniške družbe in PR-agencije. Prodaje tega premoženja enostavno ne dopustijo, ker bi v tem primeru usahnile njihove priročne blagajne.

In v  prvi vrsti sedijo »naši«!
Vprašanje, ali smo se za to borili, je na mestu. Ali smo se borili za to, da se še vedno časti lik in ime Milana Kučana, ki je leta 1990 javno govoril, da je proti samostojni Sloveniji in za Jugoslavijo. In to brez sramu ponavlja tudi danes. Ali Danila Türka, ki v izjavah sicer ni bil tako ekspliciten, ker ni bil na podobnem položaju kot Kučan. Ali smo se za to borili, da ti ljudje sedaj na proslavah v čast samostojne Slovenije sedijo v prvih vrstah, bili pa so proti tej državi? Pa Fišer in Masleša, državna prvaka v kršenju človekovih pravic. Kakšna ironija! Kakšen paradoks!

Titoistična levica skuša s temi postavitvami, poveličevanju teh ljudi in zamolčevanju njihove resnične zgodovinske vloge potvarjati našo polpreteklo zgodovino. Ko se naivni na referendumih ukvarjamo s teorijami spolov, pa v ozadju ne poteka le razdeljevanje zadnjega privatizacijskega plena, temveč se pospešeno potvarja tudi zgodovina. Repetova knjiga o Kučanu sodi v ta kontekst.  Zasluge za samostojno državo Slovenijo si pišejo tisti, ki so bili vseskozi privilegiranci prejšnjega sistema in ki so bili goreči nasprotniki samostojne države. Zgodovinsko dogajanje ob samostojni in neodvisni državi bi radi pripisali sebi, kar se je slabega dogajalo v Sloveniji v zadnje četrt stoletja, pa drugim. In pri tem jim mediji pomagajo. Nihče si ne upa postaviti zahteve, da ti ljudje ob priložnostih, ko se praznuje praznik države Slovenije, nimajo prostora v prvi vrsti. Kljub njihovemu položaju in kljub protokolu. 

V Jugoslaviji nam je bilo boljše?
In od kod sploh razlogi za pogoste trditve, da je bilo v Jugoslaviji boljše? Razlogov je več. Sam imam v dobrem spominu Jugoslavijo le po tem, da sem bil tri desetletja mlajši, kaj več dobrega se mi ni zapisalo v spomin. Živeli smo v diktaturi, nismo vedeli, kaj so človekove pravice in svoboščine, kako živijo na Zahodu, na mejah so nas cariniki poniževali, ni bilo olja, sladkorja, čokolade, po kavbojke smo hodili v Trst, vozili ob parnih ali neparnih dneh, plačevali polog za izhod iz države. Ja, vsi smo imeli delo, vendar veliko ljudi ni delalo. Imeli smo kredite, ki jih veliko ljudi ni vrnilo. Imeli smo bratstvo in enotnost, ki je krvavo razpadlo v vojni. In tisti, ki trdijo, da je bil Tito demokrat, so popolni norci ali provokatorji. Majice z zvezdo in podobo diktatorja so lahko provokacija, bolj kot to pa je nevarno utrjevanje zgodovinske neresnice in ponaredkov.

Dragi Dragonja spoštovanemu Cerarju
Žal je treba dodati, da tudi v dneh, ko se spominjamo korenin naše države, ni pretiranega upanja za našo prihodnost. Vsak dan imamo nove dokaze ukradene države in demokratičnega primanjkljaja. Napoved poslanke SMC Murglove, češ, boste že videli, kaj bo prihodnje leto, ko bodo oni postavili svoje ustavne sodnike, je eden od novejših presežkov Cerarjeve vladavine. Ali na tem portalu razkrita korespondenca Metoda Dragonje s Cerarjem, ko v duhu slabega detektiva razkriva, kdo stoji za pisanjem Financ in na koncu s ponarejeno forenzično logiko prikolovrati do SDS in Andreja Širclja, kar je le še ena od dodane vrednosti v sprevrženosti te oblasti.

Vlada je forenzično razkritje Dragonje vzela zelo zares in je policiji naročila vdor v prostore SDS in stanovanje Andreja Širclja. Kdor misli drugače, je zelo naiven.

Miro Petek