Paralelno vesolje. 10. junij 2018, pet čez četrto uro. Ljubljano je prehitro zajela poletna vročina. Vsi čakajo. V zraku je vznemirjenje, pri nekaterih posameznikih odtenek živčnosti. Marjan Šarec, prepoten v črni obleki s krvavo-rdečo kravato, prestopa sem ter tja po lesenih tleh velike dvorane, kjer čaka na razglasitev rezultatov. Živčno pogleduje po uri in od daleč mežika vodji kampanje – nekdanjemu vodji propagande ljudskih vstajnikov -, če so že znane kakšne projekcije. Ob strani se med pomembne goste pomešane uglašujejo članice ženskega pevskega zbora Kombinat, ki bodo ob morebitni zmagi zapele Kuharjevo “Jutri Gremo V Napad”. Štefka Kučan s širokim nasmehom hodi od človeka do človeka in deli makovo potico, da gostje ne bodo lačni. Mojmir Sepe, Magnifico in Zoran Predin se družijo v glasbeni loži v zakulisju in kimaje ugotavljajo, da je bila zakuska v ljubljanski mestni hiši sedem let nazaj veliko boljša kot danes. Takrat so jedli pršut s tartufi, ostrige v lososovi omaki in pili pravi francoski šampanjec, Šarec pa je poleg Štefkinih dobrot postregel le z narezkom iz Mercatorja in Fructalovim gostim sokom. Špekulirajo, da bodo prave dobrote pripeljali komaj, ko bodo znani rezultati volitev in bo Šarec dobil mandat za sestavo vlade, kot mu že tri mesece napovedujejo politični barometri Ninamedie.
Še najbolj živčni ljudje v dvorani so Šarec, njegov politični boter Milan Kučan in skupina izbranih gospodarstvenikov Foruma 21, ki je prvi teden kampanje požegnala njegov program z manifestom “Na slovenskem smo mi gospodar”, ki je bil simultano objavljen v Mladini, Delu, Večeru in Dnevniku. Drugi zbrani so bolj sproščeni. Vedo, da se jim ne glede na izid obetajo bonbončki. Poslanski sedeži, honorarji za neopravljena ali slabo opravljena dela, službe v kabinetih, zavodih, uradih … Parazite, ki so se prisesali na Stranko Delovnega Ljudstva Marjana Šarca zato manj zanima, ali bo Marjan Šarec mandatar ali ne. Stranka bo v vsakem primeru vstopila v Državni zbor in pobrala kar nekaj sedežev. Morda manj kot SMC leta 2014, a dovolj, da nasiti vse lačne politično oportunistične pse. Šarcu to ni dovolj. Zato je živčen. Sicer kot šolan igralec še zmeraj sposoben brezhibnega praznega nasmeha in dveh ali treh povedi o spremembah in novih obrazih, če ga kakšen novinar pobara o občutkih.
Sanje Marjana Šarca, tiste najbolj intimne
Tako daleč se zdijo časi, ko je v predsedniški tekmi igral sredinsko levega kandidata. Zdaj lahko končno pove, kaj si misli, brez smešnega SMC-jevskega sprenevedanja iz 2014. Čas je zrel, da se opredeli in izpostavi. Ljudje si to želijo. Politični botri ga pri tem celo vzpodbujajo, narod pa se odziva na njegove besede. Tako daleč, a v resnici le slabo leto dni nazaj. Po tem, ko se je predsedniška kampanja po neizvolitvi zlila v politično stranko, si ne predstavlja več, da bi še naslednja štiri leta gulil pisarno mestne hiše od avtoceste odmaknjenega in od Boga pozabljenega mesta. Zdaj je pomemben. Zdaj bodo najvplivnejši in najpremožnejši v državi poslušali njega. Dovolj je bilo trivialnih sej mestnega sveta o lokalnem vodovodu in gramoznih jamah. Tudi časi, ko je po vaških veselicah služil mezdo kot slab ponaredek nesmešnega Saša Hribarja, so mimo. Zdaj sanja, da bo letel v usnjenih sedežih vladnega falcona in se rokoval z Junckerjem, medtem ko mu bo povedal par krepkih o slovenski suverenosti, ki jo bruseljska hegemonija ne bo dotolkla. Sanja, da bo postal Zoran Janković, Miro Cerar in Alenka Bratušek v eni osebi. Vsem omenjenim je več let zavidal, da so jih veliki bratje izbrali. Zdaj so izbrali njega. Zdaj je njegov čas. Cerar, ki z modernim centrom zelo verjetno leti iz parlamenta, pa bo lahko le še na kolenih prišel prosit za mesto kakšnega nepomembnega sekretarja v njegovi vladi. Mmm. Misel na to ga tako vzburja, da se močno oklene kozarca slovenskih breskev polnega soka, dokler členki ne postanejo beli od napora. Nikoli si ne bo odpustil, če izpusti to priložnost. Zdaj ali nikoli.
“Oh oprostite, nisem slišal vašega vprašanja, malce hrupno je tukaj.”
“Projekcije vas postavljajo ob bok SDS-u. Ali ste pripravljeni na sodelovanje tudi s strankami desnega političnega pola v primeru, da stranka delovnega ljudstva zmaga na volitvah?”
“Ja, poglejte, takole je, s SDS mi pač nikoli ne bomo sodelovali, ker gremo naprej, SDS pa je stranka, ki sili v preteklost, tako ideološko kot funkcionalno. Kar pa ne pomeni, da povsem izključujemo sodelovanje z desnico. Bi pa razmislil o sodelovanju z NSi, ki je dovolj progresivna in socialno čuteča stranka.”
“Če boste postali mandatar, kaj bo vaša prva naloga?”
“Vsekakor bom najprej poskrbel, da ne bo več prihajalo do zgodovinskega revizionizma, zato se bom zavzel za vrednote NOB, za katere tudi sam mislim, da so tiste, ki nas bodo kot narod ponesle v prihodnost. Sem libertarec s čutom za socialo, sociale pa nič ne simbolizira bolje kot nesebičen boj naših revolucionarnih borcev za svobodo.”
Vendarle ga težijo močni in težki dvomi …
Hitro jo odslovi in se od množice odmakne na samo, v sobo, kjer ga, razen tihega brnenja klimatske naprave, ne bo motil nihče. V samoti se porajajo dvomi. Rad bi jih pregnal, a ta tekma mu pomeni več kot si je kadarkoli prej upal priznati. Ni več dovolj že to, da kot novinec ustvari drugo najmočnejšo stranko v parlamentu. Želi iti povsem do konca, na zmago. Na mandatarstvo. Če je uspelo dolgočasnemu Cerarju bo njemu še prej. Skuša se bodriti z naborom pozitivnih revij in propagandnih gradiv, ki jih ima pred sabo na mizi v zakulisju glavne dvorane. S prsti preleti prvih par strani ekonomskega eseja, ki ga je v medije tik pred volitvami poslal duhovni vodja slovenske ekonomske znanosti Bogomir Kovač, z naslovom: “Izvolitev Marjana Šarca je nacionalni interes Slovenije.” Godi mu, a se mu zdi, da ne bo odločilen. Preveč zapletenih besed. To njegovi volilni bazi, očarani nad preprostimi plebejskimi povedmi, ne bo dišalo. V roke prime bolj poljudna čtiva in ustnice se mu razlezejo v nasmešek, bolj pristen od tistih za njega tipičnih nagajivih nihče-ne-ve-da-sem-se-polulal nasmeškov s stisnjenima ustnicama, ki jih je bil prisiljen deliti skozi neskončna srečanja. “Slovenec tisočletja”, po izboru bralcev Nedeljskega Dnevnika. “Najboljši oče v državi” pravi ženska revija Jana. Svet24 navaja neimenovane vire na kamniški občini, ki trdijo, da Marjan Šarec svojo plačo na skrivaj, daleč od soja žarometov, nameni revnim družinam v okolici Kamnika, sam pa se preživlja tako, da zvečer in ob vikendih kot imitator/igralec/pevec/žongler nastopa na rojstnih dnevih in zabavah. Delo poleg kratkega življenjepisa objavlja intervju s prominentnimi člani ALDE in PEL, ki verjamejo, da je on najboljša izbira za predsednika vlade v Sloveniji. Tisti bolj na sredini so ga poimenovali za naslednjega Emanuela Macrona. Bolj skrajno levi za hibrid Aleksisa Ciprasa in Pabla Iglesiasa.
Strah, strah, največji strah …
Spreleti ga srh, ko pomisli, da bi moral v primeru neuspeha najbrž zapustiti stranko delovnega ljudstva, jo prepustiti kakšnemu Zares dobremu politiku in se vrniti na star, škripajoč kamniški stol. V glavi si računa, koliko denarja bi izgubil, skozi leta najprej mandatarske in nato evropske kariere, če se to res zgodi. Ne bi rad postal nevrotik s pogrizenimi prsti, kot Alenka Bratušek, katero včasih še zmeraj zalotijo, ko se živčno pozibava na sedežu velike dvorane Državnega zbora in manično ponavlja: “1 milijon evrov… 1 milijon evrov… 1 milijon…”
Pozitivno Slovenijo je pokopal manko programa. Bo njegov prepričal? Ciljno skupino bo zagotovo pritegnila točka o denacionalizaciji z naslovom: “Tujec, družinske srebrnine se boš prilastil le prek mojega trupla.”, katero so po mesecih trdega dela oblikovali Jože Mencinger, Velimir Bole, Franjo Štiblar in France Križanič. Javni sovjetski model zdravstva je Slovencem pisan na kožo, kar je z učinkovitim ministrovanjem potrdila že Milojka Kolar Celarc. Njene strategije ne gre preveč popravljati, saj so jo izklesale bogate izkušnje na Vzajemni. Morda bi bilo dobro v ekipo povabiti še njenega dosedanjega sodelavca Kebra in mu namesto neformalne vloge podeliti naziv državnega sekretarja, da se bo bolj učinkovito boril z zasebnimi lobiji, ki uničujejo našo drugače izredno kakovostno zdravstvo. Šolstvo je svetla zvezda slovenskega napredka in mora ostati ne le javno, ampak državno, to je jasno zapisano v programu, s pripisom, da šolstvo pripada delovnemu ljudstvu Republike Slovenije. Za vsak primer, da ne bodo na kakšnih zasebnih šolah mladež kvarili z zgodovinskim revizionizmom.
Ustava se spreminja s tresočo roko! Kaj ti pomeni? Zakaj?
Njegova osebna ideja je bila programska točka “Ustava po meri delovnega ljudstva”. Pravniki so mu nakladali, da se ustava spreminja s tresočo roko. Nikoli mu ni bilo jasno, kaj so hoteli s tem povedati. Predsednik vlade je tam zato, da se sliši in da naredi spremembo. Ustava pa obstaja, da služi ljudem in če si ljudje nekaj močno želijo, je edino prav, da se njihove želje zapišejo v ustavo. Zato programski paket za pogajanja s prihodnjimi koalicijskimi partnerji predvideva vladni predlog posebnega odstavka v Ustavi RS z naslovom “Posebne zagotovljene pravice delovnega ljudstva”. Pravica do minimalne plače 1000 evrov neto. Pravica javnih uslužbencev, da lahko v petek namesto ob enih domov popihajo ob dvanajstih. Pravica do zastonj kart za čarterske polete na vsak finale, v katerega se uvrstijo slovenski športniki v ekipnih športih. Kakšna tresoča roka neki.
Ker je zelena nova rdeča je nujno potrebna okoljska osveščenost. Za to bo poskrbela pobuda “siromake na vlake”, z drakonsko obdavčitvijo vozil na notranje izgorevanje in popolna oprostitev davčnih in okoljskih bremen za čista električna vozila in nekatere hibride. Elektrifikacija zasebnih prevozov bo tako logična posledica. Če ne to, pa vsaj hiter prehod iz potratnih osebnih vozil na javni prevoz. Večjo potrebo po električni energiji zaradi vseh novih Tesl in Leafov na cestah pa bo lajšalo morje vetrnic na Dravskem polju, za gradnjo katerega so že zdaj v predalih gentlemanski dogovori z družbami, zbranimi okoli Foruma 21.
Odlična ideja se mu je zdela akcija Naša Super Hrana odhajajočega ministra in morebitnega prihodnjega koalicijskega partnerja Dejana Židana. Tako dobra, da program vsebuje nadgradnjo pobude s protekcionističnimi vzpodbudami za druge panoge. Naše Super Kuhinjske Pipe. Naši Super Čevlji s Fluorescentno Peto. Naši Super Bicikli in njemu najljubša Naši Super Mopedi, s katero vsak prebivalec Slovenije ali migrant s priznanim azilom, star med 16 in 18 let, dobi zastonj vavčer v vrednosti 300 evrov za nakup Tomosovega visokotehnološkega mopeda Tomos Standard.
Ker smo ravno sredi obdobja debelih krav, je skoraj nujno, da država poleg drugega tira in morja vetrnic začne še kakšen velik gradbeni projekt. Da se le dela, tudi, če zmanjka kakšen dolarček sem in tja. Kot je rekel njegov nekdanji strankarski šef: Delu čast in oblast. Krediti so itak poceni, bonitetna ocena države pa vztrajno raste. Takoj po prevzemu oblasti se bo ustanovilo pet projektnih skupin, ki bodo preučevale različne večje projekte. Zaenkrat so v igri ogromen hotel Triglav v Ljubljani po vzoru piramide iz Pjongjanga, katerega bi vodila Sava, d. d. , obnova vseh spomenikov iz obdobja narodnoosvobodilnega boja in širitev projekta drugi tir v bolj vseobsegajoč globalni projekt Koper – Ljubljana – Hanoj, ki bi ga gradili povsem v lastni režiji.
Program je vseobsegajoč in temeljit. Nič ni prepuščeno naključju. Volivci morajo prisluhniti. Če ne zdaj, potem nikoli.
Čas je za razglasitev volilnih rezultatov!
Živčno vzdihne. Glasni klici ga predramijo iz razmišljanja. Iz glavne dvorane kričijo, da se je začelo. Razglasitev predvolilnih projekcij čez dve minuti. S težavo si na obraz nariše nasmeh, čeprav grenko-sladek, kot Ivan Serpentinšek med predavanjem o pravicah žensk na delovnem mestu. Pogoltne slino in se prikaže pred množico, ki ga obožuje in navijaško bodri med ritmičnim ploskanjem: “Marjan, Marjan, Marjan!” Občasno se sliši kak hropeč krik iz ozadja “Marjane, ti si car!” … Nato se vsi zazrejo v televizijski ekran. Pozdravna špica. Napovedovalka že zajame sapo in začne: “Spoštovane gledalke, spoštovani gledalci, pravkar smo pridobili prve preliminarne rezultate volilne komisije. Po doslej preštetih veljavnih glasovnicah … “
Nihče si ne upa dihati. Čakajo. Napeto je. Ne vedo, ali bodo v naslednjih sekundah izbruhnili v veselo ekstazo med uglašenim spontanim petjem Kombinatk ali razočarano zavzdihnili in začeli bentiti nad zaroto ameriških hegemonov.
Tudi vi čakate? Vas je kaj strah?
Mene je. Že leta 2017. Iz nekega drugega vesolja. Zato naredimo nekaj že danes. V našem vesolju. Da ne bomo jutri živeli v tistem drugem.
Mitja Irsic