Slovenski medijski prostor, še zlasti to velja za leva glasila kot je Mladina, je lokalizirana replika ameriškega oziroma anglosaksonskega, ker je včasih vpliv Guardiana večji od “ameriških progresivnih titanov”. Nemalokrat se zdi, da slovenski progresivci prav trpijo, ker ne morejo signalizirati svojih kreposti na račun rasizma. Ker je v Sloveniji pač malo temnopoltih. In ko tu in tam pod lupo kakšnega najdejo, si histerično prizadevajo ustvariti “nove beline” ali temnopolte, “tough neighbourhood, tough life” verzije “vojnovićevskih čefurjev”.
Jose ali Joseph Nzobandora je slovenski igralec, ki je pred leti zaslovel kot del reperskega dueta Murat in Jose. Na njun komad Od ljudi za ljudi se še danes pozibavajo na marsikateri slovenski zabavi, kjer se ne vrti eksplicitno srbski hedonistično – etnični pop. Kot eden redkih temnopoltih v slovenski družbi je seveda skoraj zagotovo odraščal tudi ob začudenih pogledih, morda tudi ob verbalnem nasilju, prav gotovo pa je zaradi fascinacije postboomerjev na zahodu s temnopoltimi in repom, požel tudi kakšne dobrobiti in opaženost pri nasprotnem spolu. Kak poseben “hard knock life” to že ni mogel biti in četudi bi bil …
V intervjuju za svet24.si je povedal tudi kaj modrega, npr.: “Zdaj, v tem trenutku, se mi zdi v našem družbenem okolju najbolj problematično politično razdvajanje ljudi. Zame je glavni problem to, da je postalo politično prepričanje bolj pomembno od politike. Če vodi politiko nekdo, ki je tvojega političnega prepričanja, je to bolj pomembno kot to, kakšno politiko vodi. In to je narobe. Če bi nam uspelo preusmeriti pozornost iz kdo na kaj, potem bi bil to res velik korak naprej. Precej razmišljam o tem, ker se mi zdi to zavora za Slovenijo kot državo, za to, da bi lahko boljše živeli.“
Mladina ni zamudila pograbiti zgodbe o “zatiranem črncu”, ki je drugačen od belih Slovencev
Mladina je iz celotnega intervjuja kot pomembno razbrala in objavila le tole izjavo: “To drugačnost sem občutil že v otroštvu. Z nekaterimi ljudmi sem imel konflikte že v vrtcu. Ko zdaj razmišljam o tem, se mi zdi to normalno, ker smo ljudje narejeni tako, da smo vsaj v prvem trenutku zelo nezaupljivi do vsega drugačnega od tistega, česar smo vajeni. Zato mislim, da je najbolj pomembno, da se spoznavamo: da spoznavamo drugačne ljudi in drugačne kulture, zato ker se, potem ko nekaj spoznaš, tega nehaš bati. Ena glavnih poant najinega komada z Muratom Od ljudi za ljudi je bila ravno to, da ko začneš spoznavati ljudi, vidiš, da v bistvu ni razlike; na zunaj smo mogoče drugačni in drugače govorimo, osnovne značilnosti mene ali enega Šveda so pa iste: vsi si želimo biti ljubljeni in imeti radi – mislim, da je to osnova za vse.“
Jose: »To drugačnost sem občutil že v otroštvu«
(Joseph Nzobandora – Jose, raper, igralec)https://t.co/algSS7LiQH
— Mladina (@SpletnaMladina) August 22, 2020
Tujec, črnec, ki trpi v slovenskem okolju, ker je drugačen od Slovencev, belcev. Tega niso smeli zamuditi. Saj gre vendar za “neomarksistično” dihotomijo zatirani črnci – zatiralski belci. Kaj je pri tem problematično? Poleg očitnega “race baitinga” – nabiranja moralnih točk in klikov na račun zavzemanja pozicije nekoga, ki razume doživljanje tujca – je takšno razumevanje problema obenem tudi izjemno plitko. Podobno plitko kot je bilo besedilo komada Murata in Josea. Mar ti ljudje res verjamejo, da tisti, ki problematiziramo priseljevanje, ne vemo ali ne verjamemo, da imajo priseljenci čustva?
V takih čivkih se kažejo temeljno nerazumevanje problematike priseljevanja, narcistična zaslepljenost in iz njiju izhajajoče petokolonaštvo levice. Ja, vsi si želimo biti ljubljeni in ljubiti, ampak nekateri kradejo, nekateri pa ne. Nekateri pretepajo ženske, nekateri pa ne. Nekateri … Za politično korektno omejene: Ne želimo reči, da vsi priseljenci kradejo, ampak da je to, da je želja biti ljubljeni in ljubiti, nepomembna za razprave o priseljevanju. V to, kar Jose imenuje”osnova za vse”, Mladina pa mu frenetično aplavdira s čivkom, nihče ne dvomi.
Aleš Ernecl