fbpx

Moj odgovor evroskeptikom

" Od izbranih slovenskih poslancev na prihajajočih volitvah v Evropski parlament pričakujem, da se bodo zavzemali za dosledno spoštovanje Schengenske pogodbe," pravi dr. Umek. Foto: STA

Predsednik države je pred dnevi razpisal volitve v parlament Evropske unije in to v času, ko postaja del politike in tudi volivcev vse bolj skeptičen do Unije, do njenega nadaljnjega razvoja ali celo do njenega obstoja. Kot prepričan zagovornik evropskega povezovanja se seveda sprašujem, kakšno Evropo in z njo Slovenijo si ti skeptiki želijo. Ker na to vprašanje do sedaj še nisem dobil jasnega odgovora, bom sam definiral jasen cilj in v nadaljevanju, upam da dovolj jasno pokazal, da je ta uresničljiv samo znotraj EU.

Moj cilj je demokratična Evropa in z njo tudi Slovenija, ki v polni meri spoštujeta svobodo posameznika ter vse človekove pravice in svoboščine. Svoboda posameznika seveda nujno vključuje tudi njegovo ekonomsko svobodo, to pa pomeni svobodno, vključujoče tržno gospodarstvo. Samo tako gospodarstvo lahko zagotavlja blagostanje prebivalstva in njegov visok življenjski standard. Nepogrešljiv element v življenju vsakega človeka je tudi kultura. Evropska kultura pa je sinteza nacionalnih kultur evropskih narodov, ki ji zagotavljajo razvoj in aktualnost. To je tista multikulturnost, h kateri bi morali stremeti. To pa pomeni, da moramo ohranjati in razvijati nacionalne kulture.

Ker se vsak razmišljujoč človek na lastnih in tujih napakah uči in iskreno upam, da tudi kaj nauči, si na kratko poglejmo evropsko zgodovino zadnjih dvesto in nekaj let. Ob vseh izjemnih intelektualnih dosežkih je bilo to obdobje nacionalnih držav, prepogostih vojn in gospodarskih kriz, slednje so postavljale prihodnost Evrope in njenih narodov pod vprašaj. To moderno kolo zgodovine se je začelo obračati s francosko revolucijo l. 1789 na osnovi katere je nastala prva nacionalna država Republika Francija. Ta in kasneje z Napoleonom kot cesarstvo je hitro ugotovila, da za nemoten gospodarski razvoj potrebuje tuja ozemlja. Anektirala je Alzacijo in Loreno in začela vzpostavljati marionetne režime v drugih evropskih državah. Zgledu Francije so sledile druge novo nastale nacionalne države kot Nemčija, Rusija, Habsburško cesarstvo in Italija. To je vodilo do številnih vojn in končno do 1. in 2. svetovne vojne. To dogajanje izredno dobro opisuje Christopher Clark (Clark, C., Mesečniki, Cankarjeva založba, Ljubljana, 2017), Peter Sloterdijk (Sloterdijk, P., Zorn und Zeit, Suhrkamp, Frankfurt am Main, 2006) pa  ugotavlja, da je bila Evropa uspešna, kadar je bila povezana. Razdrobljenost Evrope pa so spremljala obdobja vojn in kriz. Na osnovi pravkar povedanega sledi zaključek, da nobena evropska država, tudi največje med njimi ne, ni samozadostna. Iskanje prepotrebnih virov za nemoten razvoj in blagostanje vodi v medsebojne konflikte in posledično do medsebojnih vojn.

Prof. dr. Andrej Umek (Foto: STA)

Enigmo ne samozadostnih evropskih, nacionalnih držav so vidni evropski politiki, med njimi velja omeniti K. Adenauerja, A. de Gasperija, R. Schumana in J. Monneta, začeli razreševati po principu njihovega ohranjanja vendar tudi njihovega postopnega in vse globljega gospodarskega sodelovanja. Tako je nastala najprej Skupnost za premog in jeklo (1952). Taje hitro prerasla v Evropsko gospodarsko skupnost (1957). Vse tesnejše sodelovanje, predvsem gospodarsko, evropskih držav je vodilo do Evropske unije (1992), h kateri je pristopila tudi Slovenija (2004). S tem si je zagotovila enake možnosti gospodarskega razvoja in konkurenčnosti na svetovnih trgih, kot so jo do tedaj imel samo večje, gospodarsko razvite evropske države kot npr. Nemčija in Velika Britanija. Ohranili pa smo nacionalno suverenost, ki je predpogoj za ohranjanje nacionalne identitete in kulture. Evropska unija s svojim osnovnim konceptom ohranjanja nacionalnih držav ob njihovem vse bolj poglobljenim gospodarskim sodelovanjem je Evropi vključno s Slovenijo prinesla najdaljše obdobje miru izreden gospodarski razvoj in z njim dvig življenjskega standarda. Neodgovorno bi bilo od koncepta, ki je nam Slovencem in ostalim državam članicam EU prinesel toliko dobrega odstopiti ali ga poskušati radikalno reformirati. To je moj odgovor vsem evroskeptikom. Za majhno državo kot je Slovenija z manj kot 1 odstotkom prebivalstva EU je evroskepticizem še manj razumljiv, saj izven EU Slovenija izgubi svojo ekonomsko suverenost in s tem tudi dejansko samostojnost. Seveda pa ne mislim, da ob samo po sebi umevnem ohranjanju osnovnega koncepta EU, tega ni potrebno poglabljati, dopolnjevati in aktualizirati.

Od izbranih slovenskih poslancev na prihajajočih volitvah v Evropski parlament pričakujem, da se bodo zavzemali za dosledno spoštovanje Schengenske in Maastrichtske pogodbe in za resnično enakopravnost vseh gospodarskih subjektov na skupnem evropskem tržišču. Slednje je bistveno za slovensko gospodarstvo, njegov razvoj in mednarodno konkurenčnost. Na tej osnovi bi lahko dvigovali dodano vrednost na zaposlenega, ki je sedaj kritični in zaviralni faktor slovenskega gospodarskega uspeha in z njo tudi življenjski standard Slovencev. Nadalje pričakujem, da se bodo zavzeli za postopno fiskalno konvergenco držav članic EU ali vsaj tistih v Evro-področju. Prepričam sem, da je fiskalna konvergenca ključni element resnične enakopravnosti vseh subjektov na skupnem evropskem tržišču, k čemur bi morala Slovenija stremeti v svojo in korist ostalih članic EU.

Verjamem, da mi je uspelo pokazati, da je sedanji koncept Evrope suverenih nacionalnih držav, ki razvijajo in poglabljajo skupno evropske tržišče enakopravnih gospodarskih subjektov v korist nas vseh posebej pa še manjših članic EU kot je npr. Slovenija. Zato je vsak evroskepticizem škodljiv in samodestruktiven. Sedanji koncept je potrebno ohranjati, ga poglabljati in aktualizirati.

Prof. dr. Andrej Umek