Prihajajo dnevi, ko se nekoliko bolj zavedamo minljivosti tuzemskega življenja. A vendar prvi november zame nikoli ni bil “dan mrtvih”, kot ga je nekdaj imenovala režimska propaganda, ampak prej dan živih. Praznik vseh svetih in čas, ko tudi tisti bolj zapuščeni grobovi zažarijo v svetlobi sveč. Kot da bi želeli sporočiti, da zemeljska smrt ni konec vsega, ampak samo novo rojstvo. Kot bi dejal sv. Frančišek Asiški: “S smrtjo se rodimo za večno življenje.”
S smrtjo se praktično srečujemo ves čas. Če ne drugače, preko sporočil o prometnih nesrečah, ki povsem nenadoma in nepričakovano prekinejo življenjski tok ljudi. Nagla in nepredvidena smrt znanca, prijatelja in sorodnika nas še toliko bolj šokira. Današnji dan bo zato ostal v bolečem spominu – poslovil se je namreč eden od junakov slovenske pomladi, obsojenec v procesu proti četverici David Tasić.
Ne vem več točno, kdaj sem se z njim spoznal osebno. Verjetno je moralo biti nekje pred obeležitvijo dvajsetletnice procesa proti četverici JBTZ. Z Davidom sem namreč naredil kar nekaj intervjujev za Demokracijo. Enega od njih na vrtu gostinskega lokala v Savljah, kjer ima sicer sedež njegova založba Karantanija. Vedno sem ga lahko hitro prepoznal po rdečkastih laseh in medvedji postavi, a še bolj po dveh lastnostih: da je bil zelo dostopen in vedno pripravljen za pogovor pa tudi, da je zelo stvarno ocenjeval slovenske razmere. Čeprav je prišel iz vrst nekdanjih socialističnih mladincev, se ni predal toku – v primerjavi z nekaterimi nekdanjimi funkcionarji ZSMS, ki svojo “svobodomiselnost” zdaj gradijo na udinjanju interesom politične mafije. Spomnim se, kako mi je pripovedoval o svoji naivnosti, ko so konec osemdesetih let mislili, da se bo tedanja slovenska politična garnitura zavzela zanje glede na svojo usmeritev “socializma s človeškim obrazom”.
A razpletlo se je drugače: četverica je bila žrtvovana. Računali so, da bodo “špice porezane” tako, da jim bodo sodili tajno, daleč od oči javnosti, medtem ko si bo ZKS lepo oprala roke. No, nekoliko se ji je ponesrečilo, a še vedno ne toliko, da ne bi ob “prehodu” leta 1990 obdržala jedra oblasti v svojih rokah, kljub formalnemu prihodu Demosa na oblast. David zato ni podpiral samocenzuriranja v slogu “mi smo demokrati, torej ne smemo tega in onega”.
Vsako srečanje je prineslo nekaj upanja
Moralo je biti konec maja ali začetek junija 2008, ko so se pri Hostlu Celica na Metelkovi, kjer je bil nekdanji vojaški zapor, sestali vsi štirje člani četverice JBTZ. Kar je redkost. Namreč, vsaj eden od njih, Ivan Borštner, se zelo nerad pojavlja v javnosti. Navzočim novinarjem ni hotel dati izjav, ignoriral jih je kot pred kratkim Nobelov nagrajenec Peter Handke. Verjetno sem bil edini od novinarjev, ki je z njim spregovoril nekaj besed v samem hostlu, pa še to predvsem zato, ker je bil moj zastopnik v tem primeru David. In sem tudi razumel, zakaj Ivan Borštner ni želel dati izjav novinarjem (ker mi je to tudi povedal).
Kasneje sem se z Davidom srečal še večkrat. V času afere Patria je imel govore pred sodiščem, tudi v času sojenja dr. Tadeju Strehovcu je nastopil kot govornik. Vsako srečanje z njim je prineslo nekaj upanja. Morda že zaradi njegovega spontanega odzivanja. Ni bil politik, a za prihodnost Slovenije mu ni bilo vseeno.
Praznina ob odhodu
David se je od tega sveta poslovil prezgodaj. In to v času, ko se pojem “politični zapornik” grdo zlorablja in ko zadnji šef CK ZKS nastopa kot branilec političnih zapornikov v Kataloniji, medtem ko njegova oboževalka in nekdanja režimska novinarka v Bruslju ustanavlja nekakšno organizacijo, ki naj bi skrbela za medijsko svobodo. A najbolj tragično je, da slovenska pomlad kljub velikemu trudu in trpljenju ni bila dokončana. Ostaja nedokončan projekt. A še bolj tragično od tega je, da ljudje mislijo, da je to že dokončan projekt. Kar je tudi odličen humus za mafijske gremije, ki za masko uporabljajo tudi raziskovalne inštitute.
Skratka, z Davidovim odhodom je v slovenskem civilnodružbenem prostoru zazevala velika praznina, ki jo bo zelo težko zapolniti. Ob širjenju vsegliharstva in brezbrižnosti je pomladni tabor vse bolj utrujen. In vedno bolj se zavedamo, kako zelo potrebni so nam novodobni preroki – ne razni politični mesije, pač pa preroki, ki poslušajo Božji glas ter spodbujajo, tolažijo in nagovarjajo ljudstvo. In ki vidijo dlje.
David, počivaj v miru Božjem.
Gašper Blažič