fbpx

Na pragu velikih obletnic

Slovesnost v Dražgošal 2014 (foto: STA)

Vsakoletna ceremonija v Dražgošah ni le primitivno obnavljanje nekega mita, ki temelji na laži, oziroma na pristranskem in izkrivljenem pojmovanju zgodovinskih dejstev. Je tudi poskus obnavljanja narodovega razkola, saj večina vendarle pozna in se zaveda zgodovinskih dejstev.

Pa vendar imajo Dražgoše tudi marsikaj koristnega. Vedno znova ponudijo priložnost, da se oživijo verodostojne izpovedi vaščanov in se razgali “velika neumnost partizanskega vodstva”, kot je to “epopejo” nekoč označil celo Tito. Dražgoše so žal res simbol NOB, model partizanske taktike, ki je bila očitno v tem, da se sprovocira okupatorja, nato pa pobegne in z varne razdalje opazuje, kaj okupator počne z vaščani. Dražgoše so tudi priložnost, da vsa Slovenija vidi, kdo prihaja navdušeno ploskat čudnim modrostim slavnostnega govornika.

Proslava v Dražgošah bi bila deležna avtentičnosti le, če bi bila posvečen žalni komemoraciji pobitih vaščanov in partizanov, ki so svoja življenja izgubili po neumnosti partizanskega vodstva. A tega ni pričakovati. Vse te ceremonije so namreč dokončno ujete v svoj virtualni svet, daleč od resnice zgodovinskih dejstev. So le priročen medijski dogodek, ki nekaterim morda še vedno veliko pomeni, večina pa se nasmehne in zamahne z roko, ne da bi se ji ljubilo komentirati.

Vsiljevanje laži in izkrivljanja dejstev
Problem torej niso Dražgoše in podobni dogodki NOB. Problem je metodologija stalnega vsiljevanja izkrivljene podobe zgodovinskih dejstev. Pa ne samo tistih izpred sedem desetletij, ampak tudi tistih izpred treh desetletij, ki predstavljajo vrednotno središče samostojne slovenske države. Gre za revolucionarno metodo, ki je tudi 30 let po padcu komunizma v Sloveniji še vedno prisotna. Plebiscita o samostojni in neodvisni državi se je pred 30 leti udeležilo 88,5% volivcev, od katerih jih je 95% glasovalo ZA. Takratna Demosova ekipa je nato storila vse, da je uresničila to enotno željo slovenskega naroda. Vsi, ki so se aktivno podali na pot osamosvajanja Slovenije, so dobesedno tvegali svoje glave.

Foto: STA

A že trideset let se skuša njihovo delo minimalizirati, negirati ali celo kriminalizirati. Ob tem pa seveda poteka stalno vsiljevanje laži in izkrivljenih podob zgodovinskih dejstev. Pred časom je bil aktualen načrt, kako staro Teritorialno obrambo, ustanovljeno leta 1968 v okviru Jugoslovanske vojske, pojmovati kot predhodnico sodobne Slovenske vojske. Seveda je bilo tudi pri mnogih pripadnikih stare TO čutiti slovenski duh, saj kljub ukazu o razorožitvi kar nekaj občinskih štabov TO ni sledilo temu izdajalskemu ukazu. Po vzpostavitvi Slovenske vojske so tudi mnogi pripadniki stare TO takoj prestopili v Slovensko vojsko. A teorija o kontinuiteti, ki bi pomenila izkrivljenje tega zgodovinskih dejstev, tokrat ni uspela tudi zahvaljujoč odločnosti predsednika države.

Slaven odhod iz Beograda
Sedaj pa smo očitno na pragu novega poskusa prirejanja zgodovinskih dejstev. Že pred novim letom je režimska novinarka RTV napovedala poigravanje z naslednjo vzročno zvezo: Odhod slovenske delegacije s 14. Kongresa jugoslovanskih komunistov – Plebiscitarna odločitev za “samostojno in neodvisno državo” – izvolitev Milana Kučana za prvega predsednika samostojne Slovenije. Preprosta asociacija bi namigovala, da so osamosvojitev začeli slovenski komunisti, ki so se “uprli” Beogradu, in jo nato z nacionalno podporo končali z izvolitvijo Kučana. Vse ostalo je po njihovem nepomembno: razorožitev TO, nasprotovanje komunistov ustanovitvi slovenske vojske in njeni oborožitvi, napad JLA na komaj rojeno državo, odločno vodena obramba samostojne države, itd.

Tanja Fajon v Dražgošah s poslancem SD Matjažem Nemcem in Milanom Kučanom. (Foto: Facebook)

V času, ko so se v Sloveniji spontano rojevale avtohtone slovenske politične stranke, so slovenski komunisti, ki so bili do takrat le del Jugoslovanske zveze komunistov, utemeljeno začutili potrebo, da prevzamejo podobo samostojne slovenske stranke. Zato je slovenska javnost pozdravila to gesto. Vendar je bila to le notranja strankarska zadeva, ki sama po sebi ni vodila v slovensko osamosvojitev. Ob tem se ne zavedajo, da bo omenjeno vzročno poigravanje z zgodovinskimi dejstvi spet sprožilo obnavljanje spominov na dejstva, ki so za post-komuniste neprijetna.

Pred nami so pomembne obletnice
Pred nami so pomembne obletnice temeljnih državotvornih dogodkov slovenske državnosti. Gre za prve demokratične volitve (08.04.1990, volilna udeležba 83,5%), plebiscit o samostojni in neodvisni državi (23.12.1990), sprejem Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Slovenije ter sprejem Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine (25.06.1991), napad JLA na Slovenijo (26.06.1991), itd.  Ti dogodki izpred treh desetletjih so bili zaznamovani z veliko (več kot 90%-no) enotnostjo naroda. To so torej temeljni dogodki sedanje slovenske države. Naše skupne države. Kako jih bomo praznovali? Z izkrivljenim pomenom in lažjo? S ponižujočim ignoriranjem tistih, ki so v tistih nevarnih časih pogumno zastavili svoja življenja za slovensko državo? S simboli komunistične revolucije, ki je nekoč tako usodno razklala slovenski narod?

Ne bi bilo prav, da bi kdo z lažjo in izkrivljanjem ponovno razbijal spomin na dogodke, ki nudijo vrednotno središče slovenskega naroda. Zato se upravičeno sprašujemo, ali se je možno o eventualnih razlikah v pojmovanju in vrednotenju posameznega dogodka mirno pogovoriti in razjasniti eventualne dileme ter najti za vse sprejemljivo avtentično razlago dogodka?

France Cukjati

Je, če bodo ljudje iskreno zavezani resnici in če žalostna preteklost s svojo miselnostjo ne bo več prisotna. Revolucija nam je namreč vsiljevala svoje vrednotno središče, ki naroda ni združevalo, ampak usodno razklalo in mu povzročilo veliko trpljenja. Njeno “središče” je služilo predvsem utemeljevanju in ohranjanju totalitarne oblasti, zato je v “post-revolucionarnem razredu” še vedno prisotna nostalgija po tem vrednotnem “središču”.

Na plebiscitu pred tridesetimi leti pa je narod nesporno postavil novo vrednotno središče: “samostojno in neodvisno državo”, vključno s celotnim spektrom človekovih pravic, vse tja do učinkovite zaščite te naše samostojne in neodvisne slovenske države. Vprašanje te zaščite pa spet postaja vse bolj aktualno. Pred nami so torej pomembne priložnosti prebujanja avtentičnega državotvornega razpoloženja.

France Cukjati, dr.med