Nadaljevanje kanonizacije in demonizacije

Nekdanji zunanji minister Dimitrij Rupel. (Foto: STA)

Prihodnost Slovenije je odvisna od spontanega, samoumevnega spoštovanja, če hočete nedotakljivosti dveh zgodovinskih oz. strateških spoznanj: 1. Slovenija je srednjeevropska in sredozemska država; 2. Slovenija je utemeljena na plebiscitu leta 1990 in na referendumu o 3. članstvu v EU in Natu iz leta 2003.

Marsikaj kaže na to, da so ta spoznanja postala predmet omahovanja in celo kulturnega boja, to se pravi nadaljevanja procesov kanonizacije in demonizacije, ki so bili značilni za obdobje pred pol stoletja. Ko sem prebral javno pismo “Obvarujmo občutljivo slovensko demokracijo pred avtoritarno oblastjo!”, ki ga je poleg (prvopodpisanega) Rudija Rizmana podpisalo 74 imenitnih slovenskih akademikov, ki so – razen enega – vsi, nekateri celo dvojni doktorji, sem se spomnil starih časov, natančneje sedemdesetih let prejšnjega stoletja. Po diplomi leta 1970 sem se po povabilu kolegov, ki so zdaj podpisniki javnega pisma, najbrž tudi po zaslugi svojega pisanja, urednikovanja in aktivizma pri študentovski Tribuni, zaposlil kot “asistent stažist” na tedanji Fakulteti za sociologijo, politične vede in novinarstvo. Sedemdeseta leta so se začela po koncu veselih šestdesetih (“swinging sixties”), kar pomeni, da to sprva ni bil slab čas. Slovensko politiko je takrat vodil “liberalni” Stane Kavčič.

Z nekaterimi pogumnejšimi kolegi smo zabavljali čez marksizem in razpravljali o ameriški sociologiji, navsezadnje pa se nas je kar nekaj – vključno s posameznimi podpisniki javnega pisma – odpravilo študirat čez lužo, nekateri v Boston. Zame je bil prvo slabo znamenje sedemdesetih let poziv na služenje vojaškega roka, zaradi katerega sem moral prekiniti študij. Iz mojih naključnih, seveda neprevidnih izjav v krogu nabornikov iz Ljubljane je prikriti pooblaščenec kontraobveščevalne službe sestavil 16 strani dolgo obtožnico, na podlagi katere so v vojašnici zoper mene priredili političen proces, na katerem sem poslušal podobne modrosti, kot jih zdaj berem v javnem pismu petinsedemdeseterice.

“Zaradi vojaške obsodbe, da sem ameriški vohun, sem imel nekaj let velike težave”
Obveščevalec Kos-a je bil takrat nagrajen s premestitvijo iz kasarne v Dom JLA, pred nekaj tedni pa so na televiziji predvajali slovesnost, na kateri so mu dali Bloudkovo nagrado za življenjsko delo. Zaradi vojaške obsodbe, da sem ameriški vohun, sem imel nekaj let velike težave. Seveda nisem bil edini. To je bil čas Titovega in Dolančevega “pisma” (1972), obračuna s Kavčičem in s 25 poslanci, ki so si drznili ugovarjati predlogu partijskega vrha in za slovenskega predstavnika v Beogradu predlagati Ernesta Petriča.

Čas razčiščevanja
To je bil tudi čas razčiščevanja na FSPN. Leta 1975 so iz fakultete izgnali profesorje oz. raziskovalce Vladimirja Arzenška, Tineta Hribarja, Janeza Jerovška in Veljka Rusa. Na Pravni fakulteti so obračunali s Francetom Bučarjem. Jaz sem imel srečo, da so me kaznovali samo s prepovedjo predavanj na fakulteti. Smel sem predavati “družboslovje” na umetniških akademijah, kar mi je navsezadnje koristilo. Z navzočnostjo na fakultetnih sestankih sem bil deležen dragocenih političnih spoznanj. Nekoč je eden podpisnikov javnega pisma, ki se je hotel posebej politično izkazati in prikupiti oblasti, o inkriminiranem profesorju Janezu Jerovšku rekel, da opisuje naše družbene razmere, kot da bi bila Jugoslavija 51. država ZDA.

Demonizacija Kocbeka
To je bil čas ponovne demonizacije Edvarda Kocbeka zaradi intervjuja o povojnih pobojih. Vse do Titove smrti smo doživljali duhovno in snovno revščino. Pozneje seveda še marsikaj. Značilnost potitovskega obdobja so bile pobude novih alternativnih ustanov, saj so bile obstoječe ustanove do zadnjega kotička in do zob zasedene z zanesljivimi partijskimi kadri, katerih poslanstvo je bilo, da se nič ne spremeni. (Vprašajmo se, kolikšen je delež opozicije na nacionalni televiziji ali na POP TV? Koliko sodnikov ali tožilcev je članov opozicijskih strank?) Mlajši, pametnejši, bolj odprti in bolj izobraženi intelektualci so bili potemtakem prisiljeni ustanavljati nove ustanove, organizacije, navsezadnje stranke in novo državo. Nove ustanove smo ustanavljali z individualno iznajdljivostjo in zasebno požrtvovalnostjo, predvolilno kampanjo leta 1989 in 1990 smo npr. financirali iz lastnih žepov, tupatam so nam pomagali prijatelji iz Društva slovenskih pisateljev in mladi kolegi iz Školčeve ZSMS, poznejše Drnovškove LDS.

Stane Dolanc (vir: twitter)

Alternativen projekt je bil tudi Nova revija. Pozneje, ko so se pravoverni akademiki vrnili k starim navadam (blokiranja projektov, ki so jih demonizirali kot projekte “meščanske desnice”), sta bili na enak način ustanovljeni Nova univerza in Nova televizija, ki bi ju podpisniki, kot že nekoč, najrajši utopili v žlici vode. Prvo pravilo kulturnega boja je bilo: davkoplačevalski denar je mogoče deliti samo revolucionarnim podjetjem, kot so podjetja podpisnikov javnega pisma. Drugo pravilo je bilo: monopol državnih oz. javnih ustanov oz. nobene privatizacije “naših” podjetij, nobene privatizacije zdravstva ali šolstva. In tretje pravilo: “država je naša”! Nekoč je klasično ubeseditev tega pravila izgovoril Stane Dolanc: “Vsem mora biti jasno, da smo pri nas na oblasti mi, komunisti, kajti če ne bi bili mi, bi bil kdo drug, vendar temu ni tako in nikoli ne bo.”

Leta 1987 so naju z Nikom Grafenauerjem odstavili kot urednika Nove revije itn. Kulturni boj, beri kanonizacija partijske nomenklature in demonizacija razgledanih pa svobodoljubnih ljudi se je nehala šele v novi državi po letu 1991. Vendar je bilo, kot vidimo v javnem pismu, samo premirje.

Nekateri intelektualci so v slabih časih ohranili pokončno držo, mnogi so se na takšen ali drugačen način vključili v prizadevanja za slovensko osamosvojitev, nekateri pa so bili poslušni izvajalci partijske politike, ki je potapljala državo v iznajdbe, kot so bili bencinski boni, depoziti za potovanja v tujino, usmerjeno izobraževanje in skupna jedra. Ugotavljam, da se mnogi starejši podpisniki javnega pisma niso streznili vse do današnjih dni, nekateri mlajši pa so zaradi pomanjkljivega znanja ali pomanjkanja življenjskih izkušenj presodili, da je od vseh političnih sistemov najboljša enopartijska diktatura oz. kontinuiteta z jugoslovanskim socializmom, (kontra)obveščevalnimi udari in ideološkimi izumi, kot sem jih omenil zgoraj.

Pismo “akademikov”
Javno pismo 75 akademikov je precej neakademsko in nekvalitetno besedilo. Znanec in profesorski kolega (ki česa podobnega najbrž niti v sanjah ne bi podpisal) je te dni Rizmanovo pismo v elektronskem dopisu (na moj in na naslov nekaterih prijateljev) primerjal s protesti ameriških profesorjev zoper ameriškega predsednika Trumpa, in sklepal, da slovenski protesti proti Janši pravzaprav niso nič novega in nič posebnega. Mislim, da se znanec in profesorski kolega moti. Ameriški profesorji protestirajo zoper aktualnega predsednika, o katerem pravijo, da je najmočnejši človek na planetu; slovenski akademiki pa obsojajo stranko in predsednika, ki sta že dolgo v opoziciji in sta si po polomu Šarčeve vlade drznila pomisliti na alternativno koalicijo. V Sloveniji politiko, ki jo predstavljata SDS in Janša, preganjajo in demonizirajo najmanj 18 let (1995-2000, 2001-2004, 2009-2012, 2014-2020). Res je, da je v slovenski državi marsikaj narobe in da se upravičeno sprašujemo, ali se je sploh posrečila, ali se je nemara ponesrečila; vendar bi lahko Janši in stranki nasprotne sile v 18 letih marsikaj, kar je narobe, odpravile. Imele so odlične priložnosti, posebej zadnja leta, ko so svojo revolucionarno usmeritev preoblačile v liberalna oblačila in demokratične naslove.

Foto: STA

Seveda ne gre za to. Nasprotniki Janše in SDS, ki jih, kot vidimo, iz ozadja podpira kar 75 akademikov, težav ne odpravljajo, ampak so njihov glavni vzrok. Izdajajo jih revolucionarna gesla o avtoritarnosti in “izključevanju”, o “brezglavi privatizaciji”, o “retoriki sovraštva”, o “pritiskih na sodstvo”, o “medijskih trobilih”, o “prisvajanju osamosvojitve”, navsezadnje pa o “mešetarjenju s strankarskimi interesi namesto skrbi za dobrobit državljank in državljanov”. Vrhunec hinavstva naših podpisnikov je domneva, da je “tip politike, kot je Janšev, navkljub zmedeni situaciji v Evropi, že prepoznan kot nevaren nacionalizem skrajne desnice”. Če bi si kdo prizadeval odkriti vir takšne domneve in če ga – kot pisec teh vrstic – ne bi našel, bi podpisniki javnega pisma to najbrž pojasnili z “zmedeno situacijo v Evropi”.

Kolikor toliko kritični in resnicoljubni opazovalci slovenske scene seveda vedo, da nista SDS ali Janez Janša izvor izključevanja, ampak njegov predmet; kar seveda velja za vse očitke in ideološke floskule, ki se jih spominjamo iz sedemdesetih let prejšnjega stoletja. Da množica napačnih besed v javnem pismu ne bi tudi mene potegnila v vrtinec kulturnega boja, končujem te opazke s citatom iz nekega drugega polemičnega spisa, ki mi ga glavno glasilo razburjenih akademikov ni hotelo objaviti.

Nekatere slovenske politične razprave (o zmagi nad fašizmom, o Natu in kapitalizmu, o migrantih…) zbujajo asociacije na davne procedure velikih (strogih, zaprtih) sistemov. V okviru kanonskega prava je za razglašanje svetnikov predviden kontradiktoren postopek, v katerem sodelujeta božji odvetnik (latinsko advocatus Dei) in hudičev odvetnik (latinsko advocatus diaboli). Naloga božjega odvetnika je prikazovanje bremadežnosti kandidata za svetnika, naloga hudičevega odvetnika pa je poiskati vrzeli v kandidatovem značaju in ravnanju. Hudičevi odvetniki so skrbeli za verodostojnost postopkov. Moderni pravosodni sistemi demokratičnih dežel so prevzeli načelo kontradiktornosti in na neki način nadaljujejo tradicijo hudičevih odvetnikov. Za komunistične in druge totalitarne sisteme je značilno, da imajo zadnjo besedo božji odvetniki, tj. tožilci. Tako je bilo pri t.i. montiranih procesih v Sovjetski zvezi in v Jugoslaviji. V Sloveniji so bili najbolj znameniti procesi te vrste dachauski procesi. Tu ni šlo za kanonizacijo, ampak za demonizacijo. “Paradoks” demonizacije v totalitarnih sistemih je, da shajajo brez hudičevih advokatov.

Kot je znano, se je sestavljanje slovenske vlade leta 2018 dogajalo v znamenju demonizacije prvaka opozicije, ki je na volitvah dosegla najboljši rezultat. Slovenska zunanja politika je po letu 2008 – v zvezi z bližnjevzhodno krizo – začela demonizirati Američane, Izrael in Nato. V zvezi z milijonom migrantov leta 2015 je začela demonizirati države (npr. Madžarsko) in slovenske organe, ki so – resda prepozno – začeli postavljati ograje na schengensko mejo. Predmet najhujše demonizacije pa sta seveda slovenska pomlad in politično dogajanje, ki je pripeljalo do samostojne države; pri čemer prihaja do kanonizacije komunistične revolucije, jugoslovanskega samoupravljanja, rdečih zvezd itn.

dr. Dimitrij Rupel

  • Antonius

    *Rupsi*, škoda, ker si Janezu storil, kar si mu zahrbtnega storil. Ko si mu potem ponudil roko jo je sprejel, pa mu jo ne bi bilo treba.
    Na svoje oči sem vaju gleda in takrat spoznal, da ja Janez več, kot samo vrhunski politik.
    Zaključek Pučnikovih dnevov, predavanj je bil, tam gor na štajerskih koncih.

    • Black_hawk

      Janša je vrhunski politik njegova stranka najboljša v sloveniji. Pa sem čisti amater in objektivni ocenjevalec nisem član nobene stranke tudi nikoli me bi hotel biti.

  • VERZIFIKATOR

    Rudolf Udbovšek

    PETINSEDEMDESET

    Petinsedemdeset je število,
    bere se tako ali drugače,
    eden nosi krilo, drugi hlače,
    le kaj skupaj jih je pritegnilo?

    Veze pa prijateljstvo, spoznanje,
    da osip je velik v zadnjih letih,
    da še več primerkov bo odvzetih,
    da številčno se jim krči stanje.

    Zmanjkalo sodelavcev brkatih
    tistih je iz prve bojne črte,
    vse preveč jih šlo je krmit krte,
    vse manj pri močeh je še možatih.

    A se vseeeno mobilizira,
    naj se vidi, da je tu število,
    ki edino bo zagotovilo,
    da obstane svet, ki se podira.

    Eden vzame v španovijo brata,
    drugi ženo in delojemalca,
    tretji najde drugega si talca,
    da potisne noter ga skoz vrata.

    Petinsedemdeset komajda je zbranih
    od vse silne vojske sil nekdanjih,
    četica obupancev sedanjih,
    lastni zgolj preteklosti predanih.

    Nekaj s tem številom je narobe,
    vsaj desetkrat več jih pričakuje,
    kdor si to enoto oblikuje,
    pa je vojska zdavnaj šla po gobe.

    Nič ni več po starem, oh, presneto,
    je obupan komandirček Rudi,
    ki z mobiliziranjem se trudi,
    petinsedemdeseto ni leto.

  • RATATA

    O prihodnosti – Iz uvodnega odebeljenega povdarka
    “1. Slovenija je srednjeevropska in sredozemska država; 2. Slovenija je utemeljena na plebiscitu leta 1990 in na referendumu o 3. članstvu v EU in Natu iz leta 2003.”

    Plebiscit je le omogočil in zavezal … potem so nastali potrebni dokumenti… in razglasitev!
    V Temeljni ustavni listini je natančno zapisano – samo uresničiti je potrebno:
    – kar je bivšo državo sestavilo, je šlo na svoje.
    Zakaj ne uresničimo tega?
    Dokler države ne sestavimo, kakršna je in mora biti – zveza slovenskih dežel – je vse brcanje v temo. Norčevanje iz sebe, prednikov, identitete, zdrave pameti…!!

    Na blaznost meji trmoglava ignoranca:
    Tisoč in več let so naši predniki živeli in napredovali z ramo ob rami z ostalim civiliziranim okoljem v slovenskih DEŽELAH.

    Te slovenske DEŽELE je vlada viteza Pogačnika z razglasitvijo 31.10.1918 povezala pod oblastjo vlade v Ljubljani (popolnoma legalno – na podlagi ustavnega suverenovega dokumenta!).

    Ta zveza dežel (ZEMLJE države SHS !!! jih je poimenova Regent Aleksander, ko je popravil vsebino tistega zagrebškega lažnjivega zavajalskega zapisa) se je 1.12.1918 “ujedinila sa Kraljevinom Srbijom” v “Jugo” in 26.6.1991 z razglasitvijo osamosvojitve iz povezave izstopila.
    TAKO NA PAPIRJU KOT DEJANSKO.
    Toda katastrofa je v tem, da se to ni zgodilo tudi v GLAVAH LJUDI.
    Za kaj takšnega, so gotovo vpleteni tuji interesi, a brez domačih kolaborantov noben sovražnik ne zmaga!

    Final Award nam razkrije vso sramotno pokvarjenost:
    Slovenija in hrvatska sta predložili datum osamosvojitve 25.6.1991. LAŽ!
    Država nastane z razglasitvijo – torej 26.6. na trgu….
    Poleg tega Hrvaška NI razglasila OSAMOSVOJITVE !!!
    Sabor je le sprejel “neko deklaracijo” (Tudjmanov predstavnik novinarju Traynorju) Osamosvojila pa se je Hrvatska šele 8. oktobra!
    TAKOLE JE V FINAL AWARD CITIRANA LAŽ, KI JO JE V MEMORANDUM ZAPISALA NAŠA VLADA:
    7. Independence
    34. Both Croatia and Slovenia declared independence on 25 June 1991. On that day, the Parliament
    of the Republic of Croatia, the Sabor, adopted the Constitutional Decision on the Sovereignty and
    Independence of the Republic of Croatia and the Declaration on the Establishment of the
    Sovereign and Independent Republic of Croatia. 40 On that same day, the Assembly of the
    Republic of Slovenia adopted the Declaration of Independence and the Basic Constitutional
    Charter on the Sovereignty and Independence of the Republic of Slovenia.41

    KAKŠNA LAŽ JE TO, POVE TUDI ČLANEK V LONDONSKEM GUARDIANU, DAN PO RAZGLASITVI V LJUBLJANI:
    Primerjaj:
    Ian Traynor in Ljubljana (dopisnik)
    The Guardian, Wednesday 26 June 1991:

    By contrast with the Slovene declaration, the Croatian statement appeared to be more gesture than substance. A senior adviser to President Franjo Tudjman of Croatia said that the independence declaration should not be taken literally. ‘It’s just a declaration. Everything remains the same.’

    + Jugoslovansko republiko Hrvatsko opredeljuje kot del SFRJ vse do 8. oktobra 1991 tudi hrvaški Zakon o preuzimanju (ZOVO, Narodne novine br. 53/91 https://narodne-novine.nn.hr/clanci/sluzbeni/1991_10_53_1265.html …. “1. Republika Hrvatska od dana 8. listopada 1991. godine raskida državno-pravne sveze na temelju kojih je zajedno sa ostalim republikama i pokrajinama tvorila dosadašnju SFRJ,” … ITD. ), ki določa prevzem predpisov bivše SFRJ in SRH z dnem 8. listopada (v hrv. jez. oktober) 1991. (vse do tega datuma je SFRJ!!!)

    S TO LAŽJO JE SLOVENSKA VLADA OMOGOČILA ZAGREBU UDELEŽBO PRI DOLOČANJU POTEKA MEJE, ČETUDI SE JE SLOVENIJA OSAMOSVOJILA OD SFRJ IN NE OD HRVATSKE, KI JE TAKRAT SPLOH NI BILO.
    BILA JE DEL SFRJ (in kot taka tudi agresor na osamosvojeno Slovenijo!)
    POLEG TEGA SE SLOVENIJA NI ODCEPILA, MARVEČ SE JE OSAMOSVOJILA – ODŠLA IZ ZDRUŽBE TAKO, KOT JE VANJO PRIŠLA:
    S TERITORIJEM, DRŽAVLJANI IN OBLASTJO.
    Vse to je ob vstopu v Jugo že imela, medtem ko je Hrvatska prišla v Jugo kot okupirani del teritorija Madžarske, in se je 8. oktobra 1991 zato morala ODCEPITI (“raskid državnopravnih sveza”!!!).

    • jan Gedli

      Dober si, veliko veš.

      • RATATA

        Le srečo imam, da sem v svojem bolestnem hobyju našel učitelja, ki ga ni potrebno preverjati in nesebično razdaja prav vse znanje in vedenje o zgodovinskih dejstvih povezanih s Slovenci in s slovenskimi Deželami, ki so neovrgljiva!

        http://www.domovinasospomini.eu

  • Black_hawk

    Slovenija je utemeljena na sovraštvu. Sem bil že marsikje a take zlaganosti kot je pri nas to redko vidiš.

  • Spoštovana!

    PREDSEDNICA

    Eva IRGL

    Državni zbor

    KOMISIJA ZA PETICIJE, ČLOVEKOVE PRAVICE IN ENAKE MOŽNOSTI

    Šubičeva ulica 4

    SI-1000 LJUBLJANA

    Elektronska pošta: [email protected]

    Koper, 06.januar 2020

    ZADEVA: NAŠA POPOLNA VLOGA ZA DODELITEV PROSTEGA RADIODIFUZNEGA KANALA za zvokovno (FM) difuzno postajo od 29.03.1993

    URADNI DOPIS v potrditev vseh dopisov v letu 2019 iz mojih privatnih e pošt

    PODREJENO – PLOMBA vseh FM frekvenc nezakonito dodeljenih pod mizo v obdobju 1993 do 2020

    PODREJENO – PLOMBA premoženja, prepoved razpolaganja s predlogom odvzema in zasega iz naslova nezakonitega podeljevanja frekvenc

    PODREJENO – preiskave nezakonitih aktivnosti AKOS v obdobju 1993 – 2020 v sodelovanju z odvetniki – kriminalci s predlogom plomb nakradenih premoženj v funkciji plačil škod oškodovancem

    PODREJENO – odvzem statusa regulatorja AKOS, ker 27 let NIČESAR NE REGULIRA ampak KRADE ali kot se temu reče “novokomponirano” LASTNINI

    IZVRŠEVANJE SKLEPA KOMISIJE ZA PETICIJE, ČLOVEKOVE PRAVICE IN ENAKE MOŽNOSTI Številka: 020-02/90-14 dne 6. julija 2004, ker jih samooklicani regulator AKOS noče izvršiti od 29.03.1993 – podrejeno v potrditev 6.julija 2004

    S tem dopisom v celoti potrjujem vse 27 letne dosedanje navedbe pri čemer za vsako od besed stoji pretirano število dokumentov, ki potrjujeo vsako navedbo, vejico in piko čeprav sem vseskozi kot priča in oškodovanec brez vsakršne pravne asistence in se RS kljub mojim stalnim zahtevam to področje zdi skrajno nepomembno saj se celo na 2.člen lastne ustave vseskozi URADNO POŽVIŽGA. Žrtve organiziranega kriminala pa smo prepuščene na milost in nemilost kriminalcem bojda belih ovratnikov.

    Tudi tokrat z upanjem naslavljam to vlogo na KOMISIJO ZA PETICIJE, ČLOVEKOVE PRAVICE IN ENAKE MOŽNOSTI, ker Varuhi človekovih pravic RS od ustanovitve do danes očitno zaradi enopartijskih političnih motivov, nepoznavanja materije in razsodb Evropskega sodišča za človekove pravice – ESČP zadev… NOČEJO OBRAVNAVATI… Je VaruhČP nestrpen do avtohtonih manjšin?!

    NOČEM je tudi tipična poza uradništva, ko se ne uspe dogovoriti s kriminalci v odvetniških vrstah za druge mafijske prijeme nepreganjanega organiziranega kriminala belih ovratnikov.

    Seveda s tako intenzivno kriminalno dejavnostjo v »prava« »veščih« vrstah ali in brez nam nudene pravne asistence se do danes NOČE NIČ UREDITI in se VSESKOZI ne odneha s kriminalnimi aktivnostmi. Pravica slovenskega odvetništva je NE SPREJMEM in ali zadevo sprejme, da še kaj mafijsko uredi v ŠKODO OŠKODOVANCA. Zgodba o uspehu slovenskega mafijskega odvetništva.

    AKOS – REPUBLIKA SLOVENIJA nam – mi od 29.3.1993 vseskozi naklepno in načrtno krši ENAKE MOŽNOSTI in temeljne človekove pravice saj je mednarodno koordinirane prvorazredne RTV frekvence vseskozi podeljevala pod mizo na lepe oči priviligiranim slamnatim možem tranzicijskega organiziranega kriminala in jim omogočila pridobitev protipravne premoženjske koristi ter nam povzročila tudi premoženjsko škodo ob protizakonitih ravnanjih, ki potekajo 27 let.

    Naš Radio Mega.1 je z edino pravočasno in edino popolno vlogo deležen mafijskega upravnega postopkovanja in se nad nami IZŽIVLJAJO prava vešči organizirani kriminalci, ki za svoje mafijske podvige ne izbirajo sredstev in institucije uporabljajo za svoje zločinske namene in po potrebi komu olastninijo življenje, da svojim slamnatim možem omogočijo prost dostop do monopolov…

    Ne bom še enkrat prilagal vso maso dokazov kako so nekateri tajkuni najprej dobili frekvence in šele kasneje oddali vloge z xy podjetjem, ki so ga pridobili med xz podjetji na trgu.

    Vse to smo ugotavljali že 2004 po tistem, ko naj bi bojda nevem kje na nepristojnem sodišču izgubil nevemkaj ter je takoj za tem zločinski odvetnik začel nesorazmerno bogateti in postal veleposestnik na elitnih lokacijah. Bojda je nepristojno deplasirano sodišče namesto pristojnega Vrhovnega skladno s točnim pravnim poukom pristojnega ministra Jelka KACINA za kar bi skoraj izgubil življenje… odločalo v nasprotju z razsodbami Evropskega sodišča za človekove pravice – ESČP, ki seveda ne razsojajo izključno za posamičen primer in je tovrstna kršitev TČP že bila obravnavana a se na razsodbe ESČP gladko požvižga. Partija vse lahko !!!

    V letu 2004 so tudi iz tega naslova potekale nočne seje v DZ RS kjer so poslanci na čelu s takrat pristojnim ministrom ugotavljali, da gre na tem področju – AKOS podeljevanje frekvenc… za DIVJI ZAHOD ki pa očitno še traja saj še ničesar ni nihče uredil. Niti pristojni minister, ki namesto urejanja zadev na nočni seji v DZ RS o svojem ministrstvu poda strokovno mnenje podeljevanje frekvenc je DIVJI ZAHOD in s tem zaključi. Zgodba o uspehu pač z eklatantnim nesorazmerjem med UPNIKI in dolžniki. Med oškodovanci in priviligiranci kriminalne tranzicije.

    Napadi s policijo, sodstvom, odvetništvom se nadaljujejo in stopnjujejo. Očitno nekatere priviligirance žulijo dokazi, ki sem jih v izobilju predočil tudi 2004 KOMISIJI ZA PETICIJE, ČLOVEKOVE PRAVICE IN ENAKE MOŽNOSTI in DZ RS.

    Dokler je regulator AKOS enim podeljeval trajna medijska tajkunstva na LEPE OČI je druge BRISAL ker on regulira. Sicer z mafijskimi metodami ampak regulira… Nekaterim je tudi življenje olastninil in so vsled tega pokojni že od 1995 kot dipl.iur. Milko MLAKAR, ki vsled lastninjenja njegovega življenja ne zmore sprožat ustrezne pravne postopke zoper AKOS, GURS ZK, BPP, CSD, ZZZS in širše… zoper Mafijske odvetnike, ki jih na kraško obalnem področju mrgoli in namesto zastopat interese svojih strank se z nasprotno stranjo dogovarjajo kako uničit stranko, ki je po zakotnem pisanju odvetnika trn v peti režimu.

    Ker je odvetništvo kot del pravosodja opuščalo dolžna ravnanja v mojem primeru saj zastopajo izključno lastne mafijske tajkune – slamnate može, sem kot oškodovanec napoten k nekdanji sekretarki na Ministrstvu za Gospodarstvo, ki je svoje pravne storitve kasirala 2.400,oo€, spisala pripravljalni spis za odškodnino KOMISIJI EU in za drugo vlogo Radia Mega.1 spisala škodno tožbo zoper Slovenijo za 113.587.150,34 € … ČAKAMO !!!

    Policija v SLOVENIJI BRUTALNO in nekaznovano pretepa, muči in blati UPNIKE za 0,49€ !!!, ko in kadar ne utegne UPNIKE šikanirat po domovih ob petkih za potrebe organiziranega kriminala in to počne desetletja dolgo… kadar ne utegne šikanirat s kakimi gnusnejšimi podtikanji blatit ugled in dobro ime…

    Povsem na koncu mi pravzaprav ostaja le to, da se OPRAVIČIM za PRVO in EDINO popolno vlogo kot izhaja iz priloženega dokaza pri čemer v nadaljevanju ostaja potreba po PLOMBI in prepovedi razpolaganja z RTV FREKVENCAMI podeljenimi od 29.3.1993 do danes in nezakonito podeljeno pred 29.3.1993 sredi moratorija brez vsakršnega pravnega temelja pod mizo in s korupcijo saj smo tako družbeniki kot jaz osebno in nič kriv RTV zavod Radio Mega.1 zgolj oškodovanci 27 let.

    Opravičim se tako v našem imenu kot v imenu RŠ (Radio Študent) saj 1993 resnično nismo vedeli kje živimo in smo si umišljali, da smo res na poti iz 1989 a smo se hudo zmotili saj so kasnejša dogajanja jasno pokazala pot globoko v temačno preteklost, ki presega fojbe in rove…

    Medtem, ko je 1993 AKOS z merilno postajo JERUZALEM izvajal vsakodnevne hajke zaprtij RTV po Sloveniji so si zgenerirali tranzicijskega priviligiranca – MONOPOLISTA, medijskega tajkuna in je to bojda dosegel, ker si je od ust odtrgal malice in si s prihranki vsega 4.000,oo DEM in si povsem zakonito dr. Sandri Bašić Hrvatin navkljub… izgradil prvi slovenski medijski imperij.

    Odlična ZGODBA o USPEHU … ENAKIH MOŽNOSTI in ČLOVEKOVIH PRAVIC !!! !!!

    Pričakovati je, da v urejenem poslovnem okoljus 50x več kapitala in s 1.000 krat ustreznejšimi papirji dosežeš vsaj 50x boljši poslovni uspeh. Razen, če poslovno okolje ni podvrženo izključno zakonitostim organiziranega kriminala.

    Tudi tokrat ponovno seznanjam KOMISIJO ZA PETICIJE, človekove pravice in ENAKE MOŽNOSTI o 27 letih mafijskih šikaniranj in zločinskih napadih … … AKOS, IZBRISI in trajnimi UGASNITVAMI vseh, ki so skušali na pot neodvisnih radiev…

    AKOS je zrel za (International Criminal Court (ICC) – Den Haag) in obtožnico zaradi zločinov proti človeštvu, ne pa za “regulator”… Tudi tokrat bo seznanjena vsa mednarodna javnost o temu !

    V zvezi z navedenim Vas ponovno vljudno naprošamo za posredovanje za izdajo ustrezne odločbe saj nam je ŠTARTNI RADIODIFUZNI KANAL za zvokovno (FM) difuzno postajo NEZAKONITO NEGIRAN ŽE 27 LET. Povzročena pa nam je tudi zajetna gospodarska škoda.

    Dovoljenje samo pa je potrebno le še žigosat in podpisat od 29.3.1993 in smo ga za razliko od priviligiranih podali zakonito skupaj s POPOLNO VLOGO. Edino v Sloveniji !!!

    Lep pozdrav,

    RTV zavod Radio Mega.1

    Vitogoj KODARIN

    obojestranski zapis na enem A4 listu s podpisom in žigom

    – dopis takratnega AKOS – RUT o popolnosti vloge – dopis RUT 346-2078/93 z dne 16.9.1993

    – SKLEP KOMISIJE ZA PETICIJE, ČLOVEKOVE PRAVICE IN ENAKE MOŽNOSTI

    Številka: 020-02/90-14 z dne 6. julija 2004