fbpx

Najnevarnejši politik našega časa

Mitja Iršič (Foto: Veronika Savnik)

Pred kratkim je v javnosti završala novica, da se je med prazniki, ko premier Golob ni imel priložnosti sprožiti kakšnega diplomatskega incidenta, podpora vladi dvignila iz četrtinske na neverjetnih +50 odstotkov. Je mogoče, da Mediana zdaj, ko je še daleč do volitev, Golobovo popularnost malce napihuje? Je. A ne podcenjujte socialističnega populista Roberta Goloba – gre za najnevarnejšega politika v Sloveniji od Edvarda Kardelja naprej. 

Premier je mož mnogih pomanjkljivosti – njegov jezik je velikokrat hitrejši od možganov. Je impulziven, samovšečen, naravno aroganten in šankovsko vseveden. Ko nam je predlagal, da se za preventivo proti koronavirusni bolezni okopamo v slanem morju in izpostavimo sončnim žarkom, je bilo videti, kot da trpi za hudim primerom Duning-Krugerjevega efekta. Tudi ko govori o – tako naj bi verjeli – “svoji” energetski panogi, se strokovnjaki iz področja držijo za glavo, ko nam prodaja utopijo o sončnih celicah, saj je videti, kot da želi zakone narave izumiti na novo ali pa vsaj upa, da je navaden smrtnik sedel na ušesih, pri pouku srednješolske fizike.

A vendarle ne smemo zavajati sami sebe. Vlada ne bo odstopila konec leta. Res je, da Mediana najbrž pretirava, a Vladi podpora drastično ne pada, kot imamo občutek tisti, ki preživimo veliko časa na socialnih omrežjih. Ne glede na to, da smo se v le nekaj mesecih “svobode” zopet nostalgično spomnili kako je bilo živeti v magičnem inflacijskem svetu balkanske komunistične avtokracije. Ne glede na to, da včasih še levičarji zardijo ob Golobovih izjavah in ne glede na to, da je očitno, da to vlado ideološko in operativno vodi stranka Levica.

Zakaj je Golob nevaren?
Golob je nevaren. Ne specifično za slovensko desnico – tej manjka predvsem tretja ekonomsko desno-sredinska, družbeno liberalna stranka, ki bi bila komplementarna SDS in NSI. Slovenska desnica bo preživela. Golob je nevaren za prosperiteto države. Ima namreč potencial, da skupaj s skrajno-levimi surogati, ki v resnici inkognito vodijo njegovo vlado, obvladuje državo kar nekaj časa. Zakaj?

Foto: epa

Golob se je elegantno priklopil na slovenski smisel za butlsocializem in nezaupanje do tujega kapitala, kapitalistov, profita, uspeha… Kot je nekoč lucidno ugotovil Ivo Boscarol: “Slovenci odpustijo vse, razen uspeha.” In to je najbrž ena Slovencem prirojena stvar, ki je še globlja od krvave komunistične revolucije in je stara vsaj toliko kot je staro pleme Slovanov, ki se je v te dežele preselilo pred 1500 leti. Ena izmed posledic trdožive etnične skupine, da preživi stoletja tujih oblastnikov, je tudi ta, da postane nezaupljiva do izjemnosti, deviacije od konformnosti in kakršnegakoli poskusa globalizacije.

Vse, kar prihaja od “tam zunaj”, ni vredno zaupanja. Pa naj bodo to Mongoli, Germani ali Turki.

Vse, kar je izjemno, je na nek način povezano s cesarskim/fevdalskim/banovskim izkoriščanjem, saj Slovenci dolgo nismo imeli svoje etnične “gospode”.

Prvi, ki so se uspeli priklopiti na to slovensko posebnost so bili nepismeni odposlanci ruskih komunistov. Ti so bili po eni strani dovolj prepričljivi za neizobražene, da so jih uspeli prepričati kako so bogate industrialske družine iz časa Avstro-ogrske in kasneje SHS le še ena (kapitalistična) manifestacija fevdalcev. Po drugi strani pa so bili dovolj brutalni, da so pobili, izgnali ali utišali vse tiste meščanske razsvetljence, ki so dobro razumeli, da kapitalistični tovarnarji niso premosorazmerni fevdalcem. Golob je drugi v zgodovini slovenske politike, ki se je uspel priklopiti na slovenski smisel za butlsocializem. Komunisti so mu že dobro zorali ledino, tako da je ostalo malo tistih, ki še ločijo med kapitalisti in fevdalci. Golob razume, da Slovenec sovraži kapitalizem in to da nekdo ustvarja profit. Zato napada prave tarče, tudi ko je kriv sam.

Ko je povzročil kolaps prostega trga z nespametnimi izjavami o odkupu žita in višanjem cen goriv, so na koncu bili po njegovem krivi špekulanti z žitom in naftni trgovci. Kdor je bral komentarje pod članki, kjer je izjavljal takšne neumnosti, ve, da je delovalo. Ljudje so verjeli in začeli bentiti čez profiterje, ki izkoriščajo krizo za lastne zaslužke.

Ko je bil Golob prisiljen prodati utopično politično idejo stranke Levica o delavskem samoupravljanju je začel govoriti, da je ideja o lastniku, ki samostojno vodi svoje podjetje preživeta. Ni sicer neposredno povedal krilatice, ki jo je pred časom izjavila nova pridobitev ministrstva za gospodarstvo Jernej Štromajer – tvornice radnicima! So pa vsi vedeli, da namiguje točno na to.  Je sledilo ogorčenje? Kje pa! Ljudje so bili navdušeni! Končno bo tudi delavec za tekočim trakom “samoupravljal” mednarodno podjetje, pa čeprav zna le zapakirati kartonasto škatlo in jo položiti na stalažo.

Ko je Golob moral upravičevati višje davke, je začel govoriti o sebi (profiterju našistične ekonomije), češ “zakaj pa potrebujem več denarja, saj ga bom zapravil le za neumnosti”. Ergo nižji davki so neumnost. Ni govoril o tem, da bodo višji davki, ki jih predlaga socialistična koalicija še posebej prizadeli sredni sloj – govoril je o sebi. Kapitalistu. On bo v resnici vzel sebi – in dal revnim. Ljudje so bili znova navdušeni. Na desni smo posnetek delili kot prikaz tega, kako je ta človek, ki je svoje bogastvo ustvaril v varnem objemu državne energetike, popolnoma odtujen od resničnosti slehernika. Nismo pa se zavedali, da je bila kar veliko število ljudi nad temi besedami navdušenih.

Golob je impulziven in nepremišljen – PR-ovci na UKOM-u se morajo najbrž izredno potiti na vsaki  vladni tiskovni konferenci. Prvi direktor Dragan Barbutovski (partizansko…pardon tviteraško znan kot DraganBrBr) je že izgorel in se umaknil. Zato ne verjamem, da predsednik vlade to počne zavestno in premišljeno. Je neke vrste naturščik, ki najprej reče in nato pomisli (ali pa še to ne), če je povedal kaj narobe. A se je po naključju ujel na srčne strune slovenskega smisla za egalitarnost in povprečnost. Kot nekakšna neosocialistična različica Ivana Krambergerja. Zato ima kar nekaj možnosti, da vlada dlje časa. To pa bi bila iz vidika napredka države ekonomska in nacionalna katastrofa, sploh če pomislimo, da je premier ideološko povsem komplementaren skrajno levi Levici.

Če smo si lahko v času od 2010 do 2020 še privoščili izgubljeno desetletje si še enega ne moremo. Pahor, Bratušek, Cerar in Šarec so pustili zapuščino ekonomske stagnacije, rekordne efektivne davčne stopnje, manka tujih investitorjev in podjetništvu na splošno neprijazne klime. V desetih letih so nas – skoraj iz stopnje razvitosti tretjega sveta – ujele Češka, Poljska in Baltske države, ki so veliko resneje vzele svojo vpetost v globalno ekonomijo kot mi. Zdaj časa za napake ni več.

Če je letalo leta 2010 še varno križarilo na desetih kilometrih višine in je bilo še dovolj prostora za rešilne manevre, pa zdaj jadramo le kakšnih 700 metrov nad tlemi z motorji v prostem teku. Prostora za napake je veliko manj. Prva Janševa vlada je gospodarstvo socialistom prepustila v izvrstnem stanju. V manj kot desetletju smo se spremenili iz vzhajajoče zvezde na vzhodu v balkanski problem in eno od držav PIIGS (Portugalska-Italija-Irska-Grčija-Slovenija). Irska se je rešila na klasičen ekonomsko liberalni način – nizki davki, vitka država, veliko ekonomske svobode, varčevanje. Prav tako Grčija, celo socialisti na Portugalskem so se zadeve lotili tako, da bi jih pri nas proglasili za neoliberalce. Naši fundamentalni problemi so v zadnjih desetih letih ostali skoraj enaki – manko tujih investicij, plitev kapitalski trg, gospodarstvu neprijazno poslovno okolje, visoki davki na delo, preveč povsem nepotrebne birokracije, težnja po egalitarizmu… Zgodovinsko je empirično dokazano, da je to napačna pot, hkrati pa je zgodovinsko empirično dokazano, da je večinski del Slovencev prepričan, da je to prava pot.

Zato je ta čas zgodovinsko izredno pomemben. Zdaj je maj 1945 in komunisti so zmagoslavno vkorakali v Ljubljano. Svetovljanskega meščanstva je danes veliko manj kot ga je bilo takrat. Kmerizacija je v osmih desetletjih opravila svoje. Imamo pa vendarle nekaj česar leta 1945 nismo imeli. Svetovni splet in prosto izmenjavo mnenj (vsaj dokler nas ne začopati spletna policija mladih Socialnih demokratov). Izkoristimo ga in razsvetlimo Slovence – enega po enega. Če ne želimo, da čez 20 let mladi Slovenci hodijo na Poljsko kot zidari, mlada dekleta pa kot eksotične maserke v Estonijo, je čas, da se zdramimo zdaj. Septembra 2022.

Mitja Iršič