Največji eksodus po drugi svetovni vojni

Ivan Štuhec

dr. Ivan Štuhec (Foto: Primož Lavre)

Vodja mednarodne Karitas Oliver Muller, Nemec po rodu, je v svoji študiji o begunski krizi aprila 2015 navajal podatke Visokega komisariata za begunce pri OZN (UNHCR), ki jih je potrebno upoštevati, ko gledamo in presojamo to človeško dramo, ki je največja po drugi svetovni vojni.

V letu 2014 je bilo na begu več kot 50 milijonov ljudi. Od tega je skoraj 10 milijonov vseh beguncev pred vrati Evrope: Sirija 3 mil., Afganistan 2,7. mil., Somalija 1,1 mil., Sudan 0,7 mil. in Kongo 0,5 mil. Polovica teh beguncev so otroci in mladi v starosti pod 18 let. Najbolj obremenjene države glede na število prebivalcev z begunci so Libanon in Jordanija, ki imata skupaj okoli 2 milijona beguncev pri svojih 11 milijonih prebivalcev. V Turčiji naj bi jih bilo okrog 2,5 milijona. K temu je potrebno dodati še notranje begunstvo v Siriji, saj je polovica sirskega prebivalstva pregnana iz svojih domov (okrog 10 mil.), od tega jih je polovica v tistih delih Sirije, ki ni zaseden od Islamske države (IS).

Nemčija bi lahko zajezila begunski val
Dr. Kuppers in Schallenberg, vodilna pri nemški katoliški organizaciji za proučevanje socialnih vprašanj, vidita enega od glavnih vzrokov za begunski val, ki ima svoj izvor v vojnih spopadih, v dejstvu, da se je konec leta 2014 glavna organizacija za prehrano pri Združenih narodih (WFP) morala na vse članice obrniti z dramatičnim pozivom, naj izpolnijo svojo zavezo pri vplačilu v ta fond, ki ni bil več sposoben vzdrževati eksistenčnega minimuma sirskih beguncev. Ta je z mesečnih 28 dolarjev na osebo v drugi polovici leta 2015 padel na 7 dolarjev.

Po mnenju teh dveh avtorjev so Nemčija in druge evropske države s tem sopovzročile val beguncev, ki bi ga lahko preprečile s pravočasno pomočjo in drugimi ukrepi, ki zadevajo izvor problema. Še več, sklicujoč se na različne inštitute avtorja ugotavljata, da begunski val letno stane Nemčijo med 30 do 50 milijonov dolarjev in da bi s sorazmerno malim deležem od tega samo Nemčija lahko preprečila eksistenčno katastrofo beguncev v Jordaniji in Libanonu.

Ko se evropski politiki požvižgajo na opozorila
Avtorja zagovarjata tezo oxfordskega profesorja ekonomije Paula Colliera, ki je v svoji knjigi Exodus že leta 2013 Zahod opozoril pred begunsko krizo, če ne bo prišlo do pomoči na kriznih območjih. Ta pomoč bi morala delovati predvsem v dve smeri. Svetovne velesile z Evropo na čelu bi morale preprečiti vojno v Siriji in v naslednjem koraku prizadetim prebivalcem omogočiti, da se vrnejo na domove in začnejo živeti v miru.

Za slednje bi evropske države morale narediti gospodarski program v izgnanstvu za Sirijo, ki bi ljudi usposobil za izgradnjo porušene domovine. S tem bi ljudem dali upanje za njihovo prihodnost in zajezili begunski val v Evropi. Pri slednjem bi bilo potrebno jasno ločiti med begunci in ekonomskimi migranti, ne pa dopustiti, da so se na pot proti Evropi večinsko podali mladi moški iz premožnejših družin, ki so sposobni plačevati dobičkarske bande, ki mastno služijo na valu beguncev. Saj je znano, da velik del tega denarja steče v roke pripadnikom IS.

Evropa pa bi morala ponuditi varnost predvsem otrokom, bolnim, nosečim in vdovam ter družinam z malimi otroki. Collier je namreč zelo jasno napovedal to, kar se sedaj dogaja: “Medtem ko multikulturalisti delajo propagando za priseljevanje brez omejitev, se krepijo ksenofobne skupine, ki se zagrizeno borijo proti vsaki obliki priseljevanja in pomoči.” Ti ekstremi pa so izjemno nevarni, saj pripravljajo teren za še hujše konflikte in vojaške spopade.

Politika, ki pripravlja teren za rekrutacijo teroristov
Vojaški spopadi v Siriji in na drugih kriznih območjih, ki povzročajo eksistencialno krizo ljudi, so odličen teren za radikalizacijo mladih, ki vidijo eno od rešitev v ISIS-u. Multikulturalizem v Evropi in ksenofobna reakcija nanj, sta tudi odličen teren za radikalizacijo mladih na stari celini. Evropski politiki, ki tega ne vidijo, nas peljejo v prepad. Še posebej če sedaj, ko so na široko odprli vrata, mislijo ljudem pobirati denar in jih masovno vračati v njihove države, bolje rečeno v naročje ISIS-a, ki bo tako dobil najbolj zveste vojake.
Ko so vprašali sirskega patriarha Raija na nemškem radiju, kaj meni o pomoči Nemčije, je odgovoril, da je za vsako pomoč hvaležen, ampak da vlade zahodnih držav prosi, naj pomagajo preprečiti vojno in omogočiti, da se begunci vrnejo. Sicer, je dodal, je to tako, kot da imamo v sobi odprto pipo, z vedrom pa odnašamo vodo.

Ignorirane rešitve
Tretjega septembra lani je prvak opozicije Janez Janša objavil sedem točk za reševanje begunske in migracijske krize: prioriteta je reševanje življenj beguncev; kvote za EU-države so razumna rešitev; beguncev je več, kot jih lahko sprejme Evropa, zato jim je potrebno pomagati čim bliže njihovi domovin; EU in OZN morata pripraviti pravno podlago za vojaško akcijo v Siriji; državam, ki so obremenjene z begunci, je potrebno pomagati; ločevati dosledno med begunci in migranti; EU mora poenotiti migrantsko politiko.

Če bi to predlagal Luka Mesec, bi bil danes narodni heroj in verjetno pri Cerarju minister za notranje zadeve. Ker pa je to predlagal nekdo, ki prosto po Jeleni Aščić želi formirati svoje vojaške enote, je ignoranca bila popolna. Tudi Merklovi ne bi škodovalo, če bi poznala teh sedem točk, medtem ko je govorila: “Wir werden schaffen,” ni pa povedala – kako. Zato je pripeljala Nemčijo in evropsko politiko na rob katastrofe. Putin in Cipras se ji maščujeta, zato sta Nemčijo z migranti in begunci stisnila v sendvič. Diktator Erdogan jo izkorišča, ker se dela žrtev, medtem ko trguje z IS in se bojuje proti Kurdom. Koalicija s socialnimi demokrati bo zapečatila usodo Merklove, ki je še pred pol leta veljala za dobro mamo Nemčije in mater Terezo za begunce. Namesto da bi pravi čas zaprla pipo, še vedno nosi vodo v vedru iz poplavljene Evrope.

Ivan Štuhec