Namerna slepota oz. zakaj državljani Slovenije iste stvari vidimo tako različno

Fotografija je simbolična (foto: epa).

Ste se kdaj vprašali, zakaj ljudje ne vidimo očitnih stvari, ki se dogajajo okrog nas? Oziroma zakaj iste stvari vidimo tako zelo različno? Zakaj nas problemi šokirajo šele takrat, ko njihove posledice že prestopijo bregove znosnega?

Posledično zmajujemo z glavo in se ne moremo načuditi lastni zaslepljenosti in naivnosti. Pri tem je povsem vseeno, ali gre za probleme globalnih dimenzij s posledicami, ki bodo zaznamovale našo prihodnost v naslednjem desetletju, kot na primer demografski trendi in z njimi povezani migracijski tokovi, ali pa za nekontroliran obseg in stopnjo okuženosti bančnih bilanc z izvedenimi vrednostnimi papirji. Lahko pa imamo v mislih “zgolj” brezbrižnost do težav neke države, organizacije ali skupine ljudi.

Vzemimo intimno zvezo vplivne, politično profilirane osebe z osebo na ključnem položaju v mainstream mediju. Očiten konflikt interesov, ki lahko brez dvoma vpliva na izbor novic in izkrivljeno poročanje medija. Tak odnos slej ko prej pripelje do vtisa neprofesionalnosti vpletenih in posledično do nekredibilnosti medija. Gre pa tudi za odnos, ki zaradi svoje pogostosti razgalja incestoidno moralo poklica in uveljavljeno »etiko« v slovenski hišici iz kart.

Rešite kratek osebni test. Na televiziji se pojavi vodja politične opcije, ki vam ni blizu. Mu z zanimanjem prisluhnete ali pa vas njegova pojava še isti trenutek prične iritirati? Kako hitro v njegovih besedah prepoznate neumnosti, nedoslednosti in zavajanje? Se vam zdi njegova obleka tudi tokrat slabo ukrojena? In oči. Oči preprosto nimajo potrebne barve in leska, da bi vas prepričale?! Kako pogosto njegova sporočila interpretirate pozitivno? Kdaj ste se nazadnje od njega naučili nekaj zares koristnega?

Intenzivno zanikanje realnosti je lažje opaziti z distance. Ko, recimo, spremljamo delovanje režima v Severni Koreji, propadanje prekrasnih kolonialnih stavb na Kubi ali prazne police trgovin v Venezueli. Najtežje je odkrito brezbrižnost prepoznati v lastnem življenju in domačem okolju. Verjetno zato, ker smo sami sestavni del opisanega problema.

Namerna slepota je v resnici mnogo bolj nevarna in razširjena bolezen sodobnega časa, kot smo si pripravljeni priznati. Od najzgodnejšega otroštva smo naučeni spoštovati avtoriteto in razvijati sposobnost selektivnega videnja kot ene bolj pomembnih veščin za preživetje.

Pripadnost privzgojenim vrednotam navadno stopnjujemo s povezovanjem v organizacije (klube, društva, stranke …), ki jih po definiciji vodijo ljudje z nam enakim prepričanjem. Vse to lahko postopoma pripelje do t. i. “skupinskega polarizacijskega učinka”, kot ga je poimenoval harvardski profesor Cass Sunstein. Skupine enako razmišljujočih ljudi, ki med seboj pogosto in intenzivno komunicirajo in znotraj svojega kroga ne dopuščajo drugačnih pogledov, postajajo v svojih videnjih vse bolj ekstremne.

S svojim prepričanji smo tako rekoč poročeni
Kadar se intenzivno trudimo, da bi obranili lastna prepričanja, tvegamo, da bomo postali slepi za tiste dokaze, ki utegnejo potrditi, da se motimo. S svojimi prepričanji smo tako rekoč poročeni. Ker definirajo našo identiteto, neprestano iščemo dodatne dokaze in potrditve zanje.

Tehnološki razvoj nam je zaradi raznolikosti in odprtosti virov omogočil mnogo širši vpogled in dojemanje sveta okrog nas. Izbor je prepuščen nam samim in prav zato nastane nov paradoks. Informacije, ki jih konzumiramo, so na nivoju posameznika bolj filtrirane kot kdajkoli prej v človeški zgodovini. Kako pride do izbora virov informacij, ki jih posameznik spremlja dnevno?  Največkrat tako, da se izloči vse tiste programe, časopise, revije, knjige, spletne strani, bloggerje, “prijatelje” in sledilce, s katerimi se bralec ne strinja. Ko se personalizirano medijsko očiščenje konča, je polarizacijski efekt le še vprašanje časa.

Kadar delujemo kot posamezniki, je naša vest sestavni del tega, kar počnemo. Ko pa pričnemo delovati v hierarhiji, jo največkrat nadomesti avtoriteta. Kar 85 odstotkov vprašanih v gospodarstvu je pripravljeno slediti navodilu predpostavljenega, čeprav hkrati ne verjame v pravilnost tega početja. Norost je izjema pri posameznikih, toda pravilo pri skupinah, trdi Nietzsche.

Ko nemo spremljamo dogajanje in se, velikokrat tudi zaradi strahu, ne odzovemo na očitne probleme okrog nas – poskušamo ostati nevtralni.

Zgodovina nazorno potrjuje, da nas pasivnost ne razbremeni krivde za nastale posledice, kadar bi morali in mogli spregovoriti. O tem govori fenomen kolektivne odgovornosti nemškega naroda za 2. svetovno vojno. Pa presunljiva pričevanja intelektualcev iz Bosne in Hercegovine, ki so molčali, ko je bil še čas spregovoriti. Danes velja enako za desettisoče zamolčanih primerov družinskega nasilja ali pa vsakodnevno privoščljivo spremljanje (naročenih) medijskih umorov ljudi, ki nam po svojem razmišljanju niso blizu.

Vzgajanje “pasivnih opazovalcev” se prične v zgodnjem otroštvu
Številni starši (pa tudi učitelji) živijo v prepričanju, da v primerih nasilja med otroci ni potrebno reagirati. Sledijo permisivnemu razmišljanju, da se morajo otroci sami naučiti reševati medsebojne spore. Na podlagi tega se otroci že zelo zgodaj naučijo nečesa povsem drugega. Lekcija, ki jim jo s svojo neaktivnostjo dajejo odrasli, je zgovorna: ko pride do nasilja, stoj ob strani, nemo opazuj in se izogibaj konfrontaciji.

Naša pasivnost drugim sporoča predvsem to, da ne vidimo nikakršne potrebe za svoja dejanja! Zato kritična masa molka, ko bi se morala slišati odločna beseda, prilije olja na ogenj. Skrajnežem vseh vrst namreč sporoča, da je njihovo ravnanje sprejemljivo. Neverjetno malo je potrebno, da se zlo zaustavi že na samem začetku, a še bolj neverjetno je, kako redko se to dejansko tudi zgodi. “Največje zlo,” trdi John Darley z Univerze Princeton, “vedno zahteva veliko število udeležencev, ki prispevajo svoj delež z lastno nesposobnostjo inteveniranja.” Darley stopi še korak naprej, ko pravi, da tako nasilje kot korupcija “velikih razsežnosti” nujno temeljita tako na velikem številu udeležencev, kot tudi na velikem številu pasivnih opazovalcev.

Vse, kar zlo potrebuje za svoj razcvet, je veliko dobrih ljudi, ki ne vidijo ničesar!

Stanje duha in pomanjkanje ambicioznosti je v Sloveniji verjetno na zgodovinsko najnižjem nivoju. Gledano od daleč je za začetek odboja navzgor potrebno najmanj troje: 

  1. Sprejeti mednarodno prepletenost gospodarstva kot našega edinega možnega okvira delovanja.

Predolgo trajajoči ekonomski nacionalizem nam namreč pred očmi uničuje gospodarske temelje suverenosti. Majhnost lahko postane prednost le ob gospodarski odprtosti, sprejemanju gospodarskemu okolju naklonjenih odločitev in strateškem fokusu na ustvarjanje nove vrednosti s pomočjo znanja.

2. Skupno (so)delovanje fragmentiranega slovenskega vodstvenega in intelektualnega potenciala. 

Ne glede na njegove ideološke ali kakršnekoli druge razlike ter spore. Brez vrhunske ekipe ni mogoče uspeti. Tako kot je nemogoče uspeti v igri, kjer en polčas vtikamo palico v kolo, nato pa v drugem delu, ko prevzamemo krmilo, pričakujemo kooperativnost nasprotne strani. Okolje, v katerem odlična ideja ali pa preprosta resnica, zato ker ju je izgovorila napačna oseba, postaneta velika neumnost in debela laž – ne more prosperirati.

3. Spoznanje, da nas že predolgo vodijo ljudje brez potrebnega znanja in izkušenj.

Kot produkti negativne selekcije ne premorejo zgodovinskega poguma in zadostne samozavesti, kaj šele nujnih razvojnih ambicij. Resna nevarnost za obstoj demokracije ni v obstoju tujih totalitarnih režimov, je tik pred drugo svetovno vojno napisal Erich Fromm. Predstavlja jo obstoj naših lastnih omejitev, ko dajemo prostor zunanjim avtoritetam, misleč, da bodo zastopale naše interese. Zato se klečeplazno poklonimo disciplini enotnosti in postavljamo v odvisnost voditeljem tujih držav, ker nimamo poguma, da bi zastopali lastno stališče. Resnično bojno polje (vključno z rešitvami) se ne nahaja v Bruslju, temveč v nas samih in pri nas doma.

Edvard Ofentavšek