fbpx

Napoved krvave žetve

Jože Biščak (Foto: Demokracija)

Milanu Kučanu zadnje dni ni mogoče ubežati. Dovolj ga je povsod, pojavlja se hkrati. Ne poskušajte zamenjati radijske postaje, TV-kanala, časopisa ali spletne strani, nekdanji šef partije bo tudi drugje. Uredniki ga brez občutka postavljajo na neprimerna mesta, poročila o njem presegajo mejo dobrega okusa, manjka samo še v »pesmih« Borisa A. Novaka in resničnostnem šovu, pa ne o sanjskem moškem; za to ga je medijski mainstream že davno razglasil. Nekako tako je kot pred četrt stoletja, ko so mu mediji na hitro pomagali spirati kri z njegovih rok, ki je ostala iz prejšnjega režima kot šefu partije in vzporednega mehanizma. Ampak nobena ovira in zločinsko dejanje nista močnejša od časa, mar ne? Ne nekaj let, ampak samo nekaj mesecev je dovolj, da je vse pozabljeno. In to očitno ni nikakršno breme.

Poštene in dobre ljudi je ob poslušanju Kučanovega nedeljskega govora v Dražgošah oblival mrzel pot, ledenela je kri. Poleg običajnih floskul o »veliki bitki«, ki se je končala tako, da so domačini brezglave partijske zamisli plačali z življenji, partizani pa pobegnili v gozd, je izrekel nekaj srhljivih besed. Da ne zaznava dovolj močnega odpora proti ideološkim nasprotnikom (desnosredinski vladi in njenim podpornikom), kakršen je bil med drugo svetovno vojno in po njej, je dejal precej neposredno. To pomeni samo eno: proti Janševi vladi so dovoljena vsa sredstva, očitno vključno s pobijanjem, klanjem in z metanjem v jame. Nemoralnežu kaj takega ni težko izreči; že kot mlad partijec je okusil kri nedolžnih ljudi, ki jih je komunistična tajna policija morila izključno zato, ker so bili drugačnega svetovnega nazora.

Zdaj nas levičarski propagandni stroj skuša navaditi na to »normalnost« ideološkega obračuna, medijski mainstream spet potiska Milana Kučana v ospredje, spet nam ga vsiljuje kot nepogrešljivi del našega življenja, brez katerega ne moremo – je zrak, hrana, pijača, postelja in stranišče. Ko skače iz medijev, nam dopovedujejo, da niso samo davki in smrt gotovi v našem življenju, ampak tudi Milan Kučan. Te dni se javno pojavlja več, kot se je v času zmanipuliranih afer, kot sta bili Depala vas ali Patria. Da grozi, žuga in podžiga, vemo, ni pa še jasno, ali je spet angažiral kakega posebnega agenta nekdanje jugoslovanske tajne vojaške službe (KOS) kot Radenka Radojčića v aferi Depala vas. Takrat za politični obračun, danes se zdi, da globoka država ne bo oklevala stopiti še korak dlje.

Vse sledi so vodile do Kučana. (Foto: Demokracija)

Ultimativni oboževalec in hkrati neutolažljivi žalovalec za SFRJ in socializmom, ki si roke, s katero se je dotaknil dlani Tita, očitno sploh še ni umil, ne skriva, da se je aktivno in javno vključil v predvolilno tekmo. Potem ko je Kučanu spodletel načrt, da bi z nasilnimi protesti zrušil desnosredinsko vlado (na to je zadnjič pozval jeseni v Šentjanžu), in so mu bili mednarodni »antifašisti« bolj v napoto kot pomoč (vsi državniki in bruseljski vrh so z izbranimi besedami govorili o predsedovanju Slovenije Svetu EU), so napovedani tudi »novi obrazi«, ki naj bi volivce speljali v njihovo smer. Koalicija KUL se je izkazala za popolnoma nesposobno, kanibalizira samo sebe, čeprav medijski mainstream ob pomoči režiserjev in scenaristov javnega mnenja celotno situacijo pakira iz dneva v dan tako, da jo skuša ohranjati nedotaknjeno in da bodo »novi menedžerski obrazi« dodana vrednost, ki bo grabila po zmerni desnici.

Toksični nastop Kučana v Dražgošah kaže, da se levica nasilju ni odpovedala. Ves čas volivce opozarjajo, da se bodo nemiri in ulični kaos nadaljevali, družba pa bo še bolj raztreščena, če bo spet zmagala SDS in sestavila vlado. Kučan in njegovi operativci so jasni: če ne bomo na oblasti mi, bodo ulice postale reke krvi. On lahko to reče. Seveda, on je svetnik. On je sveti Kučan. Nič ga ne ustavi. Napove topot škornjev in rdečih hord, medijski mainstream to predstavlja kot nekaj povsem normalnega. Srhljivo. To je spirala spodbujanja strahu, ki je v nasprotju s parlamentarno demokracijo in svobodno voljo. Toda drugega od Kučana in njegovih predpražnikov, ki se klanjajo klavcem in poljubljajo roke kriminalcem, ni bilo pričakovati. Upamo le, da volivci ne bodo spet nasedli in se ustrašili napovedi krvave žetve.

Jože Biščak