NATO možgansko mrtev, EU v komi

Datum:

Ko sem izvedel, da so Albanija, Severna Makedonija in Srbija – po sporočilih o zaustavljanju širitve Evropske unije – ustanovile nekakšen “mini-schengen”, torej nekakšno alternativno/balkansko povezavo, sem se spomnil evropskih pritiskov v Haagu septembra 1991, naj bi jugoslovanske republike namesto samostojnih držav ustanovile zasilno ali vsaj začasno “mini- ali jugo-evropsko unijo”.

Spomnil sem se tudi zgodbe iz leta 1998. Kot je znano, je Slovenija leta 1997 na vrhu Nata v Madridu doživela hladen tuš, ker so – v nasprotju z ljubljansko samozavestno oceno, da spada med najljubše kandidatke – v zavezništvo sprejeli samo Češko, Madžarsko in Poljsko. Novembra 1998 pa sem na poti v Washington, kamor sem (kot tamkajšnji veleposlanik) spremljal Janeza Drnovška, izvedel, da je Slovenija postala članica protinatovskega kluba New Agenda Coalition, ki je vseboval še Brazilijo, Egipt, Irsko, Južno Afriko, Mehiko, Novo Zelandijo in Švedsko. Tedanji veleposlanik pri OZN je našel alternativno/nadomestno rešitev! Drnovšek je takrat po pogovoru, ki je mejil na prepir, Danila Türka prepričal, da nočemo v protinatovsko koalicijo, ampak v Nato. Potem smo odpotovali h Clintonu v Belo hišo, protinatovsko koalicijo pa je po Sloveniji zapustila tudi Švedska.

V začetku 20. stoletja je nastalo zavezništvo Francije, Rusije in Velike Britanije, ki se je imenovalo Trojna antanta. Zavezništvu so se pozneje, med prvo svetovno vojno, pridružile še mnoge države, med drugimi Italija in Združene države Amerike. Antanta je bila, kot je znano, zmagovita in je npr. na versajski konferenci (1919) odločala o evropskem zemljevidu. Na pobudo češkoslovaškega zunanjega ministra Edvarda Beneša je Češkoslovaška leta 1920 sklenila zavezništvo z Jugoslavijo. Naslednje leto se je zavezništvu, ki se je imenovalo Mala antanta in je bilo naperjeno proti Madžarski oz. vrnitvi Habsburgov, pridružila še Romunija. Vse tri države so med letoma 1924 in 1927 podpisale pogodbe o prijateljstvu s Francijo, nakar je Mala antanta trajala do leta 1938. V njenem času so Grčija, Jugoslavija, Romunija in Turčija podpisale Balkanski pakt (1934-1938), ki so ga imenovali tudi Balkanska antanta in je bil naperjen zoper Bolgarijo. V resnici so vse te države imele med sabo ozemeljske zahteve in probleme z manjšinami. Poleti 1938 je Balkanska antanta (v Solunu) zakopala sekiro z Bolgarijo, Mala antanta pa na Bledu sekiro z Madžarsko, kar so pozdravili Francozi, kritizirali pa Nemci, ker so imeli svoje račune s Češkoslovaško. Skupna značilnost Male antante in Balkanske antante, ki sta bili obe nekakšni drugorazredni, pravzaprav rezervni evropski organizaciji, je bila – predvsem nasproti Nemčiji – njuna šibkost, ki je francoska naveza seveda ni mogla rešiti. Resnica teh zavezništev se je pokazala v drugi svetovni vojni.

Jugoslavija po Informbiroju iskala alternativno rešitev
Povezovanje med obema vojnama, ki se je nazadnje poenostavilo v spor med zavezniki in silami Osi, je zanimivo tudi v luči dogajanja po drugi vojni. Po sporu s Stalinom (1948) je v trenutku njegove smrti (marec 1953) – da bi se zoperstavili sovjetskim balkanskim težnjam – nastal nov Balkanski pakt (februar 1953), katerega podpisnici sta bili poleg Jugoslavije članici Nata Grčija in Turčija. Balkanski pakt, ki je bil sklenjen leta 1953, je bil previden korak Jugoslavije stran od sovjetskega imperija, vendar ni prinesel večjih sprememb. Kmalu se je vnel spor med Grčijo in Turčijo zaradi Cipra, leta 1955 pa se je Hruščov – ob obisku v Jugoslaviji, kmalu po konferenci v Bandungu – opravičil Titu. Nekateri komentatorji in eksperti menijo, da je Hruščov dal Titu pooblastilo za prevzem neuvrščenega gibanja, ki naj bi ga ohranili v bližini komunističnega tabora. Kar se je seveda uresničilo. V vsakem primeru je bilo dejstvo, da je Jugoslavija po Informbiroju iskala neko alternativno/nadomestno rešitev. Alternativna, nadomestna ali zasilna rešitev je seveda tudi mini-schengen Albanije, Severne Makedonije in Srbije. Če jih ne vzamejo v EU, si bojo ustvarile svojo “malo Evropsko unijo”. Srbi, Makedonci in Albanci imajo v resnici veliko skupnega, na nekdanje balkanske povezave pa spominjajo tudi njihovi problemi z manjšinami in mejami. (Kaj bo s Kosovim, katerega prebivalci so v sorodu z državljani Makedonije in Albanije, seveda ni jasno.) Kot je bilo mogoče pričakovati, so zaradi mini-schengna v skrbeh Črnogorci in Kosovci, najbrž pa tudi Bosanci.

Višegrajska četverica se je uveljavila kot pomemben evropski dejavnik
Problem nadomestnih in rezervnih rešitev je, da so kratkotrajne in ne rešujejo glavnih problemov. Tako kot že nekoč so tudi danes glavne korifeje evropskega gledališča Američani, Britanci, Francozi, Nemci in Rusi. Čeprav je bila v začetku videti kot nadomestna in rezervna organizacija, se je Višegrajska četverica (Češka, Madžarska, Poljska, Slovaška) uveljavila kot pomemben evropski dejavnik, ki – kot smo videli ob proslavi preboja Berlinskega zidu 9. novembra v Berlinu – uživa posebno pozornost Nemčije, sicer pa je zanjo značilna neomahljiva privrženost liberalni demokraciji, Zahodu, EU, Natu in ZDA.

In v tem trenutku pride na oder francoski predsednik Emmanuel Macron, ki pravi, da je Nato možgansko mrtev zaradi pomanjkanja strateškega usklajevanja in vodenja iz ZDA. Macron pravi, da nam Američani obračajo hrbet, predvsem zaradi nenapovedanega umika vojske iz severovzhodne Sirije, in poziva k strateški avtonomiji oz. k Evropi brez Nata. Macronu so kmalu sledili ruski politiki, ki pravijo, da je Evropska unija v komi.1 Mimogrede, Rusi se v zadnjem času odlikujejo po svoji podpori katalonski neodvisnosti.

Večina komentatorjev Macronovega intervjuja britanskemu Economistu (7. novembra 2019) pravi, da Macron ne bi mogel vreči večje “smrdljive bombe” pred bližnjim srečanjem Nata v Londonu. Ob vseh spominih in izkušnjah lahko domnevamo, da smo se – predvsem Slovenci – znašli v neprijetnem položaju. Ob izstopanju Velike Britanije, ob razklopu francosko-nemškega vlaka, ob napetostih med EU in Natom oz. ZDA, predvsem pa ob slovenskem podcenjevanju višegrajske skupine in nedostojnem razglašanju Slovenije kot otoka demokracije v morju nedemokratičnih režimov bodo modri voditelji spet prišli s kakšno alternativno idejo.

Dimitrij Rupel

Sorodno

Zadnji prispevki

Dr. Simoniti: Slovenija se mora zbuditi in narediti konec tej vladi

Samo javnost in nihče drug ne more pripravi teh...

Čeferin se po slovenskih cestah vozi z avtom, vrednim več kot 200 tisoč evrov

Na slovenskih cestah je te dni za volanom prestižnega...

Zakaj plačujemo energente po 100 odstotkov višji ceni od borzne?

Slovenski potrošniki že nekaj časa nemo opazujemo zanimiv paradoks:...