Miro Cerar je v svojem komičnem mandatu, v katerem se je skozi štiri leta postopoma spremenil iz moralno superiornega socialističnega superzvezdnika v enega najbolj osovraženih in s korupcijami prežetega politika v državi, enkrat na sprintanem plonkceglcu nakazal, da on “ne jamra, ampak išče rešitve”. Kar posrečena PR-poteza, ki je postala lokalni meme in o kateri so se mediji pogovarjali tako intenzivno kot se danes o Šarčevem bazenu, medtem ko je zadaj globoka država, kot je že v slovenski folklori, odnašala milijarde davkoplačevalskega denarja v davčne oaze. Miro oziroma njegovi piarovci so imeli sicer prav. Poznamo dve vrste ljudi. Tiste, ki jamrajo, in tiste, ki iščejo rešitve. Miro je sicer eden od tistih prvih. Prav tako Greta Thunberg. Greta jamra in ne išče rešitev.
Pravzaprav ona ne počne nič. Ko se pojavi na kakšni javni prireditvi, je zelo jasno, da si ne želi biti tam, da ji je zelo nerodno pred mikrofonom in da ob vsaki izjavi z očmi išče odobravanje očeta. Nekajkrat smo videli utrinke, ko jo povsem zmanjka in je iz letala očitno, da se je gradivo skrbno naučila na pamet, zdaj pa ga deklamira kot osnovnošolsko poezijo, vsako vprašanje izven utrjenih poti pa jo spravi iz tira. Greta je zlorabljen otrok, ki perverznim anarhosocialističnim staršem in dobršnemu delu trdo-socialistične globalne levice služi kot človeški megafon za njihov podli aktivizem. Ko torej govorim o “Greti”, ne govorim o deklici, ki strelja naučene enovrstičnice, ampak o gibanju, ki jo uporablja za živi ščit.
Kaj je Greta v smislu gibanja? Greta je obraz novega vala “stare šole” okoljevarstva. Nihilističnega anarhosocializma, antipotrošništva in antikapitalizma. Ta se je začel konec šestdesetih z ameriško generacijo miru in svobode, ko so hipiji globoko vdihnili, zadržali vdih, izdihnili, zavili z očmi in rekli “Gruuuuviii”, nato pa svoje življenjsko delo zapisali miru na Zemlji in deindustrializaciji družbe.
Za to gibanje je značilno, da ne išče rešitev. Njihova rešitev je vrnitev nazaj v jame – odpoved potrošniški kulturi, odpoved kapitalizmu, odpoved udobnemu življenju, ki je prvič v zgodovini naš svet naredil nekako dovolj dober za normalno liberalno demokratično življenje, ki ga danes jemljemo kot samoumevno in ki varuje vse Grete in Tanje tega sveta, da jih veliki, kosmati alfa samec ne lopne po glavi z gorjačo in odpelje v svoj grad/temnico/barako/jamo …
Ukane trde levice
Greta je tudi žalostna podoba sodobne ovčje mentalitete, ko se ne le ljudstvo, ampak tudi politiki ravnajo po trendih MEME kulture izkazovanja kreposti, brez iskanja rešitev. Takšna mentaliteta mladim sporoča, da lahko pri odraslih dosežejo prav vse – lahko jih zmerjajo, lahko jih sramotijo z lažnimi podatki, lahko stopicajo na mestu in rečejo, da ne gredo več v šolo. Če bodo le dovolj glasni, da preglasijo druge. Greto so podprli skoraj vsi levi politiki na svetu, dostojanstveniki, resni klimatologi, okoljevarstveniki, čeprav se tisti z diplomami z ustreznih področij zavedajo, da je njeno kataklizmično sporočilo na hudo majavih znanstvenih temeljih, kot tudi tega, da sama ne ponuja nobenih rešitev, razen tega, da se elegantno samoukinemo. Zelo čudno je, ko učitelji po svetu navijajo za mlado ecentrično aktivistko, katere sporočilo je: “Preveč me je strah da bi šla v šolo …” Ameriški Green New Deal je drugi – nevarnejši – obraz takšnega nihilizma, nevarnejši, ker ga načeloma podpira tudi Joe Biden, eden od kandidatov za predsednika ZDA.
Seveda ne moremo trditi, da se spremembe okolja ne dogajajo, in gotovo imajo nekaj pri tem tudi posegi človeka. Vendar – človek ni edini, ki onesnažuje in v zrak spušča ogljikov dioksid. Nikjer ni dokazov, da bo naš način življenja povzročil takšen kolaps globalnega podnebja, kot ga opisuje Greta. Tajfunov je vedno manj in ne vedno več, kot senzacionalistično poročajo nekateri mediji, ki zadnje desetletje pod lupo vzamejo prav vsakega in ga seveda pripišejo okoljskim spremembam, ki jih je povzročil človek. Smrti zaradi naravnih nesreč je vsako leto manj. Podnebje pa se spreminja tudi zaradi stvari, ki so povsem izven našega vpliva – izbruhov vulkanov (študija britanskih preiskovalcev, objavljena v prestižni reviji Nature, nakazuje, da se led na Antarktiki topi zaradi vulkanskega delovanja globoko pod ledeno plastjo), cikličnega zmanjšanja sončeve aktivnosti, v katerega pravkar vstopamo (zaradi česar se bo ozračje vsaj v naslednjem desetletju ohladilo, ne segrevalo).
Tukaj nas trda levica želi pretentati z ukano. Če ne verjamemo Gretinemu alarmizmu, nas obtožijo, da sploh ne verjamemo, da je industrializacija vplivala na okolje. Podobno, kot nas obtožujejo rasizma in islamofobije, ko postrežemo z empiričnimi podatki, koliko zmernih muslimanov po svetu bi apostazijo kaznovalo s smrtjo. Človeški vpliv na okolje je treba omejiti. Ne zato, ker bomo brez ukrepanja postali Venera s 400 stopinjami Celzija na površju, če v naslednjih dvajsetih letih ne naredimo ničesar. Očitno tisti, ki se sklicujejo na “znanstvenike”, še nikoli niso prebrali nobenega resnega poročila o globalnem ogrevanju. Če bi, bi presenečeno ugotovili, da povišanje globalne temperature za 1 stopinjo Celzija ne prinaša kataklizme, ampak zmanjšanje svetovnega BDP za 0,3 odstotka do leta 2100. Čeprav planet ne bo postal neobljudena puščava, se je za čisto okolje vredno boriti tudi brez histeričnega alarmizma. Tudi brez kataklizem imajo okoljske spremembe vpliv na zdravje človeka. V Indiji vsak četrti človek umre zaradi onesnaženja.
Obstaja produktivno okoljevarstvo
Boj proti okoljskim spremembam je legitimen boj. A obstaja tudi produktivno okoljevarstvo. Takšno, ki ne jamra in išče rešitve znotraj sistema, ki ga imamo. To pa temelji na sinergiji sodobnih tehnologij in prostotržnega kapitalizma. Okoljevarstvo je danes trendi, kar pomeni, da se prodaja, proizvajalci so se trendom prilagodili, kot vsakič do zdaj. Ni treba, da levičarji monopolizirajo celotno debato, povezano z okoljem in človeško povzročenim segrevanjem ozračja. Ni treba, da je zelena nova rdeča. Lahko je zelena nova zelena (barva dolarjev). Produktivno okoljevarstvo se zaveda, da so že zaveze iz pariškega podnebnega dogovora utopija, če nočemo, da ves svet zajame val divjih uporov in delavskih stavk – kvaliteta življenja bi ob res doslednem upoštevanju pariškega dogovora drastično padla VSEM prebivalcem Zemlje, predvsem tistim najrevnejšim, ki jih je kapitalizem za pete potegnil iz živega blata večnega umiranja na obroke. Že pariški dogovor ni dosegel niti desetine tega, kar je obljubljal, politiki, ki so v ZDA pripotovali z zasebnimi reaktivci, pa Greti že dajejo nadaljnje zaveze, za katere – vsaj upamo – vedo, da jih ne bodo nikoli izvršili, če bi radi bili še kdaj izvoljeni. Kombinacija Gretinega alarmizma in populističnega odziva politikov z neumnimi, gasilskimi akcijami je ne le neproduktivna, ampak tudi tvegana – ima potencial, da nevarno destabilizira svetovno gospodarstvo. Nemški Enegiewende je bil hud debakel, ki je eno najbogatejših in najbolj razvitih držav na svetu stal nepredstavljivih milijard evrov (32 milijard na leto!), danes pa si nemški politiki prvič upajo priznati, da je bil neuspešen. Nemški Spiegel je izračunal, da bi bilo za 3- do 5-kratno povečanje izkoriščanja sončne in vetrne energije potrebno 3.4 trilijona evrov oziroma 7-krat več, kot so že zapravili do zdaj. Odmik od jedrske energije in utopični prenos vseh upov na obnovljive vire energije je v žepih nemških davkoplačevalcev izkopal takšno luknjo, da so zaradi nje vsi revnejši za vsaj 10 odstotkov prihodkov. Na koncu, ko jih doleti energetska resničnost, pa se morajo še zmeraj zanašati na umazan premog iz termoelektrarn.
Glavni slovenski pogajalec za okoljevarstvena vprašanja pri EU je na Twitterju kot nek fanatičen aktivist zapisal, da je edina pot naprej globalno zmanjšanje energetsko porabe. Ljudje, tako se ne moremo pogovarjati! To je na ravni Erjavčeve obljube upokojencem izpred desetih let, da bodo imeli 1.000 evrov pokojnine. Kdor danes pričakuje, da bo lahko Indijce in Kitajce, v delu sveta, kjer se skoraj četrtina prebivalcev Zemlje prvič potrošniško prebuja, “pozval”, naj zmanjšajo energetsko porabo, živi v nekem svojem svetu in ne bi smel biti niti blizu mize, kjer se odloča o čemerkoli drugem kot o lokalnih piknikih in osnovnošolskih turnirjih med dvema ognjema. Takšni uradniki so tam zato, da bodo jamrali. “Morali bi zmanjšati energetsko porabo planeta! Pa je ne bomo! Zaradi Trumpa.” (Ja, zmeraj je kriv Trump oziroma njegova zavrnitev pariškega podnebnega dogovora, nikoli azijske države, ki so ga sicer podpisale, v resnici pa onesnažujejo toliko kot 10 ZDA in EU skupaj.) Dokler bomo tako jamrali, ne bomo dosegli ničesar. Ne z Greto in ne s sanjavimi politiki, ki niso zasebnega sektorja videli bližje od tega, da so kdaj šli prerezat kakšen trak, ko se je odpirala nova tovarna. Morda bomo dosegli le psihozo med našimi otroki (prvi rezultati histerije so že tu: 14-letna najstnica si je vzela življenje, potem ko so jo senzacionalistična poročila, ki so spremljala Greto, prepričala, da se človeški vrsti na Zemlji bliža konec). Taki ljudje bodo vedno le jamrali, za rešitev pa ponujali utopični socializem ali pa kar pot nazaj v jame (prva rešitev se itak zmeraj konča z drugo, če vmes ne poseže smithova nevidna roka).
Kitajska je ena največjih onesnaževalcev na svetu. V Pekingu morajo – zahodni javnosti skrito – vsak mesec za en teden ustaviti celotno težko industrijo, da ublažijo smog iz zombi državnih podjetij. A na drugi strani povsem brez državnega planskega gospodarstva rastejo zasebna podjetja, ki izdelujejo električne avtomobile, skuterje, skiroje, viličarje, celo buldožerje in traktorje. Po velikih metropolah je včasih prav nevarno hoditi po ulici, ko ne slišiš več klasičnih motorjev na notranje izgorevanje, ampak le hrup gum in vetra, ko mimo tebe drvijo električni skiroji, električni avtomobili in vse vrste hibridov. Kitajci jih kupujejo. Ne zato, ker država takšno potrošnjo vzpodbuja, kot v Nemčiji, ampak zato, ker je takšna tehnologija zdaj trendi. Zelena komponenta jim ni tako pomembna kot neslišnost in futurizem. Kitajski novi razred visoko-tehnološko osveščenih si želi prihodnost danes. Okoljevarstvo je le stranski produkt.
Sveta ne bo rešil Gretin socializem, ampak visokotehnološki kapitalizem
Seveda, tak napredek gre z roko v roki z jedrsko energijo, ki še vedno predstavlja najvarnejšo, najčistejšo in najbolj učinkovito obliko energije, ki jo pozna človeštvo, s skoraj popolnim izkoristkom. Kar seveda ne pomeni, da so investicije v obnovljive vire energije odveč. Ko bodo enkrat na ustrezni tehnološki ravni, da bodo zanimivi za trg in jih ne bo treba posiljevati z ožemanjem davkoplačevalcev, bodo lahko po inerciji nadomestili tako termo, hidro kot jedrske elektrarne. Dokler pa bomo električne avtomobile priklapljali na vir, ki energijo dobiva iz termoelektrarne ali nemške davkoplačevalske žepe izžemajočih obnovljivih virov energije, se vrtimo v krogu. Na Kitajskem se tega zavedajo. Danes uporabljajo 46 jedrskih reaktorjev, s skupno kapaciteto 43 gigawattov, do leta 2030 naj bi se ta številka povzpela do 150 gigawattov, s končnim ciljem, da bi jedrska energija predstavljala 10-odstotni vir dobave. Ker se zavedajo, da z nacionalnimi podjetji takšnih smelih načrtov ni mogoče doseči, so k sodelovanju povabili zasebne domače in tuje družbe, ki se ukvarjajo s tehnologijo jedrskih reaktorjev. Njihovi državni konglomerat CNNC je najprej razvijal s pomočjo ameriškega Westinghousa in francoskega Framatoma, zdaj pa proizvaja samostojne reaktorje s kitajskimi zasebnimi izvajalci (domači Hualong One je izboljšana kopija francoskega ACPR1000 – vprašanje intelektualne lastnine morda ob kakšni drugi priložnosti). Do sredine stoletja naj bi tehnološko napredni FNR (Fast Neutron Reactor) proizvajali do 1400 gigawattov energije. Kitajci pa takšne tehnologije ne razvijajo za samozadostnost – to že imajo. Razvijajo jo, da jo bodo prodali in zavladali svetu kot kralji poceni energije. Nemčija je medtem iz povsem iracionalnih političnih razlogov nuklearni energiji obrnila hrbet, medtem ko se še zmeraj zanašajo na z izpusti bogat premog – lani so morali podreti starodavno cerkev in poiskati gozd, da so prišli do premoga, ki so ga nujno potrebovali, ko so obnovljivi viri iz povsem naravnih razlogov zatajili. To ni okoljevarstvo, to je aktivizem, politično poziranje in nacionalni strel v koleno, kot tudi katastrofa za afriške države, ki zdaj s pomočjo Evropejcev, IMF in Svetovne banke gradijo svoje vetrnice, v laičnem upanju, da bodo s tem nadomestili fosilna goriva. Namesto tega so takšni projekti v Afriki do zdaj poskrbeli le za višanje cen energije, kot tudi za še slabšo zanesljivost že tako nezanesljivih afriških omrežij. Na srečo vstopajo Kitajci s svojim hibridom sino-francosko-ameriške jedrske energije …
Zato jamrajoče okoljevarstvo, kot je Gretino, za države v razvoju pomeni humanitarno katastrofo, za nas na razvitih trgih pa vsaj poslabšanje življenjskega standarda za srednji sloj in revščino za tiste, ki so danes na robu normalnega življenja. Naši mladi bultsocialisti, ki so se zadnjič zbrali v Ljubljani, so nosili napise kot “kompostirajmo kapitalizem”, “smrt kapitalizmu”, “kapital ubija”, vodja sindikalistov pa je promoviral 30-urni ali 4-dnevni delavnik. To ni bil shod proti onesnaževanju. To je bil le še eden od shodov slovenske veje antikapitalističnih anarhosocialistov – ne glede na temo, so napisi zmeraj isti. Stavka učiteljev, ljudski upori, stavka policistov … tema je ista. Naloga desne sredine je, da navadnim ljudem razloži, kako zelo nevarni za njihova življenja so takšni aktivisti. Kako bodo zaradi njih in njihove utopije živeli slabše. Odreči se moramo tako tistim, ki okoljske spremembe povsem zanikajo, kot tistim, ki širijo neznanstveno histerijo in jo predstavljajo kot 97 odstotkov znanstvenega konsenza. Navadnim ljudem moramo poljudnoznanstveno razložiti, da sveta ne bo rešil Gretin socializem, ampak visokotehnološki kapitalizem.
Mitja Iršič