Ne krop ne voda, ne tič ne miš

Foto: STA

Pokojni predsednik prve skupščine France Bučar je svoje stavke zelo pogosto začenjal z besedami: “Popolnoma jasno je …” Takšne besede so se skladale z Bučarjevim značajem in tudi z njegovo politiko. V najnovejšem televizijskem pogovoru z Jožetom Možino je Lojze Peterle rekel, da je treba “priti pred ljudi z jasno linijo”. Bivši predsednik vlade, nekdanji zunanji minister in dosedanji evropski poslanec ima prav. V slovenski politiki je veliko nejasnosti, ki v zadnjem času celo naraščajo. Naslednik Peterleta in tudi pisca teh vrstic (na mestu ministra za zunanje zadeve) Miro Cerar je v teh dneh izredno nejasno opravičeval iznajdbo “mešanih slovensko-italijanskih policijskih patrulj”, pri tem pa se je skliceval na jasnost.

“Naj povem zelo jasno – glede teh mešanih patrulj se v Sloveniji zelo zavaja naše državljanke in državljane. Še posebej opozicijski poslanci in politiki z zavajanjem in manipulacijo poskušajo prikazati, kakor da so te mešane patrulje nekaj slabega,” je poudaril Cerar. Opozoril je, da se je treba jasno zavedati, da se z mešanimi patruljami krepi zaupanje na italijanski strani, da se bosta državi skupaj še naprej borili proti nezakonitim migracijam in kriminalnim združbam.

“Ravno s temi skupnimi patruljami preprečujemo, da bi Italija vzpostavila nadzor na italijansko-slovenski meji. Tu je to zavajanje, ki mu je treba odločno reči ne in ljudem jasno povedati: če ne bi bilo mešanih patrulj, bi lahko Italija morda že včeraj postavila kontrolo na svoji meji in bi imeli podobno kot z Avstrijo zaprto tudi to mejo in bi na njej izvajali vsakodnevne sistematične nadzore,” je izpostavil minister.

Foto: STA

Čeprav najbolj cenimo zanesljivost in verodostojnost, se v politiki pogosto pojavlja negotovost, recimo takrat, kadar ni mogoče predvideti izida takšnega ali drugačnega glasovanja; na primer, ko gre za financiranje zasebnih šol ali za glasovanje o predsedniku/predsednici nove Evropske komisije. Takšno negotovost sprejemamo kot nujnost. Nevarna ali vsaj tvegana pa je negotovost, ki je posledica nejasnega razmišljanja in nejasnih besed. V čem je bistvo Cerarjeve nejasnosti? Prva nejasnost je v Cerarjevi domnevi, da se z mešanimi patruljami Italija in Slovenija skupaj borita “proti nezakonitim migracijam”. Za kakšne migracije gre? Če gre za patrulje ob slovensko-italijanski meji, gre gotovo za migrante, ki se želijo iz Slovenije preseliti v Italijo, torej so patrulje postavljene zaradi “zaupanja na italijanski strani”, da bodo migranti ostali v Sloveniji. Kdo – poleg Italije – si želi, da migranti ostanejo v Sloveniji? Cerar? Šarec? Slovenska vlada? Slovensko ljudstvo? Takšne patrulje so napoved nekakšnega novega berlinskega zidu, ki seveda ni bil namenjen tistim, ki bi prišli v socialistično Vzhodno Nemčijo, ampak tistim, ki bi jo želeli zapustiti. Omenjene patrulje so namenjene tistim, ki bi želeli zapustiti Slovenijo.

Na tej točki bi se slovenska vlada, ko ne bi želela razmnoževati nejasnosti in negotovosti, morala vprašati, zakaj migranti ne želijo ostati v Sloveniji, ampak želijo nadaljevati pot iz Slovenije v Italijo? Ali niso takšne migrantske želje znamenje nezaupanja in negativnega ocenjevanja ali vsaj nevednosti glede slovenske države? Naj bo tako ali drugače: Slovenija je migrante ulovila v svojo mrežo nejasnosti in nepreudarnosti, in jih želi proti njihovi volji zadržati pri sebi!

Poleg mnogih drugih je Cerarjeva nejasnost tudi v trditvi, da bi Italija, ko ne bi bilo mešanih patrulj,  na svoji meji postavila kontrolo in zaprla slovensko-italijansko mejo, kot je zaprta že slovensko-avstrijska meja. Cerar ni želel priznati, da je držanje sveče pri zapiranju slovenskih meja z avstrijske in italijanske strani velikanski škandal in problem, ki ga ne more ali ni pripravljen rešiti. Kako bi ga lahko rešil? Edino na ta način, da bi Slovenija naredila slovensko-hrvaško mejo nepropustno za nelegalne migracije. Dopuščanje avstrijskih kontrol na slovensko-avstrijski meji in italijanskih kontrol (ali patrulj) na slovensko-italijanski meji je znamenje popolnega poraza slovenske zunanje in notranje politike. Kot je znano, je vsem Zemljanom (načeloma) dovoljeno prehajanje meja le z veljavnimi potnimi listi, Slovenija in Evropska unija pa imata po svetu dovolj diplomatskih in konzularnih predstavništev, da lahko urejajo takšne prehode v skladu s svojimi možnostmi in interesi. (Zakaj pa imamo diplomatsko-konzularna predstavništva? Zaradi dobrih plač diplomatov, zaradi prirejanja sprejemov s koktajli??) Predlogi ali zahteve različnih združenj, celo strank, ki si želijo pritoka migrantov v Slovenijo (pri čemer migranti razen posebnih primerov tu nočejo ostati), niso nič drugega in nič bolj nedolžnega kot poskus demontaže svetovne migrantske politike. Naj ta združenja in stranke pošljejo svoje člane v Švico ali v Ameriko brez potnih listov! Poleg vseh drugih nejasnosti je tudi nejasno, zakaj Cerar – s tem, da jih zanemarja in omalovažuje – škoduje svojim oz. evropskim diplomatsko-konzularnim predstavništvom na Bližnjem in Srednjem vzhodu?

V teh dneh v slovenski politiki sploh ni pomanjkanja nejasnosti in negotovosti. Predsednik vlade pri izbiranju evropskih funkcionarjev pravi, da “bomo videli, kaj se bo zgodilo”, in da “nima kaj misliti”; šolski minister pa ugotavlja, da je opravil svojo (revolucionarno) dolžnost, ko je za vlado pripravil in ko je ta potrdila šolski zakon, ki uvaja apartheid za učence šesterice zasebnih osnovnih šol. Ne bi smeli pozabiti, da je predsednik vlade že pred časom izrazil zadovoljstvo in prepričanje v svoj prav, ker ga kritizirajo z “leve” in “desne”, kar seveda pomeni, da se je postavil nekam vmes. Ljudska modrost ima za takšne drže več izrekov. Ne krop ne voda, ne tič ne miš. Predsednik, ki zase pravi, da je veren človek, vendar ne dopušča enakopravnosti javnih in zasebnih šol, bi se lahko še posebej zamislil nad sedenjem na dveh stolih in o položaju med dvema stoloma.

Dr. Dimitrij Rupel