fbpx

Ne levo, ne desno, ampak naprej

Foto: STA

Zanimivost najnovejših nemških volitev ni samo v tem, da se je tako rekoč vsa politika zbrala v sredini: skrajni nemški stranki, skrajno leva Die Linke in skrajno desna Alternativa za Nemčijo sta obtičali na robu. Levica je dobila 4,9 %, AfD 10,3 %. Glavno politično igrišče omejujeta SPD (25,7 %) in desnosredinska povezava CDU + CSU (18,9 + 5,2), med njima pa sta glavni sredinski junakinji stranka Zelenih (14,8 %) in FDP, torej Liberalci (11,5 %). Bistvo te “arhitekture” je v tem, da razen koalicije CDU/CSU in SPD (ki so se je Nemci po vsem videzu naveličali) ni mogoča nobena koalicija brez Liberalcev in Zelenih. Liberalci in Zeleni so ustvarili sredinski blok, ki je močnejši od “levosredinskega” oz. “desnosredinskega” protagonista, CDU/CSU in SPD, saj ima 26,3 %. Imamo v bistvu tri sredinske igralce: sredinsko sredino, levo sredino in desno sredino.

V Sloveniji je politična slika za spoznanje drugačna. Slovenski problem je slabotna sredina. Leva stran političnega igrišča nima “varnostne cone” nezaželenih strank (kot je nemška Die Linke), saj se je slovenska skrajna Levica brez zadržkov povezala z (na videz) manj skrajnimi SD, LMŠ in SAB oz. so se te na videz manj skrajne stranke brez zadržkov pridružile skrajni Levici in se povezale v koalicijo KUL. Levo igrišče – kljub občasnim vzklikom o “sredinsko levi koaliciji” – je zasedeno bolj ali manj enovito, vendar – po anketnih izračunih – ne sega do polovice političnega igrišča. Na nasprotni strani je stvar bolj zamotana oz. bolj normalna. Tu sta SDS in NSi, ki imata nekaj dobrih argumentov, da se lahko predstavljata kot sredinski stranki. SDS temelji na tradicijah edine resne socialnodemokratske stranke (SDZS) in prve avtentične liberalne stranke (SDZ), ki sta bili nekoč članici Demosa; NSi pa je drugo ime za krščanske demokrate, ki so bili prav tako v Demosu. Problem SDS in NSi je v neprijetni politiki levih strank in njihovih medijev, ki potiskajo stranki na desno in ju imenujejo desnica. Ob tem je treba povedati, da ta naziv ni nič drugega kot variacija stare udbovske oznake za nepartijske/nepartijne posameznike, ki so kalili “čiste” partijske vode. Imenovali so nas “meščanska”/građanska desnica”. Tudi SDS in NSi – po anketah – nimata dovolj glasov za vlado. Med levico (ki se pogosto predstavlja kot “leva sredina”, čeprav to ni) in desno sredino (ki to je, vendar jo pogosto označujejo kar za desnico, je nekaj prostora. V tem prostoru trenutno živi SMC, vendar se je njen vpliv v zadnjem letu nekoliko zmanjšal, še bolj pa bi ga rada zmanjšala SAB s tem, da bi spodbudila izključitev SMC iz evropske liberalne povezave ALDE. To se najbrž ne bo zgodilo, ker SAB – upoštevaje blamažo predsednice, ko je kandidirala za komisarko – v Bruslju pač ne more imeti velikega vpliva. Da ne govorim o tem, da je izključevanje tekmecev za liberalne ljudi prepovedano. Ampak SAB ni liberalna stranka. Ob tem je jasno, da je v Sloveniji liberalizma odločno premalo.

V najnovejšem času se znaten del slovenske politike dogaja v medijih, nekaj tudi na ulici. Poulična politika vsebuje večinoma lev(ičarsk)e in občasno desn(ičarsk)e sestavine, za oboje pa je značilen radikalizem, ki povzroča fizične obračune, sovražnosti, vulgarnosti in policijske posege. Resnici na ljubo povedano je na ljubljanskih ulicah videti bistveno manj desničarskih kot levičarskih izgredov. Prevladujoči levičarski ekstremisti – nemara namerno – razbremenjujejo parlamentarno Levico obtožb o radikalizmu in prispevajo k napačnemu vtisu, da je desničarski ekstremizem že v parlamentu.

Aktualna politična kultura v Sloveniji (komunikacije med političnimi predstavniki, med njimi in mediji, med vladnimi in nevladnimi ustanovami …) ni dobra. Spreminja se v vsestranski kulturni boj, ki moti in zavira normalno delovanje države.

Zid izključevanja
Vse bolj se širijo trditve in domneve, da so Slovenci med seboj usodno sprti, “sovražni”, “razklani”, “razdeljeni”… T. i. levica zoper t. i. desnico postavlja zid izključevanja. Ta zid bi bilo treba podreti, kot se je posrečilo ob osamosvajanju oz. v začetku samostojne države. Politično razpoloženje bi bilo treba sprostiti, kot ga je bilo mogoče – na pobudo slovenskih intelektualcev – sprostiti v času slovenske pomladi (pa tudi leta 2004, ko so se iz politike umaknili nekateri zgodovinski voditelji oz. ko je prišlo do menjave generacij).

Za demokratične države je značilno politično tekmovanje, ki je nujno tudi v Sloveniji. Vendar je potrebno – kot že kdaj v preteklosti in v drugih državah – namesto izključevanja in nestrpnosti spodbujati sproščanje, sodelovanje in povezovanje – tudi med klasičnimi tekmeci, predvsem pa na politični sredini. To sodelovanje/zavezništvo najbrž ne bi smelo prizadeti individualnosti in suverenosti obstoječih političnih strank/gibanj, vendar bi – najbrž – moralo v javnosti ustvariti vtis “tretje poti”, skupnosti oz. povezave alternativne in konstruktivne, strpne, spoštljive politike. Navsezadnje gre za uveljavljanje evropskih, zahodnih vrednot, za okrepitev slovenskega evropejstva oz. evropskega slovenstva.

Dr. Dimitrij Rupel