Ne rdečih zvezd, znanja potrebujemo!

Mojca Škrinjar.

Ladja se je zibala nekje med Elbo in italijansko obalo, polna turistov, med njimi slovenskih učiteljev, ko se  je, najbrž po treh  sproščenih  dneh druženja in spominov na lepote narave in kulturnih spomenikov, misel usmerila proti domovini in na krovu se je razlegla ponarodela pesem Slovenija, od kod lepote tvoje. Nam,  Slovencem,  so se orosile oči, tujci pa so prisluhnili blagemu valčku in ubranim glasovom slovenskih učiteljic in učiteljev. Uf, kako sem bila ponosna, da sem bila del te skupine! Bili smo veseli, da smo spoznali marsikaj novega, preživeli tako lep čas skupaj, in srečni, da imamo lepo domovino, v katero se vračamo.

Toda to je bilo v devetdesetih letih. Od takrat se je v Sloveniji marsikaj spremenilo. Ljudje odhajajo in se vedno manj vračajo. Med letoma 2004 in 2008 se je iz Slovenije izselilo vsega skupaj okroglih 11 tisoč ljudi. V vsakem posamičnem letu od 2013 do 2016 pa vsako leto po 8 tisoč ljudi! Po podatkih so to večinoma mladi ljudje, povprečno 30-ih let, tudi z družinami, z majhnimi otroki. Povrh vsega gre za dobro izobražene ljudi. Odhajajo vrhunsko izobraženi mladi, ki so si našli v tujini soliden kruh, z njimi odhajajo  njihovi otroci ali pa se jim bodo rodili tam. Četudi ne bodo deležni subvencioniranih malic, bodo živeli bolje, saj v razvitih evropskih ali svetovnih ekonomijah tudi najnižja plača zadošča za osnovne dobrine. Ko bodo otroci postali najstniki, se družine zagotovo ne bodo več vrnile v Slovenijo.

Univerze s fakultetami bi morale diplomantom pomagati pri iskanju zaposlitve
V Sloveniji ne poskrbimo za to, da bi vrhunsko izobraženi mladi dobili službe in ostali v Sloveniji. Evropska unija je sedaj poskrbela za spodbudo za zaposlitev mladih z jamstvenim skladom za prve zaposlitve mladih. Preprosto povedano, gre za spodbude delodajalcem, ki zaposlijo mladega iskalca prve zaposlitve. Toda to je le en del potencialno uspešne zgodbe, ki pa deluje le v svobodnih ekonomijah, v ekonomijah z nadpovprečnimi davčnimi obremenitvami pa ne bo tako uspešna. Predragega izdelka, obremenjenega z visokimi davščinami, ki ga bo ponujal  delodajalec, pač ne bodo hoteli ljudje kupovati. Tako tudi mladega zaposlenega delodajalec ne bo mogel obdržati, potem ko bodo sredstva sheme porabljena. Drugi del te zgodbe tiči tudi v zavodu za zaposlovanje, ki šele po treh mesecih, ko se mladi brezposelni javi kot kandidat za zaposlitev, prične z aktivnim iskanjem dela zanj.

Človek se vpraša, kako usposobljen je zavod za zaposlovanje, da bi našel ustrezno delovno mesto za vrhunsko izobraženega mladega. Odgovor se zdi na dlani. Nikakor. V resnici bi morali svoj del zgodbe odigrati univerzitetni karierni centri. Se zdi bogokletno, če bi univerze s svojimi fakultetami bile tudi nekoliko odgovorne za to, da bodo njihovi diplomanti našli ustrezne zaposlitve? Bi ne bilo logično, da fakulteta, ko razpiše število študijskih mest, temeljito razišče možnosti za zaposlitev svojih bodočih diplomantov? Ali v času študija poskrbi, da njihovi študenti vsaj v višjih letniki aktivno sodelujejo v povezavah z realnim sektorjem in z uporabniki tovrstnih znanj? Ali pa je pravo merilo za število študentskih mest zgolj zagotovitev mest univerzitetnim predavateljem? Se ne zdi logično, da bi, denimo, študenti za učiteljske poklice čim več sodelovali pri  pravem pouku v šolah ter tako pridobili izkušnje in bi tiste vaje s strokovnim izpitom po diplomi odpadle? Se ne zdi logično, da bi, denimo, študente arhitekture in krajinske arhitekture aktivno vključili v prave projekte, kjer bo študentovo ime vpisano k soustvarjalcem in bi  tako študent dobil reference in zlasti pogum in upanje, da je na dobri poti do nekega dela, zaposlitve ali odprtja lastnega uspešnega podjetja? Se ne zdi edino pametno, da bi se tu vključile tudi lokalne skupnosti in sofinancirale take študente?

Župan Janković namesto projektov za mlade postavlja jambore z rdečo zvezdo
Vzemimo pot spominov okrog Ljubljane, kjer  domišljija in  predanost ljubljanskega  župana seže samo do kupa železja z rdečimi zvezdami. No, ne bi sicer želela žaliti umetnikov, ki so zasnovali te izdelke, zame ti drogovi z rdečimi zvezdami ne predstavljajo prav nobene dodane umetniške vrednosti (za koga morda pač – okusi so različni), so pa dejanska žalitev vseh pomorjenih v totalitarističnem sistemu, v katerem smo živeli pred osamosvojitvijo in ki se očitno z velikimi koraki želi vrniti. Kaj če bi župan namesto tega raje financiral projekte, v katerih bi dobili reference študenti krajinske arhitekture in študenti likovnih umetnosti ter bi uredili okolico te poti v estetskem, trajnostnem in uporabnem smislu. Toda njegov slavni projekt “kul službe” za mlade seže do dokaj pičlega števila uradniških mest.

Vir: Twitter

Karierni centri na univerzah bi morali odigrati pri zaposlovanju mladih diplomantov bistveno večjo vlogo. Fakultete bi moralo skrbeti, kje in kdaj bodo njihovi diplomanti dobili službe ali priložnosti za delo. Pa ne na način drugega tira, kjer je v ceno, kot se zdi, vkalkulirano še mnogo več kot dejanski stroški izdelave drugega tira, vsekakor pa ne priložnosti za mlade.

Zaradi kupa železja ne bomo živeli nič bolje
Tako so se včeraj na poti ob nekdanji žici okoli Ljubljane zbrali ljudje brez pravih modernih ciljev, če odštejemo tiste, ki skrbijo za zdravo športno dejavnost – te pa najdemo tako ali tako vsak dan tam. Ni mi čisto jasno, kaj so učiteljice in učitelji rekli svojim učencem in dijakom, ko so jih napotili na pohod: “Pojdite, boste podprli totalitaristične simbole, le s socialističnim totalitarizmom se kam pride.” Ali morda: “Če boste šli po tej poti, boste nekoč dobili službo.” Ali pa jim niso rekli nič, slepo sledeč Komunistični partiji Slovenije in Jugoslavije (Globoki državi). Kajti pot, okrašena s simboli, za katere sta Ustavno sodišče Republike Slovenije in Evropska resolucija o totalitarizmih jasno povedala, da sodijo v totalitaristične sisteme, v katerih ljudje ne smejo imeti svobodne volje, pač ni pot svobode.

Svoboda je pogoj za to, da se razvijajo podjetnost, odgovornost, priložnosti za mlade, ljudi na vrhuncu svoje kariere, in skrb za starejše in ranljive. Ne cela gora davkov, predpisov in subvencij, ki se financirajo iz okleščenih plač delavcev in predragih izdelkov. In zaradi kupa železja z rdečimi zvezdami mladi ne bodo nič manj odhajali iz domovine in vsi skupaj ne bomo živeli nič bolje. Slovenija potrebuje znanje, podjetnost in ustvarjalnost, ne pa  totalitarističnih izpadov in kopanja bančnih lukenj.

Mojca Škrinjar