Ko sem bila že na dopustu, vsaj uradno, sem se namenoma poskušala čim manj okupirati s tekočo politiko, kamor je nedvomno sodila otvoritev spomenika, ki so ga postavili, kot so dejali, žrtvam vseh vojn. Da ne gre za spomenik sprave, je izrecno povedal predsednik Pahor, temveč naj bi šlo za spomenik, ki nagovarja k “sožitju, razumevanju, odpuščanju, sodelovanju, miru in spravi znotraj naroda”.
Vsi štirje predsedniki so si lahko oddahnili. Dva betonska kolosa, ne tič ne miš, vedno bo izgovor pred sodnico zgodovino, pa kdorkoli jo bo pisal. Počakala sem, da sem se vrnila v Ljubljano, in hote zavila na Kongresni trg, kjer poleg kitajske restavracije stojita dve betonski steni. Ti naj bi nas povezovali.
Spomini so nekaj, pred čimer ne ubežiš, če se odločijo, da bodo privreli na dan. In nehote sem se spomnila nekega poletja v času, ko je bila v Sloveniji koledarska zima, midva z možem pa sva prepotovala Avstralijo. Različne interese sva usklajevala po poti, za posebne priprave ni bilo kaj dosti časa. Vedela sva, kaj želiva videti, kar bo več, pa bo dodana vrednost. Ker imam nekakšno strast, da si ogledam parlamente čim več držav, je bila na najini poti tudi Canberra. Prečudovit parlament, katerega gradnja je zgodba zase, naravnost pokliče, da pot nadaljuješ k Australian War Memorialu. Torej k spomeniku ali, bolje, opomniku na vojno. Resnično ga nisva pričakovala, vendar je objekt, ki te vsrka vase. Povsem neobremenjena s kakršnimkoli vedenjem, kdo, kdaj in zakaj ga je postavil, sva ga prehodila in zapustila s solznimi očmi. Kompleks, posvečen mrtvim med vojnami, je bil postavljen leta 1941, ko se je že dejansko odvijala 2. svetovna vojna.
Nekateri v islamski invaziji še vedno vidijo humanost
Spomenik in muzej sta bila sprva namenjena padlim vojakom med 1. svetovno vojno. Avstralci so bili kot del Velike Britanije žrtvovani v bitki za Galipoli. Avstralija, ki je takrat štela 4,5 milijona prebivalcev, je v britansko vojsko napotila 349.000 vojakov. Umrlih daleč proč od domovine je bilo le nekaj manj kot 62.000. Družine so izgubile po več sinov hkrati in britanska politika, da se člane iste družine dodeli v isto enoto, se je pokazala kot povsem zgrešena. Ob prebiranju imen padlih, njihovi starosti in očitnih sorodstvenih povezavah človek lahko samo obnemi. In se vpraša o politiki Anglije, ki je rekrutirala mlade Avstralce in Novozelandce za bitke daleč, v Evropi, proti Osmanskemu cesarstvu. Vprašanje je aktualno tudi v luči današnjih dogodkov, ko vsi z grozo spremljamo podobno osmansko invazijo, vendar nekateri v njej vidijo priložnost in dobiček, drugi humanost, tretji propad zahodne civilizacije.
Slovenski oblastniki še vedno maščevalni in nič kaj spravni
O tem sem razmišljala, ko sem gledala prazni betonski steni. Ne vidiš ju z oken parlamenta, vidiš ju z vrta kitajske restavracije in, neverjetno, nista porisani z grafiti. Ta misel se mi je utrnila. Torej se da, če se hoče, pred vandali zaščititi tudi dva prazna betonska bloka, ki kar kličeta po grafitih. Še en dokaz, da gre za spomenik, ki so si ga postavili komunistični zmagovalci in s katerim se posmehujejo svojim žrtvam. Veliki večini, ki so jih pobili brez sodbe, v krvoločnem povojnem plesu, h kateremu so bili poklicani z balkona stavbe, ki stoji točno nasproti.
Ne samo oblika s svojo prazno vsebino in napis, ki je prenesen z grobnice »narodnih herojev«, tudi lokacija pove, da ne gre za spomenik sprave, temveč spomenik, ki si ga postavljajo tisti, ki so miselni nasledniki govorca 26. maja 1945, ki je z balkona nasproti vpil: “Roka pravice, roka maščevalka našega ljudstva je že dosegla ogromno večino, a samo manjšemu delu izdajalcev se je posrečilo pobegniti pod okrilje pokroviteljev izven naše dežele. Ta manjšina ne bo nikdar več gledala divnih planin, naših cvetočih polj. Če bi se to vendarle zgodilo, bo to trajalo zelo kratek čas.”
V smrt mladih fantov tisoče kilometrov od doma, katerim je posvečen War Memorial v Canberri, kot tudi v smrt Slovencev na domačih tleh so bili vmešani Angleži. To je pa tudi edino, kar bi lahko ta dva spomenika povezalo. Edina misel, ki se človeku utrne poleg tega, kako to, da betonski steni nista porisani in popisani, je, da gre dejansko za velik pisoar v “najlepšem mestu”, kjer javnih stranišč res primanjkuje. Za spomenik sprave v Ljubljani pa še ni prišel niti pravi čas niti pravi župan.
Lucija Šikovec Ušaj