Univerzitetni klinični center Ljubljana je imel konec leta 2018 8.389 zaposlenih. V letnem poročilu so navedene točne številke zaposlenih po posameznih področjih: od medicine, zdravstvene nege do administracije. Navedene so tudi številke o opravljenem delu: število bolnikov, zdravljenih na bolnišničnih oddelkih, v dnevni bolnišnici ter v ambulantni dejavnosti.
Pri primerjavi UKC LJ z Univerzitetno bolnišnico na Dunaju in drugo, vendar manjšo univerzitetno kliniko Odense na Danskem bode v oči predvsem razmerje med zaposlenimi v medicini, zdravstveni negi, ostalem medicinsko strokovnem kadru in administracijo. V omenjenih bolnišnicah imajo bistveno manj zaposlenih v administraciji in bistveno več v medicini in negi. Primerjave o učinkovitosti in uspešnosti med temi bolnišnicami so vprašljive, vendar je jasno, da v tujini bistveno več dela opravijo v ambulantah in v dnevnih bolnišnicah. Tu je seveda potrebno poudariti, da je ob kratkih hospitalizacijah in številnih dnevnih obravnavah bolnikov (predvsem kirurških) potrebno imeti dobro urejeno primarno zdravstveno oskrbo, vključno z patronažo in dolgotrajno nego in oskrbo.
Vse to je, ob naši slabi kadrovski strukturi v bolnišnicah, na škodo medicinskega kadra in ob težavah z zdravniki v osnovnem zdravstvu razlog za težave naših bolnikov. Pomembno je omeniti, da so v univerzitetni bolnišnici Odense uspešno preizkusili t. i. fenomen “vitkosti” delovanja v zdravstvu (lean ness – stabilni, urejeni delovni procesi, zmanjšanje napak na najmanjšo možno mero in izboljšati kakovost dela v korist bolnikov), in sicer po zgledu industrije. Pri tem so ves čas imeli pred očmi veliko razliko med delovanjem industrije in zdravstva. Pomembno dejstvo in verjetna sprememba v načinu dela je bila, da so na čelo upravnega odbora bolnišnice imenovali menedžerja iz Danfosa! Opazili so, da ni bila glavna ovira v miselnosti in organizaciji drugačnih procesov dela zaposlenih, ki se ga je dalo motivirati ob ustreznem nagrajevanju. Velika ovira je bil vodstveni kader, kajti t. i. “vitkost ” je zahtevala velike spremembe v njihovem slogu delovanja oziroma vodenja.
Zdaj se preselimo k nam, v UKC Ljubljana
V ospredju je seveda problem kadra in pogosti so zapisi v medijih, ki navijajo za “državno” zdravstvo, da imamo dovolj in celo preveč zdravnikov, ki naj ne bi naredili dovolj, ker se “šparajo” za popoldansko delo v privatnih ambulantah. To seveda ne drži! Če lahko samo navedem “svoj ” primer, ko sem v UKC LJ ugotavljal obremenitve zdravnikov kirurgov. Na mizo sem ob začetku dela v UKC LJ dobil podatke o časovnih obremenitvah zdravnikov. Zanimivo! Merili so čas njihovega dela v operacijskih dvoranah, od začetnega reza pri operaciji do šiva ob zaključku operacije. Pri njihovem delu niso upoštevali časa umivanja pred operacijo (15 minut) in recimo potrebnega časa za prihod kirurga v operacijske prostore (številni kirurgi v UKC LJ morajo na operativne posege prehoditi pot od stare ljubljanske bolnišnice, čez Zaloško cesto v UKC). Tega časa ni bilo nikjer evidentiranega. Slednje sodi v poglavje organizacije procesov in razmere, ki jih imamo v Ljubljani. Tega se ni upoštevalo in izpadlo je, da kirurgi – ob takem načinu merjenja časa njihovega dela – delajo malo, kar seveda ne drži.
Naj omenim, da v akreditaciji JCI piše, da je svet bolnišnice kot upravni organ odgovoren za poslovanje bolnišnice. Kot zanimivo naj navedem še, da so temu (ko smo se na OI LJ začeli pripravljati na sprejem JCI-akreditacije) tedanji člani sveta nasprotovali. Po moji razrešitvi so se odločili za drugo, manj zahtevno akreditacijo. To so le moje izkušnje na OI LJ: vse to gre na škodo bolnikov. Če zaključim; menim, da novi direktor UKC LJ sam ne bo mogel postoriti veliko, kljub svojemu znanju in prizadevnosti. Potrebuje absolutno podporo ministra, predsednika vlade in seveda spremembe v zakonodaji, če želimo, da bomo začeli urejevati našo največjo bolnišnico. Vprašanja oz. pričakovanja v smislu: bomo videli, kaj bo naredil, so smešna. Odgovor je: malo ali nič, brez jasne podpore politike, ki mora končno začeti podpirati tudi manj priljubljene ukrepe in sprevideti (naj pogleda v EU), kakšna je resnica o kadrih in kakšno je stanje v urejenem javnem zdravstvu in odnosu med javnim in zasebnim sektorjem. Zaenkrat je pri nas v javnem sektorju še vse preveč “samoupravljanja”. Prevelika je moč sindikatov, ki se mu politika zaradi všečnosti prilagaja, tudi na škodo bolnikov. Vse to in še marsikaj je razlog, da direktor ne more biti uspešen. Počakajmo in držimo pesti za “zdravnika, direktorja periferne bolnišnice”, kar je bil, po mojem mnenju, podcenjujoč naslov v Delu! Zakaj tako? Ali morda “neodvisni” medij že vnaprej skuša diskreditirati bodočega zdravnika – direktorja? Morda ima občutek, da se bo začel izmikati nadzor nad tokom financ, ki morda ne bodo tekle v smer “pravega naročnika”, ker na zelo izpostavljeno mesto prihaja pošten direktor?
Prim. Janez Remškar, dr. med.