Novinarji in teroristi, vohuni in novinarji

Te dni so v Belgiji priprli Faycala Cheffoua, svobodnega novinarja in borca za pravice migrantov, ki so ga sumili, da naj bi bil tretji napadalec na bruseljskem letališču in ga policija še išče. Kot so poročali mediji, je Cheffou na objavljenih posnetkih belgijske muslimane pozival k uporu in v belgijskem nastanitvenem centru naj bi želel radikalizirati begunce. Ker belgijska policija ni imela dovolj trdnih dokazov, da bi bil ravno on med napadalci na letališču, so ga iz pripora tudi izpustili.

Cheffou se je oklical za svobodnega novinarja, čeprav na medmrežju in v medijih ni zaznati kaj veliko prispevkov, ki bi govorili o tem, da opravlja novinarsko delo. V Sloveniji in po svetu se veliko ljudi deklarira za novinarje, čeprav ne premorejo ustrezne kvalifikacije ali svoje novinarske želje uresničujejo z garažnim novinarstvom, to je kakšno spletno stranjo ali portalom, v razvid medijev pa je na ministrstvu za kulturo vpisanih že več kot 1800 medijev.

Če že pristajamo na svobodo “državljanskega novinarstva”, potem je nujno, da se na novo opredeli, kaj je medij, da se na novo opredeli novinarstvo kot poklic, še boljše bi bilo spraviti novinarstvo na raven profesije, kot je, denimo, pravo ali medicina. Sodi lahko le pravnik, operirati se običajno pustimo le kirurgu. In tudi za opravljanje novinarskega poklica bi morali biti postavljeni jasni kriteriji.

Veliko zanimanje ruskih “novinarjev” za Slovenijo: v razvidu tujih dopisnikov pet Rusov
Novinarji bodo le stežka priznali, da so med njimi tudi kriminalci, tajni agentje, teroristi, da o notoričnih lažnivcih sploh ne govorimo. Vsaj pri nas mnogi novinarji svojega dela ne vidijo kot posel, temveč skorajda kot poslanstvo, zato jih takšne ocene takoj vžrejo iz tira in se začnejo braniti, največkrat z napadanjem. Vsi novinarji niso angeli, tako kot v drugih dejavnostih in poklicih je tudi v medijskem svetu dobro in slabo porazdeljeno. In pod blagovno znamko novinar in novinarstvo se danes skriva marsikaj.

Mimogrede, kot zanimivost naj navedem razvid tujih dopisnikov v Republiki Sloveniji. V začetku leta 2016 je bilo v razvidu 16 tujih dopisnikov, od tega le nekaj resnih medijev, kot so Hina, France Press, Itar-Tass ali Xinhua. Sicer pa imamo v Sloveniji registriranega dopisnika za Zlatno gredo iz Srbije, dva dopisnika za Avtonomno neprofitno organizacijo BIN Moskva, dopisnika za tiskani medij Ruska migracija, dva dopisnika za almanah Turizem Šport Zdravje iz Ukrajine. Pet ruskih in trije srbski “novinarji” imajo status dopisnikov za neke obskurne medije, za katere nisem še nikoli slišal. Seveda so nameni tega statusa povsem drugi, daleč od novinarskega dela.

Zaradi instituta javnosti imajo mediji in novinarji pravico dostopanja do mnogih podatkov in marsikje tudi bolj odprta vrata. Ko sem bil pred desetletjem član parlamentarne Komisije za nadzor nad obveščevalnimi in varnostnimi službami, je vodstvo Sove tudi priznalo, da budno spremljajo, kdo se vpisuje v razvid tujih dopisnikov v Sloveniji in kaj pri nas počnejo. Kar je dobro.

Sprega novinarstva in vohunstva
Dejstvo pač je, da se nekateri novinarji dopisniki ne ukvarjajo le s pisanjem, temveč tudi z obveščevalno dejavnostjo. V Jugoslaviji, še posebno v zgodnjem obdobju komunizma, gotovo ni bilo dopisnika na tujem, ki ne bi bil hkrati tudi sodelavec jugoslovanske tajne službe. To se je nekaj let nazaj ugotovilo tudi za nekdanjega ogovornega urednika Dela in nekdanjega poslanca Pozitivne Slovenije Mitjo Meršola, ki je v času, ko je bil na slovenski redakciji londonskega BBC, delal tudi za jugoslovansko tajno službo.

Sprega novinarstva in vohunstva oziroma agentov tajnih služb je značilna za vsa obdobja, odkar oba poklica obstajata. Po drugi svetovni vojni so v Veliki Britaniji mnogi novinarji sami od sebe prihajali do britanskih tajnih služb iz patriotskih nagibov. Iz te zgodbe je tudi Ian Lancaster Fleming, ki je svojo nesmrtnost dosegel z likom Jamesa Bonda. Fleming je bil na čelu agencije Mercoury News Service in hkrati sodelavec tajne službe

Loch K. Johnson z univerze Georgia v ZDA se je ukvarjal z odnosom med tajnimi agenti oziroma vohuni in novinarji. Tudi tajni agenti pišejo poročila, vendar z oznako tajno, na skrivaj, novinarji pa pišejo poročila, da jih objavijo. Ugotavlja, da imajo novinarji lažji pristop do posameznih virov, in postavlja vrsto dilem, ki se v ZDA in tudi drugod po svetu pojavljajo pred mediji in novinarji.

Johnson naniza celo vrsto relevantnih vprašanj, na primer, ali lahko agenti obveščevalnih služb uporabljajo – natančneje zlorabljajo – novinarske izkaznice? Ali lahko novinarji hkrati delajo tudi za obveščevalne službe? Ali naj novinarji in novinarske hiše posredujejo informacije tajnim službam, če so te pomembne za varnost države? Ali ni to patriotska dolžnost novinarja? Ali lahko obveščevalec daje podatke novinarjem, da bi ti izboljšali svojo zgodbo? Ali naj sodišče prisili novinarje, da izdajo svoj vir? Ali naj mediji na zahtevo obveščevalne agencije ne objavijo zgodbe? Kako ohraniti razmerje med tajnimi službami in svobodnimi ter neodvisnimi mediji? Ali je dobro in normalno, da novinar iz ZDA, ki gre za dopisnika po svetu, pred tem opravi še brifing na CIA?

Ko se sprašuje, koliko so novinarji v ZDA delali kot tajni agenti za vlado v času hladne vojne, omenja poročilo, ki govori o številki 500, CIA je priznala številko 36. Hkrati je CIA v tem obdobju v različnih medijih po svetu dnevno namestila od 50 do 100 zgodb.

V slovenskem medijskem in političnem prostoru pa doživljamo tudi trenutke, ko novinarji ne igrajo vloge nadzornika nad tajnimi službami, temveč so instrument v rokah slovenske tranzicijske politike in obveščevalnih služb. Tak primer je bila afera Sova, o tem pa sem pisal v knjigi V Sovinem gnezdu.

Miro Petek